Jedro

Tožeča stranka je že v prvi pripravljalni vlogi svoje trditveno in dokazno breme izpolnila, v drugi pa je svoj zahtevek utemeljevala le v obsegu navedb tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 39,82 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče 1. prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

I. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 156733/2012 z dne 19. 10. 2012 v izreku razveljavilo v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna glavnico v višini 23,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2012 dalje do plačila, ter v delu glede stroškov upnika, tožbeni zahtevek pa v navedenem delu zavrnilo,

II. v prejšnji točki navedeni sklep o izvršbi ohranilo v izreku v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna glavnico v višini 210,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2012 dalje do plačila in

III. toženi stranki naložilo, da v 8 dneh tožeči stranki povrne 67,78 EUR pravdnih stroškov, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži v plačilo tudi vse stroške te pritožbe, z DDV in zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa v plačilo naloži pritožbene stroške tožeče stranke z obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer izpisa iz poslovne knjige neporavnanih obveznosti na dan 5. 10. 2012 za plačilo založenih stroškov upravljanja in obratovanja od julija do decembra leta 2010 v znesku 210,37 EUR ter za obračunane zakonske zamudne obresti do 17. 10.2012 v znesku 23,34 EUR. Po ugovoru dolžnika (tožene stranke) je bila zadeva odstopljena pravdnemu sodišču. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva: tožena stranka je lastnica prostora v poslovni stavbi na D., tožeča stranka pa na podlagi veljavne pogodbe o upravljanju z dne 16. 6. 2006 v tej stavbi opravlja storitve upravljanja. Iz faktur dobaviteljev in bančnih izpiskov plačil tožeče stranke je razvidno, da so bile storitve opravljene, tožeča stranka pa je račune poravnala namesto etažnih lastnikov.

9. Uvodoma višje sodišče odgovarja na očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je po stališču tožene stranke v tem, da je sodišče oprlo svojo odločitev na nedovoljene oziroma prepozne dokaze tožeče stranke, katerih prekluzijo je tožena stranka ugovarjala v drugi pripravljalni vlogi. Vendar je pravilna uvodoma navedena obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 16. 4. 2013 utemeljevala svoj zahtevek le v obsegu navedb tožene stranke. Tožena stranka utemeljuje napačno stališče sodišča prve stopnje s sklicevanjem na svoje trditve iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Vendar se tudi v primerih, ko se predlog za izvršbo, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku, določbo prvega odstavka 451. člena ZPP tolmači le tako, da daje tožeči in toženi stranki pravico, da po vložitvi predloga za izvršbo in ugovora v eni vlogi navajata dejstva in predlagata dokaze, nato pa lahko vsaka stranka vloži še po eno pripravljalno vlogo, s katero odgovarja na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP).(1) V konkretnem primeru je tožeča stranka že v prvi pripravljalni vlogi podala vse trditve, ki utemeljujejo njen zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve in v zvezi z njimi predlagala dokaz z zaslišanjem M. H.(2) S tem je po prepričanju višjega sodišča pravočasno izpolnila svoje trditveno in dokazno breme, potrebno za vsebinsko odločitev o zahtevku. Tožena stranka je v dopolnitvi odgovora na tožbo (prvi pripravljalni vlogi) zatrjevala, da ne drži, da je tožeča stranka te stroške plačala iz lastnih sredstev ter v zvezi s predpostavkami neupravičene obogatitve tožeči stranki očitala pavšalnost trditev. Na te trditve pa je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi odgovorila s specificiranjem obračunov dobaviteljev ter predložitvijo listinskih dokazov - potrdil o plačilu računov. Tudi po prepričanju višjega sodišča je predložitev potrdil o plačilih spodbudila navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožeča stranka ni plačala stroškov iz lastnih sredstev; sicer pa je tožeča stranka že pred odgovorom na tožbo navedla in predlagala dokaze, ki utemeljujejo prikrajšanje na njeni strani. Tudi sicer pa kršitev 452. člena ZPP pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni zajeta v 2. odstavku 339. člena ZPP, kar v obravnavanem primeru ni dopusten pritožbeni razlog, zato je očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka neutemeljen.

10. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je temelj terjatve našlo v 197. členu OZ, čeprav tožeča stranka temelja zahtevka oziroma verzije ni izkazala, kršilo materialno pravo. Tudi po oceni višjega sodišča ni dvoma, da imajo vtoževane terjatve iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem s strani tožeče stranke za toženo stranko pravno naravo verzijskega zahtevka, ki je posebna oblika instituta neupravičene pridobitve (197. člen OZ(3)). Stroške upravljanja pa tožeča stranka uveljavlja na temelju sklenjene pogodbe o upravljanju z dne 16. 6. 2006 (priloga A2 spisa).

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni razpisalo naroka. Dokazni predlog tožene stranke, da se zaslišijo posamezne priče, namreč ne pomeni zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.(4) Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na predlog tožeče stranke po razpisu glavne obravnave. S kršitvijo je bila namreč prizadeta samo tožeča stranka. Tožena stranka pa procesne pravice v postopku lahko uveljavlja le v svojem imenu, za grajanje postopanja sodišča prve stopnje v korist nasprotne stranke pa nima pravnega interesa.

12. Pritožbeni očitek, da sodišče z obrazložitvijo o nepomembnosti drugih predlaganih dokazov ni zadostilo standardu ustrezne obrazložitve, je prepavšalen. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je dokaze z zaslišanjem prič zavrnilo kot nepotrebne, ker so relevantna dejstva razvidna že iz predloženih listin (prim. tudi drugi odstavek 454. člena ZPP), s tem pa sicer skopo, a vendar (še) v zadostni meri zadostilo kriteriju obrazloženosti svoje odločitve. Pritožnica pa ne pojasni, katere dokazne predloge je podala in v zvezi s katerimi pravno pomembnimi dejstvi ter v čem bi ta spremenila odločitev sodišča prve stopnje, če bi jih sodišče prve stopnje izvedlo, zato tega pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti. Procesne kršitve, na katere sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, mora namreč stranka uveljavljati konkretizirano, naloga in pristojnost sodišča pa je zgolj preizkus resničnosti trditve o obstoju procesnega dejstva ter procesnopravni sklep o (ne)obstoju kršitve.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o napačni uporabi materialnega prava v zvezi z zastaranjem. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da določba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ,(5) na katero se tudi v pritožbi sklicuje tožena stranka, ni uporabna. Ni sporno, da v primeru stavbe na D., v zvezi s katero so nastali vtoževani stroški, ne gre za večstanovanjsko stavbo (pravilno hišo), ampak za poslovno stavbo. OZ omenja zastaranje terjatev upravnikov večstanovanjskih hiš in ne zastaranja terjatev upravnikov poslovnih stavb. V tem delu se zato višje sodišče v izogib ponavljanju pridružuje pravilnim in izčrpnim razlogom sodišča prve stopnje.

14. Nadaljnje pritožbene trditve v zvezi z obračuni, ki naj ne bi bili pravilni, predstavljajo izpodbijanje dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje in v pritožbenem postopku niso dovoljeni, enako pa velja tudi za vrste storitev, na katere se sklicuje tožena stranka, in sicer stroške odvoza smeti in čiščenja. Pri tem višje sodišče dodaja, da so že po zakonu, in sicer skladno s 115. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) etažni lastniki v poslovni stavbi dolžni kriti stroške iz skupnih delov zgradbe sorazmerno z njihovim solastniškim deležem oziroma v okviru meril, dogovorjenih s pogodbo o medsebojnih razmerjih (prva alineja prvega odstavka 116. člena SPZ), če je ta sklenjena. To velja ne glede na to, ali je tožena stranka te storitve dejansko uporabljala ali ne oziroma ima, kot ponavlja v pritožbi, te storitve organizirane zasebno in jih plačuje sama. Glede na to, da je tožeča stranka izkazala, da je sporne stroške dobaviteljev plačala iz lastnih finančnih sredstev, do plačila pa jo upravičuje tudi pogodba o upravljanju, so te pritožbene trditve tožene stranke pravno nepomembne.

15. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti, ker je tožena stranka ugovarjala zneskom obračunov po višini, sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo. Tožena stranka namreč ne navede konkretno, za katere trditve gre. Konkretizira le zaračunavanje storitve družbe K., d.o.o., v zvezi s katero iz pripravljalnih vlog izhaja, da je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi to postavko obrazložila (na peti strani vloge, list. št. 68), tožena stranka pa v svoji drugi pripravljalni vlogi na to ni odgovorila. Tudi sicer pa celotni specifikaciji postavk dobaviteljev, ki jih je tožeča stranka v svoji drugi pripravljalni vlogi obširno popisala (list. št. 66 - 68 spisa), tožena stranka v svojem odgovoru ni več z ničemer oporekala. Skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP je ta dejstva priznala in torej med strankama niso bila več sporna. Do nespornih dejstev v zvezi z višino posameznih postavk se zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izčrpno opredeljevati.

16. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila nagrado za postopek s pravnim sredstvom, za kar ji gre po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT (in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 233,71 EUR) 27,20 EUR in znesek 5,44 EUR (20 % nagrade) za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22 % DDV znaša 39,82 EUR.

(1) prim. sklep VS RS III Ips 158/2009 z dne 10.6.2010. (2) glej I. točko 1. pripravlj. vloge tožeče stranke na list. št. 48. (3) Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo.

(4) Tako sodna praksa v VSL sodba II Cpg 756/2014 z dne 25.9.2014, VSL Sklep I Cpg 159/2010 z dne 15.4.2010, VSL sodba I Cpg 1256/2012 z dne 13.9.2013 in VSL sodba I Cpg 135/2013 z dne 7.10.2013. (5) O enoletnem zastaralnem roku gospodinjskih terjatev.