Jedro

S pogodbenim pogojem, s katerim je potrošnik seznanjen šele po sprejemu ponudbe o 14- dnevnem brezplačnem dostopu in po opravljeni registraciji s poslanim sms sporočilom (pogodbeni pogoj v postopku registracije sledi fazi, ko potrošnik pošlje sporočilo, s katerim aktivira dostop) tožnica v bistvu doseže, da takšno pogodbo, za katero je potrošnik utemeljeno mislil, da je sklenjena za določen čas, podaljša za nedoločen čas, če potrošnik v relativno kratkem roku ne sporoči, da podaljšanja ne želi. S takšnim pogojem je tožnica tudi po presoji sodišča povzročila, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ob sprejemu ponudbe o 14- dnevnem brezplačnem dostopu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je na podlagi druge alineje prvega odstavka 72. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) tožnici do odprave pomanjkljivosti prepovedala sklepati pogodbe s potrošniki za dostop do vsebin A., ker pri registraciji in poslovanju s potrošniki uporablja nepošten pogodbeni pogoj, ki se glasi: „če se v času 14-dnevnega brezplačnega dostopa od storitve ne boš odjavil (za odjavo pošlji A. stop na 3232), se uporabniški račun preoblikuje v naročniškega in da 30-dnevna naročnina znaša 5,00 EUR ter da se s poslanim SMS sporočilom strinjaš s splošnimi pogoji“, ki je bistven za pogodbeno razmerje in ki lahko povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval in je zato nepošten do potrošnika. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da tožnica uporablja nepošten pogodbeni pogoj, saj od potrošnikov, ki so sprejeli ponudbo, po 14-dnevnem brezplačnem dostopu do A. vsebin, zahteva plačilo za storitve, ki jih sploh niso naročili, kar pojasni s tem, da tožnica po preteku 14-dnevnega brezplačnega obdobja od naročnikov, ki se ne odjavijo od te storitve, to zaračuna po 5,00 EUR.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrdil je ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da gre za nepošten pogodbeni pogoj in pravilnosti izrečenega ukrepa. Navedel je, da tožnica s potrošniki dejansko sklepa naročniška razmerja, ki ga v 14-dneh potrošniki lahko odjavijo, čeprav jim v ponudbi na spletni strani ponuja časovno omejen brezplačni dostop do A. vsebin. Tudi po njenem mnenju gre za nepošten pogodbeni pogoj iz tretje alineje 24. člena ZVPot. Pri tem se sklicuje na statistične podatke, po katerih je tožnica v prvih treh mesecih leta 2012 pridobila kar 16.842 naročnikov, od katerih jih je le 3.237 dostop do storitve pravočasno odjavilo. Toženka navaja, da tožnica v postopku registracije sicer navaja pogodbeni pogoj, ki se nanaša na možnost odjave od storitve A. in potrošnikom pojasnjuje posledice nepravočasne odjave od storitve, kar pa ocenjuje za nepomembno, saj se mora potrošnik o tem, ali bo tožničino ponudbo 14-dnevnega brezplačnega dostopa sprejel, odločiti pred pričetkom oprave postopka registracije. Primerjavo s knjižnicam zavrne z navedbo, da je zamudnina, ki se zaračuna uporabniku knjižnice, pogodbena kazen kot posledica uporabnikove nepravočasne izpolnitve obveznosti. Naročnina v znesku 5,00 EUR pa je nujna posledica sprejema tožničine ponudbe o 14-dnevnem brezplačnem dostopu, če se potrošnik v 14 dneh od storitve A. ne odjavi. Zavrača zatrjevanje, da prvostopenjski organ povprečnega potrošnika v primeru ponujene storitve prek svetovnega spleta neupravičeno izenačuje s povprečnim potrošnikom v živilski prodajalni.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je navedba o 14-dnevnem brezplačnem dostopu le del celotne ponudbe, preostanek ponudbe pa je potrošniku jasno predstavljen skozi posamezne faze prijave, ki jih potrošnik potrdi. Meni, da je izrek tudi v nasprotju s samim seboj, saj potrošnik ob tako jasnem pogodbenem določilu ne more pričakovati kaj drugega, kot določilo navaja. V zadevi gre za trajno razmerje s poizkusnim brezplačnim obdobjem, v katerem se potrošnik lahko brez posledic odjavi. S tem jasnim pogodbenim pogojem se potrošnik strinja in ga potrdi. Sklicuje se na pravilo knjižnic, pri katerih potrošnik ne more utemeljeno pričakovati, da v primeru zamude zamudnine ne bo plačal. Sklicuje se tudi na korak 4, v katerem je izpodbijani pogodbeni pogoj jasno določen v fazi, ko se potrošnik odloči za aktivacijo. Opozarja, da ni naloga toženke, da posega v prostovoljna pogodbena razmerja med subjekti, pač pa, da prepreči oziroma prepove nepoštene poslovne pogoje. Navaja, da iz obrazložitve odločbe ni jasno, kaj naj bi bilo v razmerju do potrošnika nepošteno, ali že samo dejstvo, da naroči storitev, ki je 14 dni brezplačna, potem pa plačljiva in je ob prijavi to jasno navedeno, ali to, da povprečen uporabnik po 14 dneh pozabi, kar je naročil in potrdil in je potem začuden in presenečen, ali da je potrošnik kljub potrditvi okenc v elementih naročila storitve upravičeno pričakoval, da bo to razmerje v resnici drugačno, ali pa gre morda v ponudbi z oglasom o 14-dnevnem brezplačnem dostopu morda le za zavajajoče oglaševanje, ne pa za nepošteno poslovno prakso. Meni, da bi v obravnavanem primeru lahko šlo kvečjemu za zavajajoče oglaševanje, ne pa, da je celoten posel kvalificiran kot nepošten. Navaja, da se odločba sklicuje na povprečnega potrošnika, pri čemer je nejasno, kako je organ temu pravnemu standardu dal vsebino. V tem delu je obrazložitev neobrazložena in arbitrarna, odločba pa nezakonita. Meni, da odločba posega v legitimna obligacijska razmerja, zato bo morebitno škodo prisiljena zahtevati od tistega, ki jo je povzročil. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi druge alineje 72. člena ZVPot, po kateri pristojni inšpekcijski organ izda odločbo, s katero prepove prodajo tega blaga oziroma storitev do odprave pomanjkljivosti, če ugotovi, da podjetje pri sklepanju pogodb s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje.

Kateri pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, izhaja iz prvega odstavka 23. člena ZVPot, po katerem so to tudi pogodbeni pogoji, ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (tretja alineja).

V zadevi ni sporno, da je tožnica na spletni strani potrošnikom ponujala preizkus 14-dnevnega brezplačnega dostopa do vsebin A. V zadevi tudi ni sporno, da potrošnik navedeno ponudbo o 14-dnevnem brezplačnem preizkusu do vsebin A. sprejme s klikom na „preizkusi zdaj“, potem pa sledi postopek registracije, v katerem tožnica po opravljeni registraciji s poslanim sms sporočilom navede sporni pogodbeni pogoj, ki se nanaša na možnost odjave od storitve A. in potrošnikom pojasnjuje posledice nepravočasne odjave od te storitve. Navedeno pomeni, da potrošnik ob sprejemu ponudbe o 14- dnevnem brezplačnem preizkusu utemeljeno misli, da sklepa pogodbo za brezplačen dostop do vsebin za določen čas, to je za 14 dni. S pogodbenim pogojem, s katerim je potrošnik seznanjen šele po sprejemu ponudbe o 14- dnevnem brezplačnem dostopu in po opravljeni registraciji s poslanim sms sporočilom (pogodbeni pogoj v postopku registracije sledi fazi, ko potrošnik pošlje sporočilo, s katerim aktivira dostop) pa tožnica v bistvu doseže, da takšno pogodbo, za katero je potrošnik utemeljeno mislil, da je sklenjena za določen čas, podaljša za nedoločen čas, če potrošnik v relativno kratkem roku ne sporoči, da podaljšanja ne želi. S takšnim pogojem je tožnica tudi po presoji sodišča povzročila, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ob sprejemu ponudbe o 14- dnevnem brezplačnem dostopu. Ta pogoj se zato po izrecni določbi 19. alineje drugega odstavka 24. člena ZVPot šteje za nepošten.

Takšen pogoj pa nasprotuje tudi načelu vestnosti in poštenja (kar prav tako pomeni, da gre za nepošten pogodbeni pogoj), ki od udeležencev pogodbe zahteva, da se pri sklepanju pogodbe ne prizadevajo le za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke. V tem primeru, ko gre za pogodbo, katere vsebino določi ena stranka, pa je treba te pogoje razlagati široko in v prid druge stranke, to je potrošnika. Če bi tožnica hotela ravnati skladno z navedenim načelom, bi že v ponudbi na spletni strani določno navedla, da potrošnikom ponuja sklenitev naročniškega razmerja za nedoločen čas s preizkusnim obdobjem, v katerem storitev ne bo zaračunala. Možnost odjave od storitve je pravica, ki jo imajo potrošniki po zakonu. Če podjetje pravice, ki jih imajo potrošniki po zakonu, reklamira kot posebnost ponudbe, pa gre za zavajajočo nepošteno poslovno prakso (10. točka 7. člena Zakona o varstvu potrošnika pred nepoštenimi poslovnimi praksami).

Glede na navedeno gre v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča za nepošten pogodbeni pogoj, ki lahko povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. Iz razlogov, ki jih je navedel že drugostopenjski upravni organ in s katerimi se sodišče strinja (drugi odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), so neutemeljeni in s konkretnim primerom povsem neprimerljivi tožbeni ugovori, s katerimi tožnica primerja sporno pravno razmerje s poslovanjem knjižnic.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).