Jedro

Upnik s sklepom o določitvi sodnih penalov šele pridobi izvršilni naslov za njihovo izterjavo. Sodni penali se nato izterjujejo kot denarna terjatev. Oba postopka (postopek za določitev sodnih penalov in postopek za izterjavo sodnih penalov) sta si prirejena. Oba sta predlagalna. Sodišče ju izvede, če ju predlaga upnik. Ni nujno, da je v sklepu o določitvi sodnih penalov določen absolutni znesek, ki ga iz naslova sodnih penalov dolžnik dolguje upniku.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanih delih (točka 1. in 2.) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, izpodbijani sklep pa se razveljavi.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženo stranko obsodilo na plačilo 15.271,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2014 naprej (točka 1. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 3. izreka; za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojene glavnice od 3. 1. 2013 do 11. 3. 2014). Pravdne stroške tožeče stranke, odmerjene v točki 2. izreka sodbe na 1.480,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v dopolnilnem sklepu z dne 8. 4. 2015 na dodatnih 289,14 EUR, je naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Zoper obe odločbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.(1) Sodbo graja kot nepopolno, ker ne vsebuje odločitve o pobotnem ugovoru. V obrazložitvi je poenostavljeno povzeto le del dejanskega stanja o dogajanju v izvršilnem postopku opr. št. I 193/2012 pri Okrajnem sodišču v Brežicah. Prezrta je bistvena okoliščina, da je bila tožeča stranka 10. 12. 2012 res dolžna plačati le 14.800,00 EUR za sodne penale, to pa zato, ker ostali (od tega datuma naprej) ob vložitvi predloga za izvršbo še niso zapadli in zanje predlog za izvršbo tedaj še ni bil vložen. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo natančno pojasnila, zakaj so sodni penali tekli tudi po 10. 12. 2012. Sodišče ni ugotovilo pravnorelevantnih dejstev, do kdaj je bila tožena stranka do njih upravičena. Od teh dejstev je odvisna odločitev o pobotnem ugovoru toženke, ki se nanaša na njeno terjatev iz naslova sodnih penalov za čas od 10. 12. 2012 do 5. 2. 2013, ko je tožeča stranka izpolnila obveznost po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Brežicah. Nejasne in zmotne so ugotovitve v točki 10 in 11 sodbe o vsebini toženkine terjatve, ki jo je uveljavljala v pobot. Ne zahteva sodnih penalov nad zneskom 30.000,00 EUR. Uveljavlja svojo terjatev še za 57 dni sodnih penalov (za znesek 11.400,00 EUR), ki so natekli od 10. 12. 2012 do 5. 2. 2013. Skupaj bi na ta način dobila plačane sodne penale v znesku 26.200,00 EUR: 14.800,00 EUR v izvršilnem postopku I 193/2012 ter 11.400,00 EUR po pobotnem ugovoru. Skupni znesek je manjši od 30.000,00 EUR. Razlogi sodbe o tem so nejasni, sami s seboj v nasprotju, dejansko stanje zmotno ugotovljeno, napačno je uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka je že z dopisom z dne 12. 4. 2014 tožeči stranki podala pobotno izjavo. Njena terjatev na vračilo 15.200,00 EUR je prenehala z izvensodnim pobotom na podlagi enostranske izjave. Sodba o tem nima razlogov. Šele, če bi sodišče menilo, da terjatev tožeče stranke ni prenehala na ta način, kar bi moralo navesti v razlogih sodbe, bi lahko odločalo o pobotnem ugovoru oziroma bi mu moralo ugoditi za znesek 11.400,00 EUR s pripadki. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno se zavzema za spremembo z ugoditvijo pobotnemu ugovoru za znesek 11.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2014 tako, da je po medsebojnem pobotu toženka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.871,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2014, tožeča stranka pa naj ji povrne pravdne in pritožbene stroške s pripadajočimi obrestmi.

3. V pritožbi zoper dopolnilni sklep pritožnica opozarja, da zanj ni bilo osnove. S sodbo je bilo odločeno o vseh stroških tožeče stranke. Sodišče je ponovno odločalo o isti stvari. V napačno odločitev sodišča prve stopnje lahko poseže le pritožbeno sodišče. Predlaga razveljavitev zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

4. Tožeča stranka je odgovorila na obe pritožbi. Predlaga njuno zavrnitev in priglaša nadaljnje pritožbene stroške. Ocenjuje, da ni bilo pogojev za odločanje o pobotnem ugovoru, glede na njeno vsebino pa je pravilno zavrnjen. Toženka ni upravičena do višjih penalov kot 14.800,00 EUR. O tem je bilo pravnomočno odločeno v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je bilo na to odločitev vezano. Tudi o stroških je pravilno odločeno. Ni šlo za ponovno odločanje o isti stvari, saj sodišče s prvotno odločbo ni dosodilo razlike, do katere je tožeča stranka upravičena ob pravilni uporabi taksne tarife.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožeča stranka na podlagi neupravičene pridobitve (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ)(2) vtožuje 15.271,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2015. Trdi, da gre za znesek, ki je bil v izvršilnem postopku I 193/2012 Okrajnega sodišča v Brežicah preveč plačan toženki kot tamkajšnji upnici. Po pravnomočnem sklepu o izvršbi z dne 11. 3. 2014 (II Ip 889/2014), s katerim so se izterjevali sodni penali, je bila upravičena le do 14.800,00 EUR glavnice (brez obresti), 146,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2012 ter do izvršilnih stroškov višini 228,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2012. Ker ji je bilo izplačano skupaj 30.584,98 EUR (27. 12. 2012 znesek 5.395,98 EUR in 3. 1. 2014 znesek 25.189,18 EUR), znaša preveč plačana razlika 15.271,10 EUR, kar je predmet te pravde.

7. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da je tožničina terjatev prenehala na podlagi toženkine pobotne izjave z dne 22. 4. 2014. Tožeča stranka je toženki na podlagi sklepa o določitvi sodnih penalov In 26/2012 z dne 26. 7. 2012, ki so se izterjevali v izvršilnem postopku I 193/2012 (sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 12. 2012 v zvezi s sklepom VSL II Ip 889/2014 z dne 11. 3. 2014) dolgovala še sodne penale za nadaljnjih 57 dni, to je za čas od 10. 12. 2012 do 5. 2. 2013 (ko je tožeča stranka izpolnila obveznosti po izvršilnem naslovu – sodbi Delovnega in socialnega sodišča, zaradi izpolnitve katere so bili določeni sodni penali). Trdila je, da za navedeno obdobje sodni penali v sklepu o izvršbi sodnih penalov v izvršilnem postopku I 193/2012 še niso bili zajeti in je terjatev iz tega naslova, določena s sklepom o določitvi sodnih penalov obstajala. Iz procesne previdnosti je svojo terjatev uveljavljala v pobot v višini glavnice 11.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2013 naprej uveljavljala tudi v tej pravdi (primerjaj odgovor na tožbo na r. št. 9).

8. Sodišče prve stopnje je v okviru tako podane trditvene in dokazne podlage strank, ko ni bilo sporno, da je tožena stranka v spornem izvršilnem postopku od tožnice izterjevala sodne penale, in tudi ne, da je toženka v njem prejela vsaj delno preplačilo, pravilno izhajalo iz 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi. Ugotovilo je, da je bilo v toženkino korist v izvršilnem postopku izterjano 30.584,98 EUR in da je znašalo preplačilo 15.635,01 EUR. Po oceni, da tožena stranka za ta del ni dokazala pravnega temelja, je tožbenemu zahtevku v okviru postavljenega zahtevka (za 15.271,10 EUR) ugodilo. Prisodilo je še zahtevane zakonske zamudne obresti od tega zneska od vložitve tožbe naprej. V presežku je obrestni del zahtevka na podlagi 193. člena OZ zavrnilo.

9. Pobotni ugovor tožene stranke je obravnavalo po 311. členu OZ kot materialnopravno predpravdno pobotanje. Ocenilo je, da toženkina terjatev, ki bi se nanašala na sodne penale za 57 dni, ne obstoji (kar nakazuje, da ga je skušala obravnavati tudi kot ugovor pravdnega pobotanja). Drži, da odločitve o tem v izreku ni.

10. Vendar odločitev samo za to ne bi bila pomanjkljiva, če bi bili pravilno in popolno ugotovljeni pravno relevantni razlogi za nastanek materialnopravnega pobotanja v smislu 311. in 312. člena OZ. Toženka je namreč v pravdi uveljavljala dva ugovora: ugovor predpravdnega pobotanja, iz procesne previdnosti pa še ugovor pravdnega pobotanja. Prvi pomeni, da je zaradi toženkine pobotne izjave tožničina terjatev prenehala že pred vložitvijo tožbe. Sodišče mora pri njem ugotavljati, ali zanj obstajajo predpostavke iz 311. člena OZ (vzajemni, istovrstni in zapadli medsebojni terjatvi tožeče in tožene stranke iz različnih pravnih razmerij) in ali je bila za pobotanje izrečena potrebna volja vsaj ene od strank (izjava o pobotu – 312. člen OZ). Po izjavi o pobotu se po drugem odstavku 312. člena OZ šteje, da je pobotanje nastalo takrat, ko so se zanj stekli pogoji. O predpravdnem pobotu sodišče ne odloči v izreku sodbe. Če je do njega prišlo, je tožnikova terjatev ugasnila že pred vložitvijo tožbe. Toženec z njim uveljavlja ugovor ugasle pravice (izpolnitev obveznosti), sodišče pa v postopku o obstoju materialnopravnega pobotanja odloča kot o ugotovitvi prenehanja pravnega razmerja. Če je toženec z ugovorom uspešen, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. S tem postane pravnomočna le odločitev o terjatvi tožeče stranke, o nasprotni terjatvi tožene stranke pa ni odločeno z učinkom pravnomočnosti.(3)

11. Drugače je pri procesnem pobotanju. V tem primeru do predpravdnega pobotanja še ni prišlo. Toženec v pravdi v obrambne namene zoper tožbeni zahtevek postavi svoj nasprotni zahtevek. Sodišče mora ugotavljati obstoj in višino terjatev obeh pravdnih strank. Pobot izvede šele v pravdi in pri tem upošteva datum, ko sta se terjatvi srečali. Če ugotovi, da tožnikova terjatev obstaja, je izrek sestavljen iz treh delov: v 1. točki sodišče ugotovi obstoj terjatve tožnika proti tožencu v določeni višini, v 2. točki odloči o obstoju oziroma neobstoju toženčeve terjatve. Če ugotovi, da ta terjatev ne obstoja, v 3. točki izreka ugodi tožbenemu zahtevku. V nasprotnem primeru izreče pobotanje in tožbeni zahtevek zavrne do višine v pobot uveljavljene terjatve. Če je ta terjatev nižja od tožnikove, tožencu naloži plačilo presežka.(4)

12. Za obravnavani primer povedano pomeni, da bi moralo sodišče v prvi vrsti ugotoviti, ali (in do kakšne višine) je tožena stranka imela (oziroma ima) terjatev nasproti tožeče stranke, pri čemer bi moralo najprej odločati o ugovoru predpravdnega pobota.

13. Pritožbi je treba pritrditi, da sodba ne vsebuje jasnih in popolnih razlogov o pravnorelevantnih okoliščinah za nastanek materialnopravnega pobotanja v smislu 311. in 312. člena OZ niti ugotovitev o njih, oziroma so razlogi o njih tako pomanjkljivi in nerazumljivi, da ni mogoč vsebinski preizkus pravilnosti odločitve.

14. Iz dejanskih ugotovitev v točki 1 do 7 sodbe je sicer mogoče razbrati, da je bila predmet izvršilnega postopka I 193/2012 izterjava sodnih penalov, določenih s sklepom o določitvi sodnih penalov In 26/2012, pravnomočnimi v zvezi s sklepom VSL II Ip 3467/2012 z dne 19. 9. 2012. Sodišče je kot pravnorelevantno štelo okoliščino o njegovi pravnomočnosti. Pri tem je prezrlo, kakšen je namen in značaj sodnih penalov. Zato se nakazuje, da je napačno ugotavljalo oziroma ugotovilo vsebino v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke.

15. Slednja je namreč ugotovila in dokazovala obstoj svoje terjatve iz naslova zapadlih, pravnomočno dosojenih sodnih penalov (na podlagi sklepa o njihovi odločitvi In 26/2012 z dne 27. 6. 2012 kot izvršilnega naslova), ki še niso bili izterjani v izvršilnem postopku za njihovo izterjavo za čas od 10. 12. 2012 do 5. 2. 2013, ko je dolžnik iz temeljne obveznosti po pravnomočnem izvršilnem naslovu iz temeljnega razmerja (pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča) slednjo prostovoljno izpolnil. O tem po pravilnem opozorilu pritožbe sodba nima ne razlogov ne ugotovitev: o sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 45/2010 z dne 4. 8. 2011, o njeni prostovoljni izpolnitvi s strani tožeče stranke kot tamkajšnjega dolžnika ali vložitvi prisilne izvršbe in s tem povezani časovni komponenti obstoja terjatve tožene stranke iz naslova sodnih penalov.

16. Naravo in značaj postopka za določitev in izterjavo sodnih penalov je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 963/2006 z dne 5. 11. 2009. Pojasnilo je, da so sodni penali instrument pritiska na dolžnika (v konkretnem primeru: na tukajšnjo tožečo stranko), da bi svojo nedenarno obveznost, ugotovljeno v pravnomočni odločbi (v obravnavanem primeru: sodbi Delovnega in socialnega sodišča) izpolnil prostovoljno – brez izvršbe. Na predlog upnika (tukajšnje toženke) jih določi izvršilno sodišče v izvršilnem postopku po določbi 212. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ(5) (v obravnavanem primeru v postopku In 26/2012 v zvezi s sklepom VSL II Ip 3467/2012 z dne 19. 9. 2012). Gre za odločbo, izdatno v t. i. adhezijskem postopku. V njem sodišče, ki je pristojno za izvršbo, odloči o sodnih penalih. Iz njega se (lahko) razvije (redni) izvršilni postopek za njihovo izterjavo. Upnik torej s sklepom o določitvi sodnih penalov šele pridobi izvršilni naslov za njihovo izterjavo. Sodni penali se nato izterjujejo kot denarna terjatev. Oba postopka (postopek za določitev sodnih penalov in postopek za izterjavo sodnih penalov) sta si prirejena. Oba sta predlagalna.(6) Sodišče ju izvede, če ju predlaga upnik. Ni nujno, da je v sklepu o določitvi sodnih penalov določen absolutni znesek, ki ga iz naslova sodnih penalov dolžnik dolguje upniku. Bistveno je, da s sklepom o določitvi sodnih penalov sodišče določi dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev nedenarne obveznosti, ki izhaja iz pravnomočne odločbe (izvršilnega naslova – konkretno iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča) in da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje nedenarne obveznosti, plačati upniku od dneva, ko se ta dodatni rok izteče, določeno vsoto denarja za vsak dan (ali kakšno drugo časovno enoto) zamude. Začetek je iztek dodatnega roka za izpolnitev osnovne nedenarne obveznosti, konec pa katerikoli način prenehanja teka sodnih penalov: bodisi prostovoljna izpolnitev osnovne nedenarne obveznosti s strani dolžnika ali upnikova vložitev predloga za izvršbo odločbe, iz katere izvira ta osnovna nedenarna terjatev. Izvršilni naslov – sklep o določitvi sodnih penalov – se lahko nanaša tudi na še ne zapadle terjatve. Sodišče v tem primeru odloči o plačilu bodočih terjatev, ki bodo zapadle šele od pravnomočnosti odločbe naprej periodično. V postopku izvršbe za izterjavo sodnih penalov nato izvršilno sodišče ugotavlja, ali je obveznost za plačilo sodnih penalov nastopila in trenutek prenehanja teka že s sklepom o določitvi sodnih penalov pravnomočno dosojenih sodnih penalov.(7) Pri tem je vezano na predlog upnika. Ta v izvršilnem postopku lahko izterjuje le že zapadle sodne penale. To pomeni, da na podlagi enega sklepa o določitvi sodnih penalov lahko teče več izvršilnih postopkov za izterjavo pravnomočno ugotovljene terjatve iz naslova sodnih penalov, ki zapadejo v različnih časovnih obdobjih.(8)

17. Ker je sodišče prve stopnje navedeno pravno naravo v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke prezrlo, ključnim dejstev ni ugotovilo. Dejansko stanje je nepravilno in nepopolno ugotovljeno, sprejeta odločitev o materialnopravnem ugovoru pobota pa napačna ali vsaj preuranjena. To je narekovalo razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

18. V njem bo moralo odgovoriti na navedena vprašanja in ugotoviti ali je nastopilo pravno veljavno materialnopravno pobotanje, na katerega se sklicuje tožena stranka ali ne. Če bo ugotovilo, da zanj ni zakonskih pogojev, pa bo moralo nato odločati tudi o podredno podanem ugovoru procesnega pobotanja in v njem odločiti na pravilen način, svojo odločitev pa v obeh primerih pravilno in popolno obrazložiti.

19. Zaradi razveljavitve odločbe o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev v sodbi. Nepravilen pa je tudi dodatni sklep o stroških, ki ga tožena stranka upravičeno izpodbija s posebno pritožbo.

20. Sodišče prve stopnje samo ne more posegati v svojo nepravilno odločbo o pravdnih stroških. O pritožbi zoper sklep odloča sodišče prve stopnje (prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 333. člena ZPP). Dopolnilno sodbo (sklep) je mogoče predlagati in posledično izdati le, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo (sklepom), ne pa tudi, če je o njih odločilo napačno, za kar gre v obravnavani zadevi. Tožeča stranka je namreč predlagala dopolnilni sklep zaradi napačne uporabe odvetniške tarife pri odmeri odvetniških stroškov in prezrte sodne takse pri odmeri celotnih pravdnih stroškov (primerjaj predlog na redni št. 16 a spisa). Zato je bilo treba izpodbijani sklep zaradi uveljavljanih in podanih bistvenih procesnih kršitev, ki so vplivale na pravilnost izpodbijanega sklepa, razveljaviti.

21. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami Op. št. (3): Primerjaj: Wedam Lukič, D, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2009, str. 158 – 161. Op. št. (4): Kot zgoraj, str. 160. Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami Op. št. (6): VSL III Ip 1430/2012 z dne 1. 8. 2012) Op. št. (7): Primerjaj točke 7 do 10 odločbe VS RS II Ips 963/2006 z dne 5. 11. 2009 in opombi 1 in 2. Op. št. (8): Primerjaj odločba VSL III Ip 1598/2014 z dne 21. 5. 2014.