Jedro

Pozitivna zakonodaja Republike Slovenije ne določa, da bi bilo za stvarno pristojnost slovenskega sodišča relevantno lastništvo pravnih oseb. Bistven je sedež pravne osebe v Republiki Sloveniji in ne njeno lastništvo.

Stranki se smeta sporazumeti o pristojnosti sodišča Republike Slovenije le, če je vsaj ena državljan Republike Slovenije ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji.

V pomorskem pravu sta za določitev stvarne pristojnosti sodišča pomembna elementa lastništvo ladje in zastava, pod katero ladja pluje, ne pa lastništvo lastnika ladje oz. delodajalca, ki delavca zaposli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo kot nedopustno, potem ko je ugotovilo, da predmetni spor ne sodi v sodno pristojnost sodišča Republike Slovenije. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje obšlo ugotovitev Višjega delovnega in socialnega sodišča iz sklepa opr.št. Pdp 934/2000, da je glede na pisni sporazum o krajevni pristojnosti podana pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje v predmetnem sporu ter, da je bilo vprašljivo le, katero pravo mora sodišče uporabiti. V ponovljenem postopku je sodišče vpogledalo v kolektivne pogodbe tožene stranke in zaslišalo pričo V. Z., bivšega predsednika sindikata pomorščakov Slovenije. Na podlagi dodatno izvedenih dokazov bi moralo ugotoviti, da je med toženo stranko in njenimi delavci dogovorjeno, da se uporablja slovensko pravo. Priča je tudi opozorila na določila mednarodnih konvencij, ki kot osnovni princip za uporabo prava upoštevajo pravo lastnika. Med pravdnima stranka ni sporno, to izhaja tudi iz predloženih kolektivnih pogodb, da je stoodstotni lastnik tožene stranke S. p. Portorož, torej pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, zaradi česar je podana krajevna pristojnost sodišča Republike Slovenije ob uporabi slovenskega prava. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je to področje obširno urejeno z mednarodnimi konvencijami, ki so višji pravni akti od notranjega prava. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter, da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje obšlo ugotovitve Višjega delovnega in socialnega sodišča iz sklepa Pdp 934/2000, je zmotno. V navedenem sklepu je namreč pritožbeno sodišče opozorilo sodišče prve stopnje tako na problem stvarne pristojnosti slovenskega sodišča, kot uporabe materialnega prava. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena dejanja in zavrže tožbo (18. člen ZPP oziroma 16. člen ZPP/77, ob vložitvi tožbe). Glede na navedeno določbo je sodišče prve stopnje najprej izvajalo dokazni postopek v smeri, da je ugotovilo, ali je stvarno pristojno za odločitev o tem sporu. Ugotovilo je, da je tožnik, ki je fizična oseba, tuj državljan in da je tožena stranka tuja pravna oseba, ki nima registrirane podružnice v Sloveniji. Na podlagi navedenih ugotovitev se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno in razveljavilo že opravljena dejanja in tožbo zavrglo, kot to določa 18. člen ZPP, pri čemer se je sicer nepravilno sklicevalo na določbe ZPP/77, kar pa na samo zakonitost odločitve ni vplivalo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožena stranka v stoodstotni lasti S. p. Portorož. Zakonodaja, ki velja v Republiki Sloveniji ne določa, da bi bilo za stvarno pristojnost slovenskega sodišča relevantno lastništvo pravnih oseb. Bistven je sedež pravne osebe v Republiki Sloveniji in ne njeno lastništvo. Po določbi 561. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur.l. RS št. 30/93 - 59/2001) mora imeti tuja pravna oseba registrirano podružnico v Republiki Sloveniji, da lahko opravlja pridobitno dejavnost v Republiki Sloveniji. Slovensko sodišče je pristojno za presojo delovnih sporov, če se je delo opravljalo v Republiki Sloveniji, pri organizacijah in delodajalcih iz Republike Slovenije, če ta pogoj ni izpolnjen je potrebno uporabiti pravila o koliziji. Po določbi 49. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 43/82, 72/82, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), ki je veljal do uveljavitve Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZP - Ur.l. RS št. 56/99) in ga je potrebno uporabiti za sporno razmerje, se smeta stranki sporazumeti o pristojnosti sodišča Republike Slovenije le, če je vsaj ena državljan Republike Slovenije ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Iz teh določb izhaja, da se stranki ne moreta sporazumeti o pristojnosti slovenskega sodišča, če ni vsaj ena stranka slovenski državljan oziroma pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Ker navedeni pogoji niso bili izpolnjeni, se stranki po veljavnih predpisih nista mogli sporazumeti za pristojnost slovenskega sodišča. Tožnik se na splošno sklicuje na dejstvo, da je področje plovbnega prava obširno urejeno z mednarodnimi konvencijami, ki so hierarhično višji pravni akt od notranjega prava in bi jih sodišče pri odločanju moralo upoštevati. Pritožbeno sodišče se s to ugotovitvijo v celoti strinja, vendar iz sprejetih mednarodnih pogodb, ki veljajo v Republiki Sloveniji za področje pomorskega prava ne izhaja, da je pristojno sodišče za reševanje medsebojnih sporov sodišče, ki je pristojno za lastnika pravne osebe. Zato so tudi ugovori v tej smeri neutemeljeni. V pomorskem pravu sta pomembna elementa lastništvo ladje in zastava, pod katero ladja pluje. Nikjer pa ni določeno, da je potrebno ugotavljati lastništvo lastnika ladje oz. delodajalca, ki delavca zaposli in da ima le-to posledice za delovna razmerja mornarjev. Po določbi 94. člena Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (Ur. l. SFRJ - MP, št. 1-1/1986) vsaka država aktivno izvršuje svojo jurisdikcijo in nadzor nad ladjami lastne zastave glede upravnih, tehničnih in socialnih (sem spadajo tudi delovne) zadev. Tako bi bilo v konkretnem primeru lahko pristojno slovensko sodišče, če bi ladja, na kateri je delal tožnik, plula pod slovensko zastavo, saj bi se v tem primeru štelo, da je delal na območju Republike Slovenije, česar pa tožnik ni nikoli zatrjeval. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.