Jedro

Vprašanje upravičenosti do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je pravne narave in nanj „odgovarja“ le sodišče (ne pa izvedenec). Zgolj okoliščini, da tožnika vidne posledice poškodbe motijo in njegovo vztrajanje na tem, da je zaradi tega skažen, za prisojo odškodnine ne zadoščata.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8.3.2013 delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, in sicer za plačilo odškodnine v znesku 3.585,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.7.2008 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Toženki je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.214,92 EUR (točka III. izreka).

Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper sodbo pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni oziroma podrejeno vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje (vse s stroškovno posledico). Pritožuje se zaradi neprisojenih 700,00 EUR odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, in sicer 300,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter 400,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. V pritožbi poudarja, da pravična odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja znaša 4.800,00 EUR. Navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo le nekaj manj, kot je vtoževal, kar pomeni, da je vtoževal skladno s sodno prakso in da ni razloga, da bi mu sodišče prisodilo okoli 9% manj. V zvezi s tem se sklicuje na vso zdravstveno dokumentacijo, na izdelano izvedeniško mnenje in na lastno zaslišanje. Glede odškodnine za skaženost meni, da je upravičen do minimalnega zneska, kot ga je iz tega naslova vtoževal. Tudi izvedenec naj bi ugotovil, da gre za lahko obliko skaženosti. Skaženost ga moti, opazijo pa jo tudi drugi. Sodišče naj bi nepravilno presodilo, da poškodbe ne predstavljajo škode, ki bi ustrezala pravnemu standardu skaženosti. Sam nasprotno meni, da je spremenjen in da je v nesreči utrpel vidne posledice, ki ga kazijo. Poudarja, da je skažen in da je, če to moti njega, upravičen do odškodnine. Poudarja, da ni vtoževal velike odškodnine (vtoževal je odškodnino skladno z aktualno sodno prakso oziroma celo manj) in se zato za neprisojenih 400,00 EUR tudi pritožuje.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja. S prisojeno odškodnino (kot zadostno satisfakcijo) bo nedvomno dosežen namen iz določbe 179. člena OZ. Prav tako je prepričljivo obrazložilo, zakaj tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pri tem je upoštevalo in ustrezno ovrednotilo tako ugotovitve v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke E. S. kot tudi tožnikovo izpovedbo.(1) Tej natančni, a hkrati jasni in prepričljivi obrazložitvi, ni moč ničesar očitati, niti ničesar relevantnega dodati.

Pritožbeni očitek, da bi mu moralo sodišče prve stopnje zgolj zato, ker mu je prisodilo „le“ 9% manj od tega, kar je zahteval, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, prisoditi tudi ta „preostanek“, je pavšalen in sam po sebi neprepričljiv.(2) Pavšalno je tudi pritožbeno sklicevanje na (vso) zdravstveno dokumentacijo, na izdelano izvedeniško mnenje in na lastno zaslišanje. Nobenega dvoma v presojo sodišča prve stopnje ne vzbuja niti „golo“ pritožbeno vztrajanje na stališču, da je upravičen do celotne zahtevane odškodnine. Podobno pa velja tudi za pritožbeno navajanje („vztrajanje“) v zvezi z zahtevano (a nepriznano) odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ugotovitev izvedenca, da gre za lahko obliko skaženosti, pri tem ničesar ne spremeni. Vprašanje upravičenosti do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je pravne narave in nanj „odgovarja“ le sodišče (ne pa izvedenec).(3) Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (glej 18. - 20. točko obrazložitve) pravilno pojasnilo, da morata biti za obstoj pravno-relevantne skaženosti (oziroma prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti) podana tako objektivni kot subjektivni kriterij. V nadaljevanju pa je prepričljivo obrazložilo tudi, zakaj v konkretnem primeru ni podan nobeden od njiju. Zgolj okoliščini, da tožnika vidne posledice poškodbe motijo in njegovo vztrajanje na tem, da je zaradi tega skažen, za prisojo odškodnine ne zadoščata. Povsem neprepričljiv je tudi pritožbeni argument, da iz tega naslova tudi sicer ni vtoževal visoke odškodnine. „Zgolj“ zaradi te okoliščine (in ob dejstvu, da siceršnja potrebna elementa, kot to zaključuje sodišče prve stopnje, nista podana) mu odškodnina iz tega naslova pač ne gre. Ker do odškodnine ni upravičen, je vsakršna razprava v zvezi z njeno višino tudi sicer povsem brezpredmetna.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).

(1) In v tem okviru presojalo tako obstoj objektivnega kot subjektivnega „kriterija.“

(2) Takšno je tudi navajanje, da sama omenjena okoliščina (prisoditve zgolj 9% manj od tega, kar je zahteval) dokazuje, da je njegov zahtevek usklajen s sodno prakso.

To je (smiselno) v okviru 18. točke obrazložitve izpodbijane odločbe obrazložilo že sodišče prve stopnje.