Jedro

Zoper sklep o stroških, izdan v obnovljenem postopku, tožnik ni ugovarjal, saj ni vložil pritožbe, čeprav je to možnost nedvomno imel, in je bil o tem pravilno poučen tudi v pouku o pravnem sredstvu v sklepu o stroških. Ker ni vložil pritožbe, pa tudi ne more več zahtevati sodnega varstva zoper odločitev o stroških, kakršna je bila sprejeta v obnovljenem postopku, saj upravni spor v primeru, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, tega ni storila, po izrecni določbi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 ni dopusten. Odločitev o stroških, sprejeta v obnovljenem postopku, je torej dokončna in pravnomočna ter kot takšna zavezuje, in nanjo ne more vplivati odločitev, sprejeta v tem upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javna agencija za civilno letalstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se postopek v zadevi obračuna letne tarife za veljavnost AOC za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 po uradni dolžnosti obnovi v takem obsegu, da se glede na nove podatke ugotovi pravilen izračun spremenljive letne tarife za veljavnost AOC. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je prvostopenjski organ na podlagi 7. člena Tarife za izvajanje storitev Javne agencije za civilno letalstvo RS (v nadaljevanju Tarifa) v letu 2016 izdala tožniku sklep o stroških, s katerim je tožniku zaračunala na podlagi podatkov, ki jih je predložil, 31.760,16 EUR, in sicer za skupno 198.501 potnika. Po pravnomočnosti sklepa pa je organ podvomil, da so podatki, ki jih je sporočil tožnik, glede na veljavno Tarifo pravilni oziroma da izkazujejo dejansko stanje, in je zato tožnika pozval, da ponovno posreduje podatke. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik posredoval podatke o prodanih vozovnicah in ne o številu prepeljanih potnikov, čeprav je Tarifa v spremenjenem besedilu osmega odstavka 25. člena začela veljati 9. 12. 2014. Tarifa namreč v sedmem a) odstavku v točki ii) 25. člena določa način zaračunavanja spremenljivega dela letne tarife za imetnike AOC (letala z 20 sedeži in več). Pri tem se ob smiselni uporabi sedmega a) odstavka točke i) v zvezi z osmim odstavkom 25. člena Tarife upošteva dejansko število prepeljanih potnikov oziroma tarifa na potnika, kot to izhaja iz tabele v osmem odstavku. Zaračunavanje letne tarife tako glede na spremembo Tarife v letu 2014 nikakor ni možno v odvisnosti od števila prodanih vozovnic, ampak zgolj v odvisnosti od števila prepeljanih potnikov. Tako organ ni zaračunal spremenljivega dela tarife za 23.217 potnikov, saj je dejansko prepeljal 221.718 potnikov. Za stranko ugodna odločba je bila torej izdana na podlagi njenih neresničnih navedb, kar pomeni, da obstaja obnovitveni razlog iz 5. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), rok iz drugega oziroma četrtega odstavka 263. člena tega zakona pa še ni potekel, zato je odločeno, kot sledi iz izreka.

2. Ministrstvo za infrastrukturo je kot organ druge stopnje pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom organa prve stopnje.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je izpodbijani sklep izdan prepozno, po izteku subjektivnega roka enega meseca iz 263. člena ZUP za obnovo postopka. Prvostopenjski organ je s podatkom o številu prepeljanih potnikov razpolagal že pred 14. 10. 2016, ko naj bi izvedel za obnovitveni razlog, in sicer že v aprilu 2016, ko je prejel prvotne podatke, in je bil seznanjen, da gre za število prodanih letalskih vstopnic. Podlage za obnovo pa po navedbah v tožbi ni tudi v primeru, če bi se štelo, da je izpodbijani sklep izdan pravočasno. Tožnik namreč organu ni posredoval neresničnih podatkov in zato obnovitveni razlog ne obstaja. Podatek o številu prodanih vozovnic, ki je bil posredovan, je resničen in obenem pravilen. Tožnik drugače kot organ stoji na stališču, da Tarifa 2014 kot relevantnega podatka ne določa podatka o številu prepeljanih potnikov, temveč le podatek o številu prodanih vozovnic. Zato je posredoval pravilen podatek in ga kot takšnega tudi prikazal ter zato obnovitvenega razloga ni, izpodbijani sklep pa temelji na zmotni uporabi materialnega predpisa, to je Tarife 2014 glede spremenljivega dela letne tarife. Tarifa pri določanju osnove za izračun ločuje med rednimi prevozi in med prevozi iz zakupnih pogodb in le v primeru zakupnih pogodb izrecno določi, da je osnova število prepeljanih potnikov. Pri čemer Tarifa 2014 tudi posebej obravnava zakupne pogodbe, na način, kot je že povedano, in se torej število prepeljanih potnikov upošteva le v primeru zakupnih pogodb, ne pa tudi v primeru rednih linijskih letov.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in njenih razlogih. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa oziroma podrejeno, naj jo kot neutemeljeno zavrne; tožniku pa naj tudi naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je prvostopenjski organ dne 23. 1. 2017 že izdal tožniku sklep o stroških za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 v znesku 3.714,72 EUR in da tožnik, ki je sklep prejel 24. 1. 2017, pravnega sredstva zoper sklep ni vložil. Zato pravnega interesa za tožbo zoper izpodbijani sklep več ne izkazuje. Ugovarja pa tožbenim navedbam tudi po vsebini. Vztraja, da je sklep izdan pravočasno ter da obračunavanje spremenljivega dela letne tarife za imetnike AOC s spremembo Tarife v letu 2014 nikakor ni možno v odvisnosti od števila prodanih vozovnic, ampak zgolj v odvisnosti od števila prepeljanih potnikov.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo, pri tem se sklicuje na 281. člen ZUP; vztraja tudi pri svojih navedbah in predlogih.

6. Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo vztraja pri navedbah in predlogih, ki jih vsebuje odgovor na tožbo.

7. Tožbo je moralo sodišče zavreči. 8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev (sklep) prvostopenjskega organa, ki temelji na drugem odstavku 268. člena ZUP, in po kateri se postopek obračuna letne tarife za veljavnost AOC za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 tožniku obnovi po uradni dolžnosti.

9. Po navedbah toženke v odgovoru na tožbo, ki jih tudi potrjujejo podatki upravnih spisov in ki jim tožnik ne ugovarja, je bil dne 23. 1. 2017, in s tem pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa, že tudi izdan sklep o stroških št. 4500-8/2016/12-CAA0102, s katerim je organ tožniku (dodatno) naložil plačilo letne tarife za veljavnost AOC za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 v znesku 3.714,72 EUR. Še pred vložitvijo tožbe (ta je bila vložena 17. 2. 2017) je bilo torej tudi že odločeno o omenjenih stroških v obnovljenem postopku, to je v postopku, ki je bil začet z izpodbijanim sklepom.

10. Iz navedb toženke v odgovoru na tožbo in iz podatkov, ki so v upravnih spisih, nadalje kot nesporno sledi, da tožnik zoper sklep o stroških, izdan v obnovljenem postopku, ni ugovarjal, saj ni vložil pritožbe, čeprav je to možnost nedvomno imel, in je bil o tem pravilno poučen tudi v pouku o pravnem sredstvu v sklepu o stroških. Ker ni vložil pritožbe, pa tudi ne more več zahtevati sodnega varstva zoper odločitev o stroških, kakršna je bila sprejeta v obnovljenem postopku, saj upravni spor v primeru, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, tega ni storila, po izrecni določbi prvega odstavka 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni dopusten. Odločitev o stroških, sprejeta v obnovljenem postopku, je torej dokončna in pravnomočna ter kot takšna zavezuje, in nanjo ne more vplivati odločitev, sprejeta v tem upravnem sporu. Pravni učinek (materialne) pravnomočnosti odločbe je namreč v skladu s četrtim odstavkom 225. člena ZUP v tem, da je takšno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, ki jih določa zakon in da torej izven pravnih sredstev vanje ni mogoče posegati niti ob spremembi dejanskega niti ob spremembi pravnega stanja. Učinki odprave, ki jih predvideva 281. člen ZUP in na katere se sklicuje tožnik v pripravljalni vlogi - kolikor bi bili sploh upoštevni, glede na to, da gre pri izpodbijani odločitvi za (procesni) sklep in ne za odločbo - po mnenju sodišča tako niso dovolj. Obenem pa tudi ni videti ter tudi tožnik tega ne zatrjuje, da bi kakšno izredno pravno sredstvo - ob odpravi izpodbijanega sklepa - omogočalo odpravo odločitve, sprejete v obnovljenem postopku. To pa pomeni, da bi tudi morebitna ugoditev tožbi ne izboljšala pravnega položaja, v katerem se je znašel tožnik po izdaji odločitve o stroških, izdane v obnovljenem postopku; glede na to tožnik za tožbo zoper izpodbijani sklep ne izkazuje pravnega interesa.

11. Sodišče je zato tožbo zoper izpodbijani sklep o obnovi postopka zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se zavrže tožbo zoper upravni akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist. Na tak razlog mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

12. Sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.