Jedro

Utemeljevanje pravnega interesa s sklicevanjem na pretrganje zastaranja ne more biti uspešno zato, ker zastaranje odškodninske terjatve še ni začelo teči. Računovodsko zmanjšanje vrednosti tožnikovega premoženja še ne predstavlja pravno priznane škode. Priti mora do dejanskega zmanjšanja, do tega pa bo prišlo šele takrat, ko bo (če bo) tožnik upniku dolg plačal.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep ter popravni sklep potrdijo.

II. Tožeča in druga tožena stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom (v nadaljevanju odločba) je sodišče prve stopnje: I. zavrglo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti prve tožene stranke do tožeče stranke zaradi zamude roka prve tožene stranke kot pooblaščenke tožeče stranke; II. zavrnilo zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženih strank zahtevala solidarno plačilo zneska 64.431,20 EUR, obresti na glavnico 72.808,39 USD v višini, kot jih plačuje NLB, d. d., za devizne hranilne vloge USD na vpogled za čas od 11. 3. 1994 dalje, plačilo zneska 414,59 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na glavnico 99.353,00 SIT od 10. 7. 1995 do 31. 12. 2006 ter zakonskimi zamudnimi obrestmi na glavnico 414,59 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, ter plačilo zneska 280,92 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na glavnico 67.320.00 SIT od 9. 11. 2016 do 31. 12. 2006 ter zakonskimi zamudnimi obrestmi na glavnico 280,92 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila; III. odločilo, da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki povrniti vse potrebne pravdne stroške.

2. S popravnim sklepom z dne 2. 2. 2021 je sodišče prve stopnje popravilo I. točko izreka odločbe tako, da je besedno zvezo „odškodninska odgovornost“ nadomestilo z besedno zvezo „odškodninska obveznost“.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se pritožuje zoper popravni sklep in I. in III. točko izreka odločbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani popravni sklep razveljavi, izpodbijano odločbo pa v I. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev odločbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede popravnega sklepa pritožnik navaja, da je napaka, ki jo je sodišče s popravnim sklepom odpravilo, vsebinske narave, zaradi česar poprava ni dopustna. Obstoj odškodninske obveznosti in obstoj odškodninske odgovornosti sta različna pravna instituta z različnimi predpostavkami in različnimi pravnimi posledicami. Sodišče je v obrazložitvi sodbe govorilo o obstoju odškodninske odgovornosti, torej ne gre za napako pri pisanju sodbe, temveč za napačno razumevanje vsebine.

Glede pritožbe zoper odločbo pritožnik navaja, da je napačna materialnopravna presoja sodišča, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Stališče, da terjatev (dolg) po pravnomočnem sklepu o izvršbi (ki tožniku nalaga plačilo zneska), ni premoženjska pravica (obveznost), je v nasprotju s temeljnimi koncepti stvarnega in obligacijskega prava. Premoženjska pravica je vsaka stvar, ki se jo da ovrednotiti v denarju in ki imetniku veča njegovo premoženje. To zagotovo velja, kadar dolžnik nima na razpolago nobenega rednega pravnega sredstva več, da se upre plačilu obveznosti. Upnik bo lahko namreč kadarkoli v roku 10 let začel nov postopek izvršbe na podlagi sklepa z dne 12. 2. 2016, v tem času pa bodo seveda tekle zamudne obresti. Pravnomočen sklep z dne 12. 2. 2016 zato predstavlja premik premoženja na strani tožnika kot dolžnika. To izhaja iz pravil računovodenja in davčnega prava. Dejstvo, da upnik izpolnitve še ni sodno izterjal in da tožnik še ni nič plačal, ne pomeni, da terjatev ne obstaja oz. da škoda ni nastala. Ker obveznost tožnika po sklepu z dne 12. 2. 2016 zmanjšuje tožnikovo premoženje, je tožniku nastala škoda. Tožnik se sklicuje tudi na primer VSL I Cpg 1486/2013 v zvezi z odločbo VS RS III Ips 48/2014. Če je pravilno stališče sodišča, da škoda še ni nastala, je potemtakem utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja odškodninske obveznosti prve toženke. Z ugoditvijo ugotovitvenemu zahtevku bo tožnikova negotovost odpravljena, saj bo o temelju že odločeno in se bo v nadaljevanju odločalo zgolj o višini zahtevka. Posledično tožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev.

4. Prva tožena stranka (v nadaljevanju: prva toženka) je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Druga toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje ter popravnega sklepa.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

**_O pritožbi zoper popravni sklep_**

6. Pritožbeno sodišče zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje napako, do katere je prišlo v izreku odločbe, ponovilo tudi v razlogih in besedna zveza „odškodninska odgovornost“ in „odškodninska obveznost“ nimata istega pomena, ne dvomi, da gre za očitno pisno pomoto pri pisanju sodbe. Navedbe tožnika, ki navedeno izpodbijajo, zato kot neutemeljene zavrača. Ker gre pri spornem zapisu torej za očitno pisno pomoto, je sodišče prve stopnje navedeno napako na podlagi 328. člena ZPP utemeljeno odpravilo z izpodbijanim popravnim sklepom.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in popravni sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

**_O pritožbi zoper sklep in sodbo_**

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da obstaja odškodninska obveznost prve toženke. Odločitev je oprlo na zaključek, da tožnik pravnega interesa za takšno tožbo ni izkazal. 9. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, je tožnik obstoj pravnega interesa utemeljeval „z učinkom prekluzije glede ugotavljanja temelja odškodninske obveznosti za vsako škodo, ki je ali še bo nastala iz ravnanja prve toženke, s tem pa bo dosegel tudi pretrganje zastaranja njene odškodninske terjatve za že nastalo škodo“. Pritožbeno sodišče soglaša, da s temi navedbami tožnik pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni izkazal, soglaša pa tudi z razlogi, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

10. Utemeljevanje pravnega interesa s sklicevanjem na pretrganje zastaranja ne more biti uspešno zato, ker zastaranje odškodninske terjatve še ni začelo teči. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da škoda tožniku še ni nastala. Posledično ni mogel začeti teči ne objektivni rok iz drugega odstavka 352. člena OZ (saj se začetek teka tega roka navezuje na trenutek nastanka škode) ne subjektivni rok iz prvega odstavka istega člena (začetek teka tega roka je med drugim vezan na zavedanje o škodi, škode pa se ni mogoče zavedati, dokler ta ne nastane oziroma je gotovo, da bo nastala1). Tek zastaralnega roka zato ne more biti upošteven razlog za vložitev ugotovitvene tožbe. Drži, kot izpostavlja tožnik, da je bil v izvršilnem postopku zoper njega izdan pravnomočen sklep o izvršbi dne 12. 2. 2016, kar pomeni, da njegov dolg do upnika obstoji. Vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj to dejstvo še ne pomeni, da mu je škoda že nastala. V pritožbenem postopku namreč ni sporno, da tožnik upniku ni še ničesar plačal, poleg tega pa je negotovo, ali mu sploh kdaj bo, saj je izvršilni postopek zoper tožnika (pravnomočno) ustavljen.2 Do zmanjšanja tožnikovega premoženja (navadna škoda) v smislu 132. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zato še ni prišlo. Na tako presojo ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na pravila davčnega prava in pravila o računovodenju, saj računovodsko zmanjšanje vrednosti tožnikovega premoženja še ne predstavlja pravno priznane škode. Priti mora do dejanskega zmanjšanja, do tega pa bo prišlo šele takrat, ko bo (če bo) tožnik upniku dolg plačal. Drugačno stališče bi lahko vodilo v položaj, ko bi tožnik prejel plačilo škode, sam pa upniku dolga nikoli ne bi plačal. Po izteku (zastaralnega) roka, ki ga ima upnik na voljo, da plačilo izterja, bi to nudilo podlago za zaključek, da je premoženjsko stanje tožnika zaradi škodnega dogodka boljše, ne pa enako kot pred njegovim nastankom.

11. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja še odločbi VS RS v zadevah III Ips 8/2015 in II Ips 133/2010, v katerih je bilo zavzeto stališče, da zgolj obstoj dolga še ne pomeni posega v premoženjsko sfero stranke. V zadevi II Ips 133/2010 je VS RS navedlo, da „tožniku škoda zaradi stroškov hrambe še ni nastala oziroma zapadla, ker tožnik dolga, stroškov hrambe, še ni plačal. S tem, ko obstoji dolg tožnika do upnikov, še ni prišlo do posega v kakšno tožnikovo pravico. Pri dolgovih je namreč negotovo, ali bo do njihovega plačila sploh prišlo, zato je težko govoriti o zmanjšanju premoženja. Zahtevek tožnika je bil kot preuranjen pravilno zavrnjen.“ V zadevi III Ips 8/2015 pa je VS RS glede nastanka škode zavzelo stališče, da tožniku, ki na podlagi prevzetih kreditnih obveznosti ter naročil storitev izvajalcem ni še ničesar plačal, škoda še ni nastala.

12. Tožnik se v zvezi s stališčem, da mu je škoda nastala s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, sklicuje na odločbo III Ips 48/2014 (ter s z njo povezano odločbo VSL I Cpg 1486/2013), ki pa po presoji pritožbenega sodišča ne potrjujeta njegovega stališča. Iz odločb, ki sta javno dostopni, namreč ni razvidno, ali je bila škoda, ki je bila predmet tožbenega zahtevka, ob vložitvi tožbe že plačana. Poleg tega v tej zadevi vprašanje, kdaj je škoda nastala, ni bilo izpostavljeno kot odločilno in se sodišče do njega niti ni opredeljevalo.

13. Pritožbeno sodišče ne more slediti niti pritožbenemu stališču, da je kljub temu, da škoda še ni nastala, upravičen do vložitve ugotovitvene tožbe zato, ker je zaradi toženkinega nasprotovanja obstoju škode in svoji odgovornosti, v negotovosti glede uresničitve svoje pravice, z ugotovitvenim zahtevkom pa bo odločeno o temelju. Ne more mu slediti že zato, ker odločanje o podlagi odškodninskega zahtevka vključuje odločanje o vseh predpostavkah odškodninske obveznosti, tudi o obstoju škode, te škode pa, kot je že bilo pojasnjeno, v tem trenutku še ni. Če bi, pa bi imel tožnik, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, na voljo dajatveno tožbo.

14. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tega dela tožbe je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena.

15. Ker škoda tožniku še ni nastala, pa je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti namreč istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost).

16. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP odločbo sodišča prve stopnje potrdilo.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen. Ker odgovor na pritožbo, ki ga je vložila druga toženka, k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama. Prva toženka stroškov za odgovor ni priglasila.

1 Sodba in sklep VSL I Cpg 600/2019. 2 Iz (pravnomočnega) sklepa Ig 000/2005 z dne 23. 7. 2020 (priloga B14 in B15) izhaja, da je bil postopek ustavljen zato, ker je upnik (pravna oseba s sedežem v ZDA) zaradi likvidacije/razpustitve nehal obstajati, prehod terjatve na morebitne pravne naslednike pa ni bil ne zatrjevan ne izkazan.