Jedro

Ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS je v postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov zagotovljena s tem, da lahko na javnem razpisu uspešno kandidira le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje določene z javnim razpisom. V postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov se torej načelo enakosti pred zakonom odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javni sklad Republike Slovenije za podjetništvo, tožena stranka v tem upravnem sporu, je z izpodbijanim sklepom, št. SI20/00085 z dne 4. 6. 2020 odločil, da se vloga A. A., ne odobri. Izpodbijani sklep temelji na določbah Javnega razpisa spodbude za zagon inovativnih podjetij v letu 2020 (P2 2020) (v nadaljevanju: javni razpis) in ugotovitvi, da je stranka do dne 20. 4. 2020 vložila vlogo za odobritev spodbude. Po merilih je vloga stranke pridobila 84 od 100 možnih točk, prag števila točk v sklopu skupine podjetij iz kohezijske regije Vzhodna Slovenija, nad katerim je odobrena subvencija, pa je 85 ali več točk. Ker je več vlagateljev znotraj kohezijske regije doseglo 60 ali več točk, kot je na razpolago razpisanih sredstev, so imeli prednost tisti vlagatelji, ki so pridobili več točk. 2. Vloga je bila ocenjena na podlagi 5 meril, ki so skladna z razpisno dokumentacijo. Vsako merilo ima ustrezno število podrazredov. Glede na oceno komisije je bilo pri posameznem merilu dodeljeno ustrezno število točk. Seštevek posamičnih ocen pa predstavlja skupno oceno doseženih točk. Tako je stranka pri merilu „Dosežene točke na DEMO dnevu v okviru pred-selekcijskega postopka tekmovanja Start:up Slovenija 2020“ dosegla 24 točk, pri merilu „Višina osnovnega kapitala/višina podjetnikovega kapitala/višina zadružnega kapitala na dan 31. 3. 2020“ je dosegla 20 točk. Pri merilu „Inovativnost“ je bilo stranki dodeljenih 20 točk, pri merilu „Strategija trženja in pretežni prodajni trg podjetja“ je komisija stranki dodelila 8 točk in pri merilu „Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju“ pa je bilo stranki dodeljenih 12 točk. 3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) v tožbi oporeka odločitvi in navaja, da bi pri merilu pod zaporedno številko 5 (Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju) morala prejeti 15 točk. Tožnik navaja, da je bil v času oddaje in obravnave vloge samostojni podjetnik posameznik in je tako v skladu z merili pod zaporedno številko 5 prejel le 12 točk, saj je bil kot edini lastnik v podjetju redno zaposlen za polni delovni čas. V zvezi s tem poudarja, da ima lahko podjetje, ustanovljeno v organizacijski obliki samostojni podjetnik samo enega lastnika, zaradi česar že od vsega začetka ni imel možnosti zadostiti pogojem, po katerih bi bil upravičen do prejema največjega možnega števila točk. Razpisni pogoji pod zaporedno številko 5.3 namreč določajo, da lahko vlagatelj pridobi 15 točk, če sta vsaj dva lastnika, ki imata vsaj 25 % lastniški delež, redno zaposlena za polni delovni čas v podjetju – vlagatelju, ob oddaji in obravnavi vloge. V predmetnem postopku je bil tako tožnik v neenakem položaju v razmerju do podjetij, ki so bila organizirana v eni od oblik gospodarskih družb, saj kot samostojni podjetnik nikakor ne more imeti dveh lastnikov in tako v nobenem primeru ne bi mogel doseči največjega možnega števila točk. 4. V nadaljevanju navaja, da so razpisni pogoji pod zaporedno številko 5 nezakoniti, saj je z njimi kršena pravica do konkurenčnosti pravnih subjektov na trgu. Takšni pogoji nasprotujejo tudi načelu enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS). Poudarja, da gre pri javnem razpisu za poseben postopek, v katerem je enakost obravnavanja vseh prijavljenih ključnega pomena in da do različnega obravnavanja enakih pravnih subjektov ne sme priti samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. III U 382/2012. Prav tako razpisni pogoji oziroma merila pod zaporedno številko 5 predstavljajo posredno diskriminacijo, ki v skladu z drugim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) obstaja, kadar je oseba ali skupina oseb z določeno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralne določbe, merila ali prakse v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta določba merilo ali praksa objektivno temelju na legitimnem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in nujno potrebna.

5. Tožnik še navaja, da je bil namen in cilj javnega razpisa razvoj podprtih podjetij in uspešen prenos razvojnih idej posameznikov in skupin v tržno uspešne podjeme in ustvarjanje novih inovativno naravnanih podjetij s potencialom rasti, ne pa spodbudam samo določenim vrstam podjetij ali celo spodbujanju prehoda iz ene podjetniške oblike v drugo. Iz javnega razpisa namreč izhaja, da se lahko na razpis prijavijo mikro in mala podjetja s sedežem v Republiki Sloveniji, ki se kot pravna ali fizična oseba ukvarja z gospodarsko dejavnostjo in so organizirana kot gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki ali zadruge.

6. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijan sklep odpravi ter samo odloči o stvari tako, da mu na podlagi Meril za ocenjevanje vlog javnega razpisa prizna 15 točk zaradi česar je skupno prejel 87 točk in se njegova vloga odobri, oziroma podrejeno, da izpodbijan sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri pravilni odločitvi in korektni presoji skladni z razpisnimi merili ter meni, da je tožba neutemeljena. Navaja, da je vlogo tožnika za projekt RAZVOJ, IZDELAVA IN PRODAJA INOVATIVNEGA LOKALNEGA PREZRAČEVALNEGA SISTEMA „REO2“ obravnavala kot celoto tudi pri dodelitvi ocene pri spornem merilu. Glede navedb tožnika, da je bil v neenakem položaju do podjetij, ki so bila organizirana v eni od oblik gospodarskih družb, zavzema stališče, da se vsak gospodarski subjekt sam odloči v kakšni statusni obliki bo posloval. Vsaka gospodarska oblika pa ima svoje prednosti in slabosti. Poudarja, da se je tožnik seznanil z vsebino javnega razpisa in razpisne dokumentacije. Prav tako je oddal in potrdil Obrazec 1: Prijavni list z izjavami vlagatelja, v sklopu katerega pod kazensko in materialno odgovornostjo jamči za izpolnjevanje in sprejemanje navedenih razpisnih pogojev za kandidiranje na tem javnem razpisu. Glede na navedeno v celoti zavrača navedbe tožnika, da so razpisni pogoji pod zaporedno številko 5 nezakoniti.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka odločila, da se vloga tožnika ne odobri. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi z dodeljevanjem točk oziroma z ocenjevanjem sodišče meni, da je bil glede na podatke upravnega spisa postopek ocenjevanja skladen s pogoji javnega razpisa.

10. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da odločanje o tožnikovi vlogi za sofinanciranje iz javnih sredstev po presoji Vrhovnega sodišča RS1 ne predstavlja upravne zadeve v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), temveč drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom.

11. V obravnavani zadevi tožnik izpodbija sklep, s katerim je toženka odločila, da se njegova vloga za dodelitev spodbude na podlagi javnega razpisa ne odobri. Kot je že bilo pojasnjeno, gre pri odločanju zadevah, ki se nanašajo na postopke javnega razpisa za javnopravno stvar in ne za odločanje o pravicah tožnika, zato je presoja zakonitosti izpodbijanega akta zadržana in usmerjena v presojo spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih razlogov za ocenitev.2 Tako za obrazložitev odločbe zadošča, da je iz nje razvidno število točk po posameznem merilu ter kratko podana obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na točkovanje oziroma oceno.3

12. Za navedene postopke je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem prijaviteljem na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu pa je odvisen zlasti od ocene oziroma vrednotenja glede na vnaprej določena merila razpisa. Narava odločanja v tovrstnih zadevah je tako v pretežni meri strokovno tehnična, saj je ocenjevanje po vnaprej predpisanih kriterijih, v pristojnosti strokovne komisije.4 Z navedenim načinom ocenjevanja je tako zagotovljena tudi ustrezna objektivnost, ker se proces strokovne presoje opravi s strani neodvisne strokovne komisije, ki je tudi v obravnavani zadevi ocenila vlogo tožnika, ter oceno posredovala direktorici, ki je o vlogi tožnika odločila.

13. Kot izhaja iz javnega razpisa, je bil namen razvoj podprtih podjetij in uspešen prenos razvojnih idej podjetnih posameznikov in skupin v tržno uspešne podjeme in ustvarjanje novih inovativno naravnanih podjetij s potencialom rasti, s poudarkom na razvoju in komercializaciji proizvodov, procesov in storitev. Nadalje iz 3. točke II. poglavja razpisne dokumentacije izhaja, da so se na razpis lahko prijavila mikro in mala podjetja s sedežem v Republiki Sloveniji, ki se kot pravna ali fizična oseba ukvarja z gospodarsko dejavnostjo in so organizirana kot gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki ali zadruge.

14. V obravnavani zadevi je sporno število točk, ki jih je tožnik prejel pri merilu pod zaporedno številko 5. Iz III. poglavja razpisne dokumentacije – merilo „Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju“ izhaja, da vlagatelj pridobi 0 točk, če nihče od neposrednih fizičnih lastnikov s 25 % ali večjim lastniškim deležem ob oddaji vloge in/ali obravnavi vloge ni zaposlen v podjetju vlagatelja in/ali nima ustreznih referenc, povezanih s področjem prijavljenega projekta. Vlagatelj pridobi 12 točk, če je 1 lastnik, ki ima vsaj 25 % lastniški delež (upoštevajo se samo neposredni fizični lastniki) redno zaposlen za polni delovni čas v podjetju – vlagatelju ob oddaji in obravnavi vloge in ima ustrezne reference/znanja s področja razvoja/področja prijavljenega projekta. Vlagatelj pridobi 15 točk, če sta vsaj 2 lastnika, ki imata vsak vsaj 25 % lastniški delež (upoštevajo se samo neposredni fizični lastniki), redno zaposlena za polni delovni čas v podjetju – vlagatelju ob oddaji in obravnavi vloge in imata ustrezne reference/znanja s področja razvoja/področja prijavljenega projekta. Glede na navedeno je toženka na podlagi podatkov iz vloge tožnika pravilno ocenila reference in zaposlenost lastnika – tožnika v podjetju, in sicer da je 1 lastnik (z najmanj 25 % lastniškim deležem) redno zaposlen za polni delovni čas v podjetju vlagatelju – ob oddaji in obravnavi vloge in ima ustrezne ustrezne reference/znanja s področja razvoja/področja prijavljenega projekta ter mu je zato dodelila 12 točk. 15. Ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, na katero se v tožbi sklicuje tožnik, je v postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov zagotovljena s tem, da lahko na javnem razpisu uspešno kandidira le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje določene z javnim razpisom. V postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov se torej načelo enakosti pred zakonom odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse.5

16. Tožnik v tožbi navaja, da bi bilo v konkretnem primeru treba podjetja obravnavati kot enakovredna, čeprav so organizirana v drugačnih oblikah in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. III U 382/2012. Kot je že bilo pojasnjeno je bil namen javnega razpisa razvoj podprtih podjetij in uspešen prenos idej podjetnikov posameznikov in skupin v tržno uspešne podjeme in ustvarjanje novih inovativno naravnanih podjetij s potencialom rasti, cilj razpisa pa spodbujanje nastajanja in delovanja podjetij, pri čemer iz ostale razpisne dokumentacije ne izhaja, da bi bil javni razpis namenjen spodbujanju in delovanju samo določenim vrstam podjetij (npr. organiziranih v obliki gospodarskih družb) ali predvsem njim. Iz javnega razpisa namreč izhaja, da so se na javni razpis lahko prijavila mikro in mala podjetja s sedežem v Republiki Sloveniji, ki se kot pravna ali fizična oseba ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo in so organizirana kot gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki ali zadruge. Glede na navedeno je bil javni razpis namenjen tako podjetjem, ki so organizirana kot gospodarske družbe, kot samostojni podjetniki posamezniki in kot zadruge, zato v konkretni zadevi ne gre za primerljivo situacijo kot v zadevi opr. št. III U 382/2012, kjer je toženka od sodelovanja na javnem razpisu neutemeljeno izključila nekatere subjekte. Različne ocene oziroma različno število točk, ki so jih vlagatelji dobili glede na reference in zaposlenost vlagateljev v podjetju pa po presoji sodišča ne pomenijo neenakega obravnavanja v smislu 14. člena Ustave RS.

17. Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in samo odloča o stvari. Sodišče pojasnjuje, da z vidika ustavne podlage (tretji odstavek 120. člena in 157. člen Ustave) velja, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, še zlasti če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. To izhaja tudi iz določb prvega odstavka 7. člena ZUS-1 in 65. člena tega zakona.6 Vendar za tak primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice, v obravnavani zadevi ne gre. Prav tako ni podana nobena od okoliščin iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 18. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga izpodbijane odločitve ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sodišče je presojalo ali so bila merila za različno točkovanje samostojnih podjetnikov in gospodarskih družb na javnem razpisu nezakonita, kar je pravno vprašanje. Iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, na kateri se izvajajo dokazi.

19. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

20. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 357/2015 z dne 5. 4. 2017. 2 Tako sodbi Upravnega sodišča I U 1514/2010 z dne 11. 1. 2012 in I U 1507/2011 z dne 12. 12. 2012. 3 Tako sodba Upravnega sodišča I U 385/2009 z dne 8. 10. 2010. 4 Tako sodbi Upravnega sodišča IV U 15/2014 z dne 04. 11. 2014 in I U 1507/2011 z dne 12. 12. 2012. 5 Tako sodba Upravnega sodišča I U 456/2020-24 z dne 20. 12. 2021. 6 Tako sodba Upravnega sodišča RS I U 881/2015 z dne 30. 5. 2017.