Jedro

Ker v navedeni zadevi ni sporno, da s stanovanjem to je premoženjem, ki ga je tožnica sama ocenila na 4.800.000,00 SIT, razpolagata tožnica in njena hčerka, za pravilno uporabo 19. člena ZBPP sploh ni pomembna višina solastniškega deleža, ki ga ima tožnica skupaj z družinskim članom na stanovanju, pač pa je bistveno le dejstvo, da tožnica skupaj s hčerko razpolaga s celotnim stanovanjem, že na podlagi te vrednosti pa je presežena višina 20 minimalnih plač.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku, ki teče pri Okrajnem sodišču v A. zaradi odpovedi najemnega razmerja in plačila uporabnine. V obrazložitvi tožena stranka na podlagi zbranih podatkov ugotavlja, da tožnica izpolnjuje finančne pogoje določene v 13. členu ZBPP, saj mesečni povprečni dohodek na tožnico in njeno hčerko, to je na člana družine znaša 30.789.71 SIT na osebo, kar ne presega višine minimalne plače to je 122.600,00 SIT. Ob preverjanju pogojev po 19. členu ZBPP, pa na podlagi višine prihrankov (880.000,00 SIT) in vrednosti stanovanja, ki ga oddaja (4.800.000,00 SIT) tožena stranka ugotavlja, da ima tožnica oz. njena družina premoženje in prihranke v minimalni vrednosti 5.680.000,00 SIT. Ker skupna vrednost premoženja s prihranki presega višino 20 minimalnih plač t.j. 2.452.000,00 SIT, tožena stranka zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev po 19. členu ZBPP in je zato njeno prošnjo zavrnilo, ne da bi se spuščalo v presojo okoliščin in dejstev o zadevi po 24. členu ZBPP. Tožnici pa tožena stranka tudi pojasnjuje, da v skladu z 19. členom ZBPP kot premoženja ni štela stanovanja, ki ga zakon določa kot primerno stanovanje in tudi ne osebnega vozila Megane, katerega vrednost ne presega višine 18 minimalnih plač to je 2.206.800,00 SIT.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da je v izpodbijani odločbi naveden napačni delež na podedovani hiši, saj sta s hčerko podedovali vsaka 1/2, ne pa 5/8 oz. 3/8. Tudi prihranki so bistveno nižji od ugotovljenih, saj kot je razvidno iz potrdila z dne 14. 9. 2005 znašajo 2000 eurov. V nadaljevanju navaja okoliščine zardi katerih stanovanja do spremembe predpisov, s hčerko ne bosta več oddajali. Ker ima le 2.000,43 eurov prihrankov in ker je stanovanje hčerkino in ne njeno, saj sta podedovali vsaka 1/2, tudi ne drži ugotovitev, da vrednost njenega premoženja s prihranki presega 20 minimalnih plač to je 2.452.000,00 SIT. V tem letu s hčerko tudi ne bosta imeli katastrskega dohodka od zemljišča s parc. št. 2870/2 k.o. B., ki sta ga prodali. Meni, da tudi osebni avtomobil, ki sta ga s hčerko ocenili na 600.000 SIT ni vreden 18 minimalnih plač to je 2.206.800,00 SIT. Glede na navedeno meni, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči in sodišču smiselno predlaga, da njeni tožbi ugodi.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila spis, odgovora na tožbo ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje v skladu z 2. odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnice, ki meni, da z okoliščinami, na katere se v tožbi sklicuje, izkazuje tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Izpodbijana odločitev namreč temelji na 19. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in 50/04 - ZBPP), ki določa, da se ne glede na določbe tega zakona brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač. Kot premoženje iz prvega odstavka tega člena se po tem zakonu šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim prosilec in njegovi družinski člani lahko razpolagajo (3. odstavek). Ker v navedeni zadevi ni sporno, da s stanovanjem to je premoženjem, ki ga je tožnica sama ocenila na 4.800.000,00 SIT, razpolagata tožnica in njena hčerka, za pravilno uporabo 19. člena ZBPP sploh ni pomembna višina solastniškega deleža, ki ga ima tožnica skupaj z družinskim članom na stanovanju, pač pa je bistveno le dejstvo, da tožnica skupaj s hčerko razpolaga s celotnim stanovanjem. Že na podlagi vrednosti stanovanja, ki ga je tožena stranka pravilno upoštevala kot premoženje prosilke ali njene družine, je v tožničinem primeru presežena višina 20 minimalnih plač. Zato so pravno nepomembne tožničine trditve, da so prihranki nižji od ugotovljenih v izpodbijani odločbi. Brez dejanske in pravne podlage pa je tudi tožničina navedba, da je tožena stranka med premoženje štelo tudi osebni avtomobil. Dejstvo, ki ga je ugotovila tudi tožena stranka, to je da tožnica izpolnjuje pogoje določene v 13. členu ZBPP, pa glede na že navedeno določbo 19. člena ZBPP, tudi ne pomeni, da je tožnica upravičena do odobritve brezplačne pravne pomoči. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena ZUS.