Jedro

Ocena (obstoja) primarnega strahu (strahu ob škodnem dogodku) in njegove intenzivnosti je odvisna predvsem od subjektivnega doživljanja oškodovanca. Izvedenec, kot navaja v mnenju, težko oceni njegovo intenzivnost. Zmotno je prepričanje pritožbe, da že tožnikova izpoved o poteku škodnega dogodka, nudi zadostno podlago za oceno, da tožnikov strah ni bil le zmeren, kot je ocenil izvedenec (sodba njegovemu mnenju sledi). O subjektivnem doživljanju škodnega dogodka tožnik ni izpovedoval, zgolj njegov opis škodnega dogodka (da je tožnik kričal nanj, mahal z lestvijo in da se ni mogel umakniti) na katerega se sklicuje pritožba, pa ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da tožniku plača znesek 1.539,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, razvidno iz prvega odstavka I. točke izreka, v presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka) in tožencu naložilo, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v znesku 1.299,44 EUR.

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.400,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse s stroškovno posledico. Sodba neutemeljeno zavrne tožnikov zahtevek iz naslova telesnih bolečin v znesku 800,00 EUR. Glede na prestane telesne bolečine in neugodnosti, upoštevaje izvedensko mnenje in načelo enakosti pred zakonom je tožnik upravičen do odškodnine v višini 2.100,00 EUR, kot je uveljavljal. Do poškodbe tožnika je prišlo 31. 8. 2013, v bolniškem staležu je bil od 4. 9. 2013 do 21. 9. 2013. V času zdravljenja je tožnik trpel bolečine različne intenzitete in neprijetnosti, kar vse ugotavlja izvedenec. Prenizko je prisojena tudi odškodnina iz naslova strahu in bi bil upravičen do zahtevanih 800,00 EUR. Izvedenec je bil mnenja, da težko poda natančno oceno strahu, ker je slednja odvisna od okoliščin nastanka škodnega dogodka. Tožnik je ob zaslišanju povedal, da je toženec začel kričati nanj, mahati z lestvijo, da se ni mogel umakniti in da je nastavil roke, da ga toženec ne bi udaril po glavi. Enako je izpovedala tudi priča J. Z. Sicer pa je bil izvedenec mnenja, da je primarni strah pri tožniku zmerne intenzitete na tožnikovo psiho deloval nekaj ur (do ugotovitve stanja prstov ob pregledu v bolnici). Sekundarni strah pa je trajal do konca bolniškega staleža in je bil zmerne intenzitete. Prisojena odškodnina ni primerljiva z odškodninami v primerljivih primerih. V zadevi II Ips 323/99, kjer je šlo za primerljiv obseg škode, je bila oškodovancu prisojena odškodnina dveh povprečnih mesečnih plač, v zadevi II Ips 540/2002 pa šest povprečnih mesečnih plač. Primerjava torej pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini približno treh povprečnih mesečnih plač, kolikor je tožnik s tožbo tudi zahteval. Upoštevaje načelo enakosti pred zakonom je tožnik upravičen do višje odškodnine.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v predmetnem postopku uveljavljal škodo zaradi poškodbe dveh prstov, ki mu jo je 31. 8. 2013 povzročil toženec. V pritožbenem postopku ostaja sporna le še višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo sodba prisodi v višini 1.500,00 EUR. Po stališču pritožbe je upravičen do vtoževane višine odškodnine in sodba neutemeljeno zavrne njegov zahtevek za 1.400,00 EUR.

6. Sodba tožnikovo škodo iz naslova telesnih bolečin ovrednoti z zneskom 1.300,00 EUR, iz naslova strahu pa z zneskom 200,00 EUR. Prisojena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča ustreza predpisanim merilom 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo trpljenje, upoštevaje vse ugotovljene okoliščine primera. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Denarno ovrednotenje posameznikove prizadetosti zaradi posledic škodnega dogodka ob upoštevanju primerov v sodni praksi preprečuje, da bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo.

7. Tožnik je utrpel udarnino in odrgnino spodnjega členka sredinca leve roke, pri čemer je bila potrebna odstranitev že dvignjenega nohta na sredincu leve roke in manjšo udarnino spodnjega medčlenskega sklepa prstanca leve roke. Po mnenju izvedenca medicinske stroke dr. S. C. je tožnik najprej v obdobju tri do pet dni čutil trajne zmerne in občasno srednje hude telesne bolečine, nato je sledilo obdobje petih dni trajnih zmernih telesnih bolečin in obdobje občasnih zmernih telesnih bolečin, ki je trajalo do konca bolniškega staleža z dne 21. 9. 2013. Slednje so se pojavljale še v obdobju 10 dni po zaključku bolniškega staleža, ob močnem pritisku na poškodovani sredinec leve roke. Neprijetnosti med zdravljenjem so predstavljali predvsem pregledi in prevezi poškodovanih prstov, neprijetna pa je bila odstranitev že dvignjenega nohta na sredincu leve roke. Neprijetnosti je tožnik imel še po zaključenem bolniškem staležu približno štirinajst dni pri opravljanju težjih fizičnih del, ko je moral paziti, da ne obremenjuje poškodovanega sredinca leve roke. Upoštevaje ugotovitve sodbe o naravi in teži tožnikovih poškodb, poteku njihovega zdravljenja ter stopnjo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih pritožba ne izpodbija, po oceni pritožbenega sodišča tožnik ni upravičen še do odškodnine v višini 800,00 EUR, kot se zavzema v pritožbi. Pritožba ne izpostavi nobenih okoliščin, ki bi narekovale višjo odškodnino od priznane (povzema le ugotovitve sodbe). Tožnik je utrpel zelo lahko telesno poškodbo (po Fisherju bi se ga lahko uvrstilo v prvo skupino), potrebno je bilo le kratkotrajno zdravljenje, ki je potekalo brez zapletov, bolečinsko obdobje je bilo kratko.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek prenizko dosojene odškodnine za strah. Ob ugotovitvi sodbe, da je bil tožnikov strah ob škodnem dogodku (primarni strah) kratkotrajen in ni presegel zmerne intenzitete in da je bil tudi strah za izid zdravljenja (sekundarni strah) le kratkotrajen (do konca bolniškega staleža 21. 9. 2013) in tudi ni presegel zmerne intenzitete, tožnik do višje odškodnine iz tega naslova ni upravičen. V izpovedbi tožnika ni podlage za oceno o intenzivnejšem strahu, kot poskuša prikazati pritožba. Ocena (obstoja) primarnega strahu (strahu ob škodnem dogodku) in njegove intenzivnosti je odvisna predvsem od subjektivnega doživljanja oškodovanca. Izvedenec, kot navaja v mnenju, težko oceni njegovo intenzivnost. Zmotno je prepričanje pritožbe, da že tožnikova izpoved o poteku škodnega dogodka, nudi zadostno podlago za oceno, da tožnikov strah ni bil le zmeren, kot je ocenil izvedenec (sodba njegovemu mnenju sledi). O subjektivnem doživljanju škodnega dogodka tožnik ni izpovedoval, zgolj njegov opis škodnega dogodka (da je tožnik kričal nanj, mahal z lestvijo in da se ni mogel umakniti) na katerega se sklicuje pritožba, pa, kot že obrazloženo, ne zadošča. Tudi glede zaskrbljenosti za izid zdravljenja (bilo je nezahtevno) tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi narekovale višjo odškodnino. Dosojena odškodnina je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna.

9. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je odškodnina prenizko odmerjena v primerjavi z odškodninami v podobnih primerih. Zadevi II Ips 323/99 z dne 13. 1. 2000 in II Ips 540/2002 z dne 6. 11. 2003, ki ju kot primerljivi izpostavlja pritožba, z navedeno nista primerljivi(1). Upoštevaje konkretne okoliščine primera je odškodnina v višini 1,5 plače(2) skladna z odškodninami v podobnih primerih(3) in ni kršeno načelo enakosti pred zakonom, kot trdi pritožba.

10. Nepravilnost odločitve o stroških postopka pritožba veže na nepravilnost odločitve o glavni stvari, ki je ni uspela izpodbiti. Odmeri stroškov pa konkretizirano ne nasprotuje.

11. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem (zavrnilnem in stroškovnem) delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi njegovih pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): V obeh zadevah gre za hujše poškodbe od tožnikove, za bistveno daljše bolečinsko obdobje in intenzivnejše bolečine (tožnik hudih bolečin ni trpel).

Op. št. (2): Povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo je ob izdaji sodbe (junij 2016) znašala 1.018,70 EUR.

Op. št. (3): Primerjaj zadevi VS0020059, VS001833 v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2010, mag. Alenka Berger Škrk.