Jedro

Če zahtevek za odškodnino za zmanjšano vrednost nepremičnin ni bil postavljen že v zahtevi za denacionalizacijo niti v enoletnem roku po Zden-B (v času od 7.11.1998 do 7.11.1999), temveč kasneje, je tak zahtevek vložen prepozno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, 50/97 in 70/2000) med drugim zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 11.10.2002. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za odškodnino iz naslova zmanjšanja vrednosti denacionalizirane nepremičnine s parc. št. 15 k.o..., valjčni mlin. Ugotovila je, da je bila zahteva postavljena šele v vlogi tožeče stranke z dne 7.8.2000, torej prepozno. Tovrstne zahtevke je bilo možno vlagati le do 7.11.1999. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Zavrača tožbene ugovor, da je bil zahtevek postavljen že prej. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da odškodnino prizna, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je zmotna ocena, da je zahtevek postavila šele z vlogo z dne 7.8.2000. S to vlogo je zahtevek le precizirala. Predviden je le en denacionalizacijski zahtevek. Zadeva je bila zato pravočasno vložena. Zaznamuje stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 - ZUS-1), ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007 po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje bila vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnega uveljavljanega pritožbenega razloga ni preizkušalo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje se po prvotni določbi Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki ureja vračanje nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu le-ta vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju (1. odstavek 26. člena ZDen). Tudi če bi obveljala razlaga, da gre pri vračanju take nepremičnine za odločanje o dveh zahtevkih (ob takšni določbi) zahtevku za vrnitev nepremičnine ter zahtevku za odškodnino za zmanjšano vrednost nepremičnine - če sta oba postavljena - pa je to nejasnost odpravila novela ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98, odl. US, Uradni list RS, št. 76/98). Ta med drugim o zahtevku za odškodnino za zmanjšanje vrednosti izrecno govori v novem 4. odstavku 26. člena ZDen. Ta dopušča, da se o zahtevku za odškodnino iz naslova zmanjšanja vrednosti odloči naknadno z dopolnilno odločbo, če med upravičencem in zavezancem ni sporazuma glede razlike v vrednosti. Na to vprašanje se nanaša tudi določba 24. člena ZDen-B, v kateri je urejen rok za vlaganje zahtevkov iz naslova zmanjšanja vrednosti v že pravnomočno končanih zadevah. Določbe ZDen o vračanju nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče razlagati tako, da gre pri tem za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, v okviru katere bi moral denacionalizacijski organ odločiti brez posebnega zahtevka stranke tudi o odškodnini zaradi bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnine. Za uveljavljanje odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti je treba postaviti zahtevek. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke, ki se je sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-316/98. Iz navedene odločbe ne izhaja, da bi bila navedena razlaga navedene zakonske določbe nepravilna. Tudi po presoji revizijskega sodišča tožeča stranka zato neutemeljeno ugovarja, da je zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila dne 22.6.1992 in torej v okviru roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, kar pomeni pravočasno, obsegala tudi zahtevek za odškodnino za zmanjšano vrednost nepremičnin, katerih denacionalizacijo je zahtevala. O odškodnini tožena stranka ni bila dolžna odločiti, če tožeča stranka ni že v samem denacionalizacijskem postopku, ko se je odločalo o denacionalizaciji nepremičnine s parc. št. 15, takega zahtevka naknadno postavila. Tega ni izkazala, pa tudi zatrjuje ne, da bi še pred izdajo delne odločbe z dne 25.3.1993, s katero je bilo o denacionalizaciji spornega valjčnega mlina (parc. št. 15) odločeno, tak zahtevek tudi uveljavljala. Vse to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Revizijsko sodišče sprejema tudi nadaljnje odločilne razloge sodišča prve stopnje. Če takega zahtevka v pravočasni zahtevi za denacionalizacijo ter med postopkom za izdajo odločbe, s katero je bilo odločeno o vrnitvi nepremičnine s parc. št. 15, tožeča stranka ni postavila, potem je, ker je navedena delna odločba z dne 25.3.1993 postala pravnomočna 29.4.1993, zahtevek za odškodnino za zmanjšano vrednost sporne nepremičnine lahko vložila še po določbi 24. člena ZDen-B v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (to je v času med 7.11.1998, ko je ZDen-B stopil v veljavo, in 7.11.1999, ko je pretekel enoletni rok, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljševati). Tožeča stranka pa tudi za ta rok niti ne zatrjuje, da bi v njegovem okviru zahtevala odškodnino iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine s parc. št. 15. Pri tem se sklicuje na vlogo z dne 14.3.1997, ki jo je vložila izven navedenega roka. Vendar v njej sama navaja, da v njej odškodnine za zmanjšanje vrednosti izrecno za sporno nepremičnino ni uveljavljala, pač pa na splošno za vse zahtevane nepremičnine ter za nekatere druge konkretno. Tega zahtevka vloga ni vsebovala.

Vloga, ki je tudi po mnenju revizijskega sodišča vsebovala zahtevek za odškodnino za zmanjšano vrednost za sporno nepremičnino, je bila vložena šele 7.8.2000, to pa je izven navedenega roka iz 24. člena ZDen-B in je torej prepozna, zaradi česar je bila tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev tožene stranke o zavrženju zahteve pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor, da naj bi šlo le za specifikacijo zahtevka. V materialnem smislu je zahtevek postavljen, če je opredeljen tako, da je določen ali vsaj določljiv. Pravilen je zato zaključek prve stopnje, da se tožnica na vse druge vloge, vložene pred 7.8.2000, kolikor gre za uveljavljanje odškodnine za zmanjšano vrednost sporne nepremičnine, ne more sklicevati.

Revidentka zato ne more uspeti z ugovori, v katerih ponavlja tožbene ugovore, na katere je pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).