Jedro

Odločba, ki se izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, mora obstajati v pravnem smislu, torej da sama zase ali v zvezi z drugimi odločbami, izdanimi v postopku o prekršku, odloča o določeni stvari oziroma ureja pravno pomembna razmerja konkretnega primera.

Odločba prve in druge stopnje skupaj predstavljata pravnomočno sodno odločbo. Če je pravno sredstvo na drugi stopnji zavrnjeno, niti ena niti druga odločba v tem primeru ne obstajata samostojno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Davčni urad Maribor je na podlagi inšpekcijskega nadzora davčnemu zavezancu S. d.o.o. z odločbo z dne 11. 12. 2009 dodatno odmeril davek na dodano vrednost in davek od dohodkov pravnih oseb ter pravni osebi in njeni odgovorni osebi D. L. 4. 3. 2010 izdal odločbo o prekršku št. DT ODL42971-9/2010-5-0905-47 zaradi prekrškov po 5. točki prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in po 1. točki prvega odstavka 141. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV). Zoper odločbo o prekršku sta pravna in odgovorna oseba vložili zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo ZSV 563/2010-2715 z dne 23. 9. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. V upravnem postopku je bila po pritožbi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-16-32/2010-2 z dne 24. 5. 2013 odpravljena odločba o odmeri davka z dne 11. 12. 2009 in vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje. Na predlog prekrškovnega organa je Okrajno sodišče v Mariboru v postopku po 171. a členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) s sklepom ZSV 1096/2013 z dne 6. 12. 2013 spremenilo odločbo o prekršku tako, da je postopek o prekršku zoper pravno in odgovorno osebo ustavilo.

3. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo ZSV 563/2010-2715 zaradi kršitve določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, ker v obrazložitvi sodbe, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, sodišče ni ocenilo relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo obdolženi pravni in odgovorni osebi, ki se o njej nista izjavili.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. Vrhovno sodišče je citirano določbo v sodbah IV Ips 75/2008 z dne 28. 10. 2008 in IV Ips 57/2012 z dne 24. 8. 2012 razlagalo tako, da mora biti odločba, zoper katero se vlaga to izredno pravno sredstvo, ne le formalno temveč tudi materialno pravnomočna. Ni dovolj, da gre za odločbo, zoper katero več ni mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, temveč mora biti s takšno odločbo „dokončno“ odločeno o določeni stvari. To stališče se neposredno ne nanaša na konkretni primer, vendar iz njega jasno izhaja, da mora biti odločba, ki se izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti takšna, da v konkretnem primeru obstaja v pravnem smislu, torej da sama zase ali v zvezi z drugimi odločbami, izdanimi v postopku o prekršku, odloča o določeni stvari oziroma ureja pravno pomembna razmerja konkretnega primera.

6. Odločba, zoper katero je vložena obravnavana zahteva, ni takšna. V postopku za odpravo ali spremembo pravnomočne odločbe po 171.a in 171.b členu ZP-1 je okrajno sodišče s sklepom spremenilo odločbo o prekršku. V izreku sklepa je sicer navedlo le odločbo prekrškovnega organa, ne pa tudi sodbe, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo. Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, po kateri odločba prve in druge stopnje skupaj predstavljata pravnomočno sodno odločbo, če je pravno sredstvo na drugi stopnji zavrnjeno,(1) niti ena niti druga odločba v tem primeru ne obstajata samostojno. Zato je sklep, s katerim je sodišče spremenilo odločbo o prekršku, učinkoval ne le na odločbo prekrškovnega organa, temveč tudi na sodbo, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo, čeprav le-ta v izreku sklepa ni izrecno navedena. Sodišče bi ravnalo pravilneje, če bi v izreku sklepa citiralo obe odločbi (sodbo v zvezi z odločbo prekrškovnega organa), ki skupaj tvorita pravnomočno odločbo. Vendar izostanek navedbe v izreku ne more imeti za posledico, da bi se sodba o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo pravno osamosvojila in zaživela samostojno pravno življenje, ločeno od spremenjene prvostopenjske odločbe.

7. Izpodbijana sodba torej ne ureja nobenega pravno relevantnega razmerja več in v pravnem smislu več ne obstaja, zato izredno pravno sredstvo zoper njo ni dovoljeno. Tudi če je bila z njo storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, je bila taka kršitev odpravljena s sklepom, s katerim je sodišče ustavilo postopek o prekršku zoper oba obdolženca. Odločitev Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti zato ne bi mogla v ničemer vplivati na pravni položaj strank postopka oziroma bi pomenila odločanje o stvari, ki v pravnem pomenu več ne obstaja. Prav tako odločitev ne bi pomenila odgovora na pravno vprašanje, pomembno za prakso, saj je Vrhovno sodišče že v dosedanji praksi oblikovalo standarde obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo.

8. Vrhovno sodišče je zato zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti zavrglo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členoma ZP-1).

Op. št. (1): Tako tudi mag. Štefan Horvat v Komentarju k 420. členu ZKP.