Jedro

Davčni organ je izdal izpodbijani sklep o začasnem zavarovanju davčne obveznosti poroku davčnega dolžnika, kar izhaja iz navedb v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, ki se sklicuje na prvi odstavek 148. člena ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo, se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma, po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Glede na navedeno zakonsko opredelitev pa mora v konkretnem primeru davčni organ pred izdajo začasnega sklepa o zavarovanju davčne obveznosti ugotoviti ali so v konkretni zadevi izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za tožnikovo poroštveno odgovornost. Presoja okoliščin konkretnega primera mora izhajati tudi iz obrazložitve upravne odločbe z navedbo dejstev in dokazov ter navedbo njihove presoje, kot tudi z navedbo odločilnih razlogov za odločitev ter pravne podlage zanjo. Kot to pravilno ugovarja tožnik pa izpodbijani sklep, kljub dopolnitvi obrazložitve, ki jo je podal pritožbeni organ takšne obrazložitve ne vsebuje in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Posledično je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, začasni sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 4934-2704/2019-6 z dne 15. 2. 2019 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, prvostopenjski, tudi finančni organ) tožniku za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti dolžnika A., d.o.o. - v stečaju, ki na dan 15. 2. 2019 znašajo: glavnica 1.047.506,51 EUR, zamudne obresti 195.620,39 EUR, skupaj 1.243.126,90 EUR, prepovedala, da sprejme terjatev iz točke 2 izreka (točka 1 izreka). Finančni urad Ljubljana ima na podlagi odločbe Ministrstva za finance DT-499-29-724/2017-4 z dne 3. 1. 2019 obveznost v znesku 389.715,27 EUR, po stanju na 15. 2. 2018 (točka 2 izreka). Dolžnikovemu dolžniku, Finančnemu uradu Ljubljana, se zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti dolžnika prepove izplačilo tožniku (točka 3 izreka). Zavarovanje na podlagi tega začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti (točka 4 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točki 5 in 6 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je davčni organ v postopku davčne izvršbe zoper dolžnika A., d.o.o. ugotovil dolg po stanju na dan 15. 2. 2019 v višini 1.243.126,90 EUR in opravil več postopkov davčne izvršbe. Zoper družbo A., d.o.o. je bil 19. 5. 2017 začet stečajni postopek. Navedena družba nima premoženja. Davčni organ ugotavlja, da je davčno obveznost mogoče izterjati od poroka (tožnika), za kar mu bo izdana odločba. Tožnik, ki je pred 28. 6. 2016 posloval s firmo B., d.o.o., je kot porok prevzel dejavnost družbe A., d.o.o. - v stečaju. O ugotovitvah je davčni organ tožnika seznanil in sicer: da družba A., d.o.o. - v stečaju nima premoženja, s katerim bi se davčni organ lahko poplača; da sta navedena družba in tožnik imela registriran sedež na istem naslovu; da je C. C. 22. 6. 2016 postal izključni lastnik tožnika in bil do 30. 6. 2016 edini zaposlen pri tožniku in družbi A., d.o.o. - v stečaju zaračunaval opravljene storitve; da je tožnik z navedeno družbo sklepal pogodbe, organiziral skladišča in opravljal službene poti; da je bila v juniju 2016 inšpicirana družba A., d.o.o. - v stečaju seznanjena z ugotovitvami davčnega organa s pisno seznanitvijo in z zapisnikom DIN; da so se v tem času začele prezaposlitve delavcev iz družbe A., d.o.o. - v stečaju na tožnika, med drugim tudi D. D., ki je bil v letu 2017 imenovan za prokurista tožnika; da je bila oktobru 2017 družbi A., d.o.o. - v stečaju izdana odmerna odločba; da je bil na računu družbe A., d.o.o. - v stečaju razviden upad prometa in sočasen porast prometa pri tožniku; da sta obe navedeni družbi prejemali plačila od istih izplačevalcev in imeli skupne kupce ter prodajalce znotraj trga EU in da je bilo leta 2016 iz družbe A., d.o.o. - v stečaju na tožnika prenesenih 6 vozil, ki jih davčni organ navaja. Finančni urad Ljubljana ima na podlagi Odločbe Ministrstva za finance DT-499-29-724/2017-4 z dne 3. 1. 2019 obveznost v višini 389.715,27 EUR. Zaradi navedenih okoliščin so na podlagi drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) podane okoliščine za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. V skladu z 2. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 se dolžniku zavezanca za davek prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega, oziroma vrnitev stvari zavezancu za davek ter zavezancu za davek prepove, sprejeti plačilo terjatev oziroma vračilo stvari. Na podlagi 121. člena ZDavP-2 velja zavarovanje po tem začasnem sklepu do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbene postopke zoper sklepa Finančne uprave Republike Slovenije DT 4934-2704/2019-6 z dne 15. 2. 2019 in DT 4934-2704/2019-11 z dne 19. 2. 2019 s sklepom združilo v en postopek in z odločbo pritožbi zoper navedena sklepa zavrnilo. Kot pravno podlago navaja določbe 111. člena, 2. točke prvega odstavka 114. člena, 2. točke 119. člena, prvi odstavek 120. člena in 148. člen ZDavP-2. Na podlagi 111. člena ZDavP-2 sme oz. mora davčni organ izdati sklep o zavarovanju davčne obveznosti še pred izdajo odmerne odločbe in s tem pred pridobitvijo izvršilnega naslova. Za izdajo navedenega sklepa zadošča pričakovana oz. verjetno izkazana davčne obveznost, za kar pritožbeni organ navaja sodno prakso. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je prvostopenjski organ upogledal v sodni register in v objave na spletnih straneh AJPES, v podatke na TRR davčnih zavezancev in v register vozil. Po mnenju pritožbenega organa je prvostopenjski organ svojo odločitev ustrezno obrazložil. Res pa ni navedel, da se vodi postopek ugotavljanja verjetne davčne obveznosti v zvezi z določbo 148. člena ZDavP-2, vendar navedeno izhaja iz navedb, da bo mogoče davčno obveznost davčnega dolžnika, družbe A., d.o.o. - v stečaju izterjati od poroka, torej od tožnika. Iz navedb iz pritožbe, v katerih se sklicuje na 149. člen ZDavP-2, pa izhaja, da tožnik ve za kakšno verjetno davčno obveznost gre. Ugovore glede dejanskega obstoja obveznosti in višine ter glede pravilne uporabe materialnega prava pa bo tožnik lahko podal v pritožbi zoper odločbo, ki sledi ugotovitvenemu postopku. V konkretnem primeru se presoja le pravilnost izpodbijanih sklepov zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti in ne sklepov o izvršbi ali ustavitvi izvršbe. Ni sporno, da ima tožnik terjatev do davčnega organa in tako ni ovire, da prvostopenjski organ iz razloga, ker se ugotavlja verjetna davčna obveznost v višini 1.243.126,90 EUR, ki presega znesek 389.715,27 EUR, ta znesek zadrži. V zadevi ni relevantno, da je razlog za nastanek terjatev tožnika do prvostopenjskega organa v predhodno nezakonito izdanem sklepu o izvršbi, sicer tožnik do vračila ne bi bil upravičen. Kolikor pa bi že obstajal izvršilni naslov, na podlagi katerega bi bil dolžan poravnati obveznosti, ne bi bilo razloga za izdajo izpodbijanih sklepov. Namen zavarovanja je, da davčni organ ukrepa hitro in onemogoči morebitno odtekanje premoženja zavezanca za davek. Nujni element je tako presenečenje (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 348/2015 z dne 15. 11. 2017). Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva dejstvo ali je bil tožnik s postopkom seznanjen pred izdajo izpodbijanega sklepa oz. ali je imel možnost sodelovati v posebnem ugotovitvenem postopku. Vsekakor pa je moral tožnik pričakovati, da bo davčni organ vodil postopek za izdajo izvršilnega naslova glede na odločbo Ministrstva za finance DT-499-29-724/2017-4 z dne 3. 1. 2019. Iz upravnih spisov je razvidno, da je davčni organ pripravil obvestilo o uvedenem postopku in 15. 2. 2019 poziv tožniku za izjasnitev o dejstvih, ki se nanaša na postopek po 148. členu ZDavP-2. Zavrne tožnikov ugovor kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Meni tudi, da je davčni organ glede na višino verjetne davčne obveznosti izbral ustrezen instrument zavarovanja, za kar navaja zakonsko podlago.

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja, saj meni, da je nepravilen in nezakonit. Z izpodbijanim sklepom je davčni organ zadržal izplačilo zneska 389.715,27 EUR, ker naj bi bil tožnik porok davčnega dolžnika, družbe A., d.o.o. - v stečaju za dolg, ki je na dan 15. 2. 2019 znašal 1.242.126,90 EUR. Pri tem do izdaje izpodbijanega sklepa davčni organ ni izdal odločbe o poroštvu, zato je davčni organ izdal izpodbijani sklep na podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2. Primarno tožnik opozarja na neustavnost prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 in se sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 399/2016 z dne 17. 12. 2018 in X Ips 25/2017 z dne 30. 1. 2019. Tožnik meni, da je zahteva po obstoju izvršilnega naslova v primeru poroštva potrebna ne le pri izvedbi izvršbe, ampak tudi v postopkih zavarovanja. Zavarovanje ni mogoče, če z izvršilnim naslovom ni izkazan obstoj obveznosti tistega, zoper katerega se vodi postopek. Element presenečenja ne more iti tako daleč, kot to navaja pritožbeni organ. Druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 glasi: „Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.“ Gre za diskrecijo davčnega organa. Pri tem morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1. prenos dejavnosti izven statusnega preoblikovanja in 2. skupni namen davčnega dolžnika in poroka, da je bila dejavnost prenesena zgolj zato, da bi se davčni dolžnik izognil plačilu davka, kar tožnik v nadaljevanju podrobneje pojasni. Tožnik meni, da odgovornost poroka nastane šele z vročitvijo odločbe o poroštvu, ki je tako konstitutivni element. Če obveznost v trenutku izdaje sklepa o zavarovanju še ne obstoji, ker še ni bil izdan izvršilni naslov, ki razmerje šele vzpostavi, takšnih obveznosti ni mogoče začasno zavarovati. Glede prenosa dejavnosti pa navaja, da mora biti celotna dejavnost prenesena izven statusnega preoblikovanja, kar v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno in je posledični dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Ustavno sporna je ureditev, ki zavezuje, da mora porok izpolniti celotno obveznost, kar je strožje, kot če bi prišlo do statusnega preoblikovanja, saj v tem primeru odgovarja le do višine vrednosti dodeljenega premoženja, navedenega v delitvenem načrtu (prvi odstavek 636. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Gre za kršitev 14. člena Ustave RS. Določbo druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 je mogoče razlagati le na način, da pride do brezplačnega prenosa dejavnosti, ne pa, če se oseba, ki še naprej opravlja dejavnost, ki jo je pred tem opravljal davčni dolžnik, sredstva kupi pod tržnimi pogoji. Davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj navaja, da so bila prenesena vozila, ne pa tudi, za kakšen prenos je šlo. Sklicuje se na 165. člen, 170. člen in 175. člen ZDavP-2 in na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 15/2014 z dne 7. 2. 2015, kar pojasni. Iz vsebine druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 izhaja, da mora tisti, ki zatrjuje poroštveno odgovornost dokazati ne le prenos dejavnosti izven statusnega preoblikovanja, ampak tudi skupni namen izognitve plačilu davkov, česar obrazložitvi sklepa davčnega organa in odločbe pritožbenega organa ne vsebujeta. Oba upravna akta sta neobrazložena in ju ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP. Namen oz. pravo voljo strank je treba ugotoviti vsaj s stopnjo verjetnosti. Dejstva in okoliščine ter pravno podlago za poroštveno odgovornost ter njeno višino mora toženka utemeljiti v sklepu o zavarovanju. Sklicuje se na zagotovitev pravice do pravnega sredstva in do sodnega varstva (23. člen in 25. člen Ustave RS). Sicer pa začasno zavarovanje samo po sebi predstavlja poseg v pravni položaj in v človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti vse stroške sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

5. V odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega organa. Sodišče nadalje seznanja, da je bil davek, ki je bil predhodno zavarovan z izpodbijanim sklepom, tožniku odmerjen z odločbo DT 4934-27041/2019-40 z dne 31. 7. 2019, zoper katero se je tožnik pritožil, o pritožbi pa še ni odločeno. Ob upoštevanju 111. člena ZDavP-2 v primeru, če bi sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ni več pogojev za izdajo novega sklepa, kot je bil izpodbijani sklep, ki se lahko izda do izdaje odmerne odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojem pravnem interesu za tožbo z zahtevkom za odpravo izpodbijanega sklepa. Če se sodišče z navedenim ne strinja, podrejeno predlaga, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa. S tem poleg izpodbojnega podrejeno uveljavlja ugotovitveni tožbeni zahtevek. Tožnikov pravni interes za tako odločitev je v pravici do povračila stroškov postopka. Strinja pa se, da je vračanje zadeve v ponovni postopek brez pomena, saj davčni organ ne more izdati novega sklepa o začasnem zavarovanju, zato tega tožnik niti v primarnem tožbenem zahtevku ni predlagal. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020, po kateri mora biti zavezancem zagotovljeno pravno varstvo tudi v primeru začasnih sklepov o zavarovanju. Tožnik meni, da bi morala toženka sama, ob smiselni uporabi 273. člena ZUP sama odpraviti izpodbijani sklep. Sodišču podrejeno predlaga, da tožbi ugodi in ugotovi, da je bil izpodbijani začasni sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti nezakonit. Toženki naj tudi naloži, da je tožniku dolžna v roku 8 dni povrniti priglašene stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito tožniku, kot poroku davčnega dolžnika, izdal izpodbijani začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčnih obveznosti na podlagi 111. člena ZDavP-2 v zvezi s prvim odstavkom 148. člena ZDavP-2 za dolg davčnega dolžnika. Po presoji sodišča morajo biti za izdajo sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti v zadevi v času izdaje takšnega sklepa izpolnjeni tako zakonsko določeni pogoji za izdajo začasnega sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti po 111. členu ZDavP-2, kot tudi pogoji iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, da se lahko tožnik šteje za poroka davčnega dolžnika. Navedeni pogoji in izpolnitev teh pogojev v konkretnem primeru pa mora izhajati tudi iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.

9. Na podlagi 111. člena ZDavP-2 davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev obračuna davka (zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti) oziroma zavarovanje plačila v primeru odloga ali obročnega plačila davčne obveznosti (zavarovanje plačila davčne obveznosti), če je tako določeno z zakonom o obdavčenju, ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi od zavezanca za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo (prvi odstavek). Davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000 eurov (drugi odstavek). Pri vprašanju obstoja in višine davčne obveznosti pa ne gre za predhodno vprašanje, o katerem bi bilo pristojno odločati drugo sodišče ali upravni organ v ločenem postopku kot to navajata prvostopenjski in pritožbeni organ v svojih obrazložitvah, ampak za vsebinske pogoje, ki morajo biti v konkretnem primeru izpolnjeni za izdajo sklepa o zavarovanju.

10. Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti oziroma zavarovanje plačila davčne obveznosti s sklepom, ki mora biti ustrezno obrazložen. V primeru iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 (obvezno zavarovanje) mora v sklepu navesti in obrazložiti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepa na verjetni obstoj davčne obveznosti in njeno višino, medtem ko je dokončno ugotavljanje obveznosti tako z vidika temelja, kot tudi po višini, predmet nadaljnjega odmernega postopka. Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti v ustrezni višini je po presoji sodišča vsebinski pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, njena obrazložitev pa ključna za zavarovanje pravic in pravnih koristi davčnega zavezanca. Tožniku mora biti zagotovljena možnost celovite presoje pogojev, na podlagi katerih je davčni organ izdal začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, s čimer se posega v njegovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. Pri tem je potrebno upoštevati, da gre v obravnavanem primeru za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti poroka davčnega dolžnika. Po presoji sodišča pa obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi po dopolnitvi, ki jo je podal pritožbeni organ, ne izpolnjuje pogojev iz 214. člena ZUP in tudi ni skladna z ustavnimi jamstvi iz 22. člena in 23. člena Ustave RS,1 zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1). V primeru izdaje začasnega sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti po 111. člena ZDavP-2 mora po mnenju sodišča obrazložitev sklepa vsebovati navedbo in obrazložitev dejstev in okoliščin, na podlagi katerih davčni organ v konkretnem primeru sklepa na verjetni obstoj davčne obveznosti in tudi na njeno višino, česar pa obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje.

11. V konkretnem primeru je davčni organ izdal izpodbijani sklep o začasnem zavarovanju davčne obveznosti poroku davčnega dolžnika, kar izhaja iz navedb v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, ki se sklicuje na prvi odstavek 148. člena ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo, se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma, po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Glede na navedeno zakonsko opredelitev pa mora v konkretnem primeru davčni organ pred izdajo začasnega sklepa o zavarovanju davčne obveznosti ugotoviti ali so v konkretni zadevi izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za tožnikovo poroštveno odgovornost. Presoja okoliščin konkretnega primera mora izhajati tudi iz obrazložitve upravne odločbe z navedbo dejstev in dokazov ter navedbo njihove presoje, kot tudi z navedbo odločilnih razlogov za odločitev ter pravne podlage zanjo. Kot to pravilno ugovarja tožnik pa izpodbijani sklep, kljub dopolnitvi obrazložitve, ki jo je podal pritožbeni organ takšne obrazložitve ne vsebuje in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Posledično je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. 12. Sodišče je v predmetnem postopku najprej preizkušalo ali so podane bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Ker je bilo potrebno izpodbijani sklep odpraviti že zaradi navedenih bistvenih kršitev določb postopka (po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1), se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

13. V zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki opredeljuje poroštvo, pa sodišče pripominja, da je s sklepom X Ips 399/2015 z dne 17. 12. 2018 Vrhovno sodišče RS Ustavnemu sodišča RS podalo zahtevo za oceno skladnosti navedene določbe z 22. členom in 23. členom Ustave RS, ker uzakonja neposredno davčno izvršbo, ne določa pa načina pridobitve izvršilnega naslova, na katerem bi davčna izvršba temeljila, kar bo moral davčni organ v ponovnem postopku, kolikor ga bo izvedel, upoštevati.

14. Sodišče je izpodbijani sklep preizkušalo po stanju v času izdaje in zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka (po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Če davčni organ glede na opredelitev začasnega sklepa o zavarovanju plačila davčnega zavezanca po prvem odstavku 111. člena ZDavP-2 meni, da v zadevi ni več pogojev za izdajo tovrstnega sklepa v ponovljenem postopku, pa lahko predmetni davčni postopek ustavi.

15. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožeča stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in tožeča stranka v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020.