Jedro

Med strankama je sporno vprašanje razlage določil ZTuj-1 v povezavi z določili Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, ki med drugim v členu 20 (1) določa, da se tujci, za katere se ne zahteva vizum, lahko prosto gibljejo na ozemljih pogodbenic največ 3 mesece v obdobju 6-ih mesecev od prvega vstopa, če izpolnjujejo pogoje za vstop iz člena 5 (1) (a), (c), (d) in (e). Razlago pojma „prvi vstop“ je podalo SEU v zadevi C-241/05 in nanjo se opira tudi odločitev tožene stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim posamičnim dokončnim upravnim aktom je prvostopni organ tožniku, ki je dne 19. 1. 2010 ob 19.25 uri z vlakom št. 414 iz Hrvaške pripotoval na mejni prehod Dobova in se je izkazal s potnim listom Republike Hrvaške št. ... z dne 25. 4. 2008, zavrnil vstop v državo iz razloga, označenega pod točko F na formularju, s katerim je prvostopni organ utemeljil svojo odločitev, ker je na ozemlju države članice Evropske unije tožnik, državljan Republike Hrvaške, v okviru šestmesečnega obdobja bival že tri mesece. Hkrati je odločil, da morebitna pritožba v smislu 1. odstavka 9. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 79/06 in nadaljnji) ne zadrži izvršitve izrečenega ukrepa zavrnitve vstopa.

Tožena stranka je z uvodoma navedeno odločbo na podlagi 2. odstavka 9. člena ZTuj-1 in člena 13 (3) Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o skupnih pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (v nadaljevanju: Zakonik o schengenskih mejah) zavrnila tožnikovo pravočasno pritožbo zoper odločitev prvostopnega organa. V svoji obrazložitvi povzema pritožbene navedbe tožnika, da je v letu 2009 imel v Schengenski prostor le tri potovanja in da se po njegovem mnenju obdobje prvih šestih mesecev začne z dnem njegovega prvega vstopa, to je dne 19. 4. 2009 ter traja do dne 11. 9. 2009 (89 dni), drugo obdobje šestih mesecev pa se začne z vstopom dne 19. 10. 2009 in traja do 18. 4. 2010, tako da je v času do izstopa dne 27. 12. 2009 tožnik v Schengenskem prostoru bival 70 dni in zato meni, da mu preostaja še 20 dni. Izrečeni ukrep zavrnitve vstopa v državo označuje za protipraven. V pritožbi zahteva tudi povrnitev potnih stroškov v višini 62,58 EUR. Tožena stranka nadalje v svoji obrazložitvi navaja, da je iz standardnega obrazca „Zavrnitev vstopa na meji“, izdanega na podlagi člena 13.2. Zakonika o Schengenskih mejah, ki ga je izpolnil policist, razvidno, da je na podlagi vstopnih in izstopnih žigov v potnem listu, s katerim se je dne 19. 1. 2010 ob 19.25 uri na mejnem prehodu Dobova izkazal tožnik, razvidno, da tožnik na ozemlju držav članic EU biva že več kot tri mesece v zadnjih šestih mesecih, zato je njegov vstop v Republiko Slovenijo zavrnil. Zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo ureja Zakon o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/99 in nadaljnji), ki v 1. odstavku 9. člena določa, da se tujcu zavrne vstop v Republiko Slovenijo iz razlogov, določenih v Zakoniku o Schengenskih mejah. Člen 5.1. Zakonika o Schengenskih mejah pa med drugim določa, da za bivanje, ki ni daljše od treh mesecev v obdobju šest mesecev veljajo tam določeni pogoji za vstop. Zakon o tujcih v 2. odstavku 13. člena med drugim določa, da tujec, ki lahko tri mesece v obdobju šestih mesecev brez vizuma biva in se giblje na območju držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985, v Republiko Slovenijo lahko vstopi in v njej ostane največ toliko časa, da skupna dolžina bivanja v vseh državah pogodbenicah ne preseže treh mesecev v obdobju šestih mesecev, računajoč od dneva prvega vstopa v eno od držav pogodbenic. Sestavni del pravnega reda v Republiki Sloveniji je tudi Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma (UL L št. 239, 22. 9. 2000, stran 19, v nadaljevanju: Konvencija, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1160/2005 Evropskega parlamenta in Sveta, UL L št. 191, 22. 7. 2005, stran 18). Tako Konvencija v členu 20 točka 1 določa, da se tujci, za katere se ne zahteva vizum, lahko prosto gibljejo na ozemljih pogodbenic največ tri mesece v obdobju šestih mesecev od prvega vstopa, če izpolnjujejo pogoje za vstop iz člena 5 (1) (a), (c), (d) in (e), pri čemer je obrazložitev prvega vstopa podalo Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi Nicolae Bod v. Prefet du Val-de Marne (C-241/05). V konkretnem primeru je sporno, ali je tožnik dejansko bival na ozemlju držav pogodbenic več kot tri mesece v obdobju šestih mesecev. V tem primeru se zadnjih šest mesecev šteje obdobje od 19. 7. 2009 pa do 19. 1. 2010, ko je tožnik želel ponovno vstopiti na ozemlje Republike Slovenije. Nadalje tožena stranka navaja, da je tožnik priložil fotokopijo potnega lista, iz katerega so razvidni žigi vstopov in izstopov, ki jih povzema v tabeli, iz katere je razvidno, da je tožnik na ozemlju držav članic EU v zadnjih šestih mesecih pred nameravanim vstopom bival 126 dni, kar je več kot tri mesece (90 dni), zato ni izpolnjeval pogojev za vstop v Republiko Slovenijo na podlagi člena 5 Schengenskega zakonika, ki se uporablja na podlagi 9. člena ZTuj-1. Iz tega razloga je bila odločitev prvostopnega organa, da tožniku zavrne vstop v Republiko Slovenijo pravilna in na zakonu utemeljena. Nadalje tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je kot pritožbeni organ prvostopno odločbo preizkusila v mejah pritožbenih navedb in ugotovila, da so le-te neutemeljene, ker je prvostopenjski organ pri svoji odločitvi pravilno uporabil materialni predpis, do bistvenih kršitev pravil postopka pa ni prišlo, zato je na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi zahteva, da sodišče razveljavi odločitev tožene stranke, ker meni, da je v nasprotju z določilom 2. odstavka 13. člena ZTuj-1 in člena 20.1. Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma. Hkrati zahteva korekcijo v njegov potni list s strani Policije vnesenega žiga na dan prepovedi vstopa dne 19. 1. 2010. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, ki jih v nadaljevanju specificira. Tožnik meni, da mu je prvostopni organ protipravno prepovedal vstop v Schengenski prostor na mejnem prehodu Dobova dne 19. 1. 2010, od katerega je mejna policija štela šestmesečno obdobje, in sicer od navedenega datuma nazaj, čeprav bi po tožnikovem mnenju morala upoštevaje določila 2. odstavka 13. člena ZTuj-1 in 1. odstavka 20. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma šteti časovno obdobje prvih šest mesecev od njegovega vstopa dne 19. 4. 2009 dalje, tako da se časovno obdobje drugih šest mesecev začne s tožnikovim vstopom dne 19. 10. 2009. Časovno obdobje prvih šest mesecev se po tožnikovem mnenju torej začne z dnem tožnikovega prvega vstopa dne 19. 4. 2009 in traja do 18. 10. 2009. Tožnik izpostavlja, da je v tem obdobju bival dovoljenih 89 dni, medtem ko je v drugem časovnem obdobju, ki se začne ob tožnikovem vstopu dne 19. 10. 2009, tožnik v Schengenskem prostoru bival 70 dni, zato meni, da ima do dne 18. 4. 2010 na razpolago še 20 dni in da mu je bil zato neutemeljeno prepovedan vstop. Tožnik meni, da je metoda določanja šestmesečnega obdobja slovenske policije protipravna, čeprav jo je pri svoji odločitvi uporabil tudi drugostopenjski organ. Tožnik meni, da Zakonik o schengenskih mejah, in sicer člen 5 (1) (a), (b), (c), (d), (e) (Uredba ES št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta) ne definira metode določanja šestmesečnega obdobja, ki je določena v členu 20.1. Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, ampak v navedenih postavkah od (a) do (e) podrobneje določa le pogoje za vstop osebe iz tretje države, kar je po mnenju tožnika še posebej razvidno iz tega, da je člen 5 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma razveljavljen s členom 5 (1) (a), (b), (c), (d), (e) Zakonika o Schengenskih mejah št. 562/2006, ne da bi bilo pri tem poseženo v člen 20.1. Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, ki definira metodo izračuna šestmesečnega obdobja. Tožnik meni, da je njegova razlaga potrjena tudi z razlago Evropske komisije v njenih priporočilih (Schengen – Handbook z dne 6. 11. 2006, stran 17), ki izrecno potrjuje metodo prvega izračuna ter v nadaljevanju navaja citat v angleščini, ker slovenski prevod ni na razpolago.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Po mnenju tožene stranke je napačna tožnikova razlaga računanja časa dovoljenega bivanja in določitev šestmesečnega obdobja, ki je navedena v tožbi. V kolikor bi se šestmesečna obdobja štela zaporedoma, ne bi bilo možno določiti, za koliko časa nazaj naj se upoštevajo. Prav tako bi v tem primeru državljan tretje države lahko v zadnjem delu enega šestmesečnega obdobja bival na Schengenskem območju nekaj dni manj kot tri mesece, tega predzadnji dan zapustil in drugi dan novega šestmesečnega obdobja ponovno vstopil na Schengensko območje in tam bival tri mesece, tako da bi v zaporednih šestih mesecih skupno bival le nekaj dni manj kot šest mesecev, s čimer bi določitev omejitve bivanja treh mesecev v obdobju šestih mesecev izgubila svoj pomen in bi bila nepotrebna. Iz navedenega razloga je potrebno pri vsakokratnem preverjanju dolžine bivanja vzeti zadnje šestmesečno obdobje in v okviru tega ugotavljati število dni oziroma mesecev bivanja, šteto od prvega vstopa v tem šestmesečnem obdobju. Zaradi tega je v Schengenski konvenciji in Zakonu o tujcih tudi določen prvi vstop in ga je potrebno tako tudi razumeti ter upoštevati. Navedba prvega vstopa je nepomembna za določanje šestmesečnega obdobja, povzroča pa lahko različna tolmačenja in iz tega razloga je v Uredbi št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o Schengenskih mejah), pojem prvega vstopa odpravljen. Prvi odstavek 5. člena Uredbe št. 562/2006 se namreč glasi: „Za bivanje, ki ni daljše od treh mesecev v obdobju šest mesecev, veljajo za državljane tretjih držav naslednji pogoji za vstop...“. Policisti na mejnih prehodih navedeno Uredbo uporabljajo neposredno, priloga te Uredbe pa je tudi predpisan obrazec, katerega mora policist ob zavrnitvi vstopa državljanu tretje države izpolniti in mu en izvod izročiti. V primeru prekoračitve dovoljenega bivanja, policist obkroži točko F, ki vsebuje naslednje besedilo: „Na ozemlju države članice Evropske unije v okviru 6-mesečnega obdobja biva že tri mesece“. V Uredbi in prilogi ni omenjen prvi vstop kot tudi ni določeno, katero šestmesečno obdobje bo potrebno upoštevati, če bi bilo teh obdobij več. Iz tega izhaja ugotovitev, da je to obdobje lahko le obdobje zadnjih šest mesecev, ki se štejejo od dneva preverjanja nazaj.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni dokončni upravni akt, izdan na standardiziranem obrazcu iz razloga, ki je razviden iz napravljenega znaka na formularju izpodbijanega akta, da tožnik na ozemlju države članice Evropske unije v okviru 6-mesečnega obdobja biva že 3 mesece (has already stayed for three month, during a six-month period on the territory of the Member Status of the Europen Union).

Dejansko stanje v obravnavanem primeru med strankama ni sporno glede dejstev, ki so ključnega pomena za razrešitev spora in so razvidna iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, nanašajo pa se na vstope in izstope tožnika, državljana Republike Hrvaške, na ozemlje držav članic Evropske unije, kot so razvidni iz zaznamkov v fotokopiji tožnikovega potnega lista, ki jo tožnik dodatno prilaga tudi svoji tožbi – tožbena priloga A4. Sporno med strankama ostaja vprašanje razlage določil ZTuj-1 v povezavi z določili Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1160/2005 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 191, 22. 7. 2005, stran 18), ki med drugim v členu 20 (1) določa, da se tujci, za katere se ne zahteva vizum, lahko prosto gibljejo na ozemljih pogodbenic največ 3 mesece v obdobju 6-ih mesecev od prvega vstopa, če izpolnjujejo pogoje za vstop iz člena 5 (1) (a), (c), (d) in (e), saj se tožnikova, po mnenju sodišča nepravilna, razlaga pojma „prvi vstop“ razlikuje od obrazložitve prvega vstopa, kot jo je podala tožena stranka v obrazložitvi drugostopne odločbe, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sporni prvostopni akt ob sklicevanju na obrazložitev prvega vstopa, kot jo je podalo Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi Nicolae Bod v. Prefet du Val-de Marne (Case C-241/05) ter s svojimi argumentiranimi razlogi zavrnila tožnikove pritožbene ugovore, ki jih v tožbi tožnik ponavlja in pri njih izrecno vztraja. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev pravilno v skladu s predpisi, na katere se sklicuje, navaja že tožena stranka in se pri tem tudi pravilno opira na obrazložitev prvega vstopa, kot jo je podalo že Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi C-241/05, pri čemer je tožena stranka v svoji obrazložitvi presodila tudi vse relevantne pritožbene navedbe v skladu z določilom 2. odstavka 254. člena Zakona o upravnem sporu (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, kakor tudi prvostopenjskega organa pred njo, pravilna iz razlogov, ki jih je obrazloženo navedla že tožena stranka v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija in jih sodišče šteje za med strankama nesporne. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa sta upravna organa prve in druge stopnje tudi pravilno uporabila materialno pravo. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore, ki jih tožnik navaja enako kot pred tem v pritožbi, kot neutemeljene iz razlogov, ki jih je argumentirano navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker je odločitev upravnih organov prve in druge stopnje po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi tožnikov stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ob zavrnitvi tožbe sodišče tudi ni imelo podlage za ugoditev nadaljnjim zahtevkom tožnika v tožbi. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta med tožnikom in toženo stranko ni sporno.