Jedro

Obtoženec ni prišel v slabši položaj zaradi svoje pritožbe pač pa zaradi uspešne pritožbe okrožnega državnega tožilca, ki je pritožbo vložil v njegovo škodo, zato kršitev iz 10. točke 1.odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.10.2003 spoznalo za kriva obtožena A.K. in D.G., in sicer obtoženega A.K. storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in kaznivega dejanja roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 212. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje roparske tatvine pa po 1. odstavku 214. člena ob uporabi omilitvenih določil členov 42 in 43 KZ kazen enajst mesecev zapora ter mu zatem v določilih o steku določilo enotno kazen enega leta in štirih mesecev zapora ter preizkusno dobo tri leta. Plačila stroškov kazenskega postopka ga je oprostilo. Zoper navedeno sodbo okrožnega sodišča sta se pritožila okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji ter zagovornik obtoženega K. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Višje sodišče je z v uvodu navedeno sodbo delno ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in pritožbi obtoženčevega zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je kaznivo dejanje roparske tatvine pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, odločbo o kazenski sankciji pa je spremenilo tako, da je sledilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obtožencu za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena mu je določilo kazen prav tako šest mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen devet mesecev zapora. V ostalem je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenega K. zaradi bistvenih kršitev določb ZKP iz 10. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče namreč ni kršilo prepovedi reformatio in peius, nestrinjanje z višino odmerjene kazni, razen če bi bil v škodo obdolženca kršen zakon glede zakonskega minimuma ali maksimuma, pa ne more biti razlog, ki ga je mogoče obravnavati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče bi bistveno kršilo 10. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, če bi v primeru, ko je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, sodbo spremenilo v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. V konkretnem primeru se je res pritožil zagovornik obtoženca in je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi delno ugodilo, saj je eno izmed obtožencu očitanih kaznivih dejanj (roparska tatvina) pravno opredelilo po milejšem kazenskem zakonu (kot kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ), vendar pa se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožil tudi okrožni državni tožilec in to ravno zaradi odločbe o kazenski sankciji in v pritožbi predlagal izrek prostostne - zaporne kazni, tej pritožbi pa je višje sodišče z izpodbijano sodbo prav tako delno ugodilo. Obtoženec torej ni prišel v slabši položaj zaradi svoje pritožbe (oziroma pritožbe svojega zagovornika) pač pa zaradi uspešne pritožbe okrožnega državnega tožilca, ki je pritožbo vložil v njegovo škodo.

Nestrinjanje zagovornika z izrečeno kazensko sankcijo ter navajanje okoliščin, ki da govorijo v prid izreka kazenske sankcije opozorilne narave, pa ne pomenijo očitka kršitev določb ZKP iz 2. odstavka 371. člena, niti ne pomenijo očitka kršitve materialnega zakona temveč le uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 425 ZKP).

V skladu z v izreku te odločbe citiranimi določili ZKP je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila povprečnine, ker je brez zaposlitve, torej brez rednega vira dohodkov, skrbeti pa mora za enega otroka in bi v nasprotnem bilo ogroženo njegovo preživljanje.