Jedro

8.Iz tožbenih navedb in izpodbijane odločbe izhaja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik, tako v času vložitve prošnje za BPP z dne 19. 8. 2024 kot tudi prošnje za BPP z dne 30. 9. 2024, v priporu, ki mu je bil odrejen v zvezi s kazenskim postopkom, ki zoper njega teče pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in še ni zaključen. Ni sporno, da je tožnik prošnjo za BPP 19. 8. 2024 vložil za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 25955/2024 z dne 15. 7. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu I Ks 25955/2024 z dne 21. 6. 2024, s katerim mu je bil pripor podaljšan. Prošnja za BPP z dne 30. 9. 2024 pa se je nanašala na sestavo odgovora na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva z dne 19. 9. 2024 na zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer je bil tožnik k vložitvi morebitnega odgovora pozvan s strani Vrhovnega sodišča.

Tožena stranka se je v nasprotju s splošnimi izhodišči 24. člena ZBPP prekomerno spustila v vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti (ki je bila v času njene presoje že vložena), saj je opravila njeno poglobljeno pravno analizo, s čimer je presegla svoje upravne pristojnosti in prevzela vlogo sodišča. Takšno ravnanje je v nasprotju z vsebino in namenom 24. člena ZBPP, ki temelji na standardu očitne nerazumnosti zadeve, ki je po naravi stvari podan, če je to razvidno že na prvi pogled in ne šele po temeljiti vsebinski pravni analizi zadeve. Ta standard podrobneje opredeljuje tretji odstavek 24. člena ZBPP, pri čemer tožena stranka v izpodbijani odločbi ni nikjer pojasnila, v čem naj bi bilo pričakovanje ali zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zakaj naj bi bilo očitno, da tožnik zlorablja možnost BPP, ali zakaj naj bi bilo pričakovanje ali zahteva tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago oz. v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

18.Ker torej v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik zaprosil za BPP v zvezi z vložitvijo pravnega sredstva zoper sklep o podaljšanju pripora (torej gre za postopek, v katerem je bila tožniku odvzeta prostost v zvezi s kazenskim postopkom, ki na prvi stopnji v času odločanja o prošnjah za BPP še ni bil končan), tožena stranka ob upoštevanju te okoliščine ni pravilno uporabila 24. člena ZBPP. Zato je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava ter z namenom odprave kršitve tožnikove človekove pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave ter c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter odpravilo izpodbijano odločbo ter v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V novem postopku bo morala tožena stranka upoštevati zgoraj opisani vidik uporabe 24. člena ZBPP, saj je organ na podlagi petega odstavka 64. člena ZBPP vezan na pravno mnenje tega sodišča glede uporabe materialnega prava, in ob presoji ostalih zakonskih pogojev za dodelitev BPP ustrezno odločiti o tožnikovih prošnjah.

9.Člen 24 ZBPP v prvem odstavku določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V skladu s tretjim odstavkom 24. člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Izrek

10.Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v zadevah, ki so očitno nerazumne oz. v primerih, kjer prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Takšne so po oceni sodišča zlasti zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. če je očitno, da je prosilec zamudil rok za sprožitev postopka oz. vložitev pravnega sredstva, ali če sredstvo, ki ga namerava vložiti, sploh ni dovoljeno. Vendar pa je glede na izrecno besedilo prvega v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Tožnik tako nima prav, ko trdi, da organ per se ne sme presojati uspeha v postopku, saj mu tako presojo (v določenem obsegu, kot bo to razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve) nalaga sam zakon.

O stroških postopka

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu, Bpp 835/2024 in Bpp 1026/2024 z dne 24. 10. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

11.Obseg oz. meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša (tudi) na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Pravni standard "očitne nerazumnosti" pa pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolni (obrazloži razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP. S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oz. obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnika je zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka je dolžna tožniku stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

12.Poleg zgoraj navedenih splošnih izhodišč za razlago 24. člena ZBPP pa je potrebno v konkretni zadevi upoštevati tudi dejstvo, da sta se obe prošnji tožnika nanašali na pridobitev BPP v zvezi z uveljavljanjem pravnih sredstev v kazenski zadevi, ki na prvi stopnji še ni zaključena in v kateri je bil tožniku odrejen pripor, kar v skladu z drugim odstavkom 70. člena ZKP celo pomeni, da obdolženec mora imeti zagovornika ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor. Še več, tožnik je zaprosil za BPP prav v zvezi s pravnim sredstvom, ki ga je vložil zoper odločitev sodišča o podaljšanju pripora.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

13.Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, v kateri je odločalo o reviziji zaradi pomembnega pravnega vprašanja uporabe pogojev iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP v kazenski zadevi, in sicer njihove skladnosti z zahtevami 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP, izpostavilo naslednje:

1.Z izpodbijano odločbo je predsednica Okrožnega sodišča v Novem mestu odločila, da se postopka odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) tožniku, ki se pred omenjenim okrožnim sodiščem vodita pod opr. št. Bpp 835/2024 in Bpp 1026/2024, združita tako, da se vodi le en postopek pod opr. št. Bpp 835/2024 (I. točka izreka); ter da se prošnji tožnika za dodelitev BPP, ki sta bili vloženi 19. 8. 2024 in 30. 9. 2024, zavrneta (II. točka izreka).

1Točka c tretjega odstavka 6. člena EKČP pravi, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsako, kdor je obdolžen kaznivega dejanja "pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti".

- da mora biti vsaka razlaga zakonskih določb skladna z Ustavo, pa tudi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe (zlasti EKČP). Sodišča in drugi organi oblasti tako uporabljenim zakonskim normam ne smejo dati vsebine, ki bi povzročila kršitev človekovih pravic ali svoboščin. Navedeno velja tudi za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ob razlagi 24. člena ZBPP;

V obrazložitvi tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik vložil prošnji za BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem tretje stopnje, in sicer za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ter za sestavo odgovora na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva z dne 19. 9. 2024. Ker se obe tožnikovi prošnji nanašata na isti kazenski postopek I Ks 25955/2024, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, sta bili združeni v en postopek pod opr. št. Bpp 835/2024. Tožena stranka je prošnji presojala na podlagi vsebinskega kriterija iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), upoštevaje 420. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter podatke iz kazenskega spisa (zlasti sklep o odreditvi pripora, sklepe o podaljšanju pripora in sklepe Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s tem ter pritožbe tožnikovega odvetnika). Ugotovila je, da je tožnik zaradi ponovitvene nevarnosti od 12. 4. 2024 v priporu, ki mu je bil odrejen zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Tožnik želi zoper zadnja sklepa o podaljšanju pripora vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi napačne uporabe kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. V nadaljevanju tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema vsebino omenjene zahteve za varstvo zakonitosti z dne 20. 8. 2024, to je zahteve, za katero želi tožnik pridobiti BPP. Ugotavlja, da tožnik v zahtevi izpodbija ugotovitev sodišča o ponovitveni nevarnosti; izpostavlja domnevo nedolžnosti; trdi, da pripor ni sorazmeren ukrep; opozarja na nemožnost udeležbe pri procesnih dejanjih sodišča zaradi kadrovske podhranjenosti pravosodnih policistov in na neživljenjske razmere v priporu. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 20. 8. 2024 uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (z navedbami v zvezi s ponovitveno nevarnostjo, utemeljenim sumom, nesorazmernostjo ukrepa), zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Tožnikove navedbe v obravnavani zahtevi glede domneve nedolžnosti in neživljenjskih razmer v priporu so splošne in brez navedbe dokazov, hkrati pa ne gre za razlog, na podlagi katerega bi instančno sodišče lahko pripor odpravilo, kršitev pa tožnik tudi ni uveljavljal v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, kar pomeni, da se nanje v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati. Glede nezmožnosti udeleževanja pri procesnih dejanjih, ker videokonferenčni sistem ne deluje, je tožnikova navedba v zahtevi za varstvo zakonitosti v nasprotju z njegovo navedbo v dopolnitvi prošnje z dne 19. 9. 2024, kjer tožnik navaja, da se vsa procesna dejanja opravljajo preko videokonferenc. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe opisuje, kaj je s stališča vrhovnega sodišča pomembno pri sodni presoji odločitve o podaljšanju pripora, čemur sledijo njene ugotovitve glede vsebine konkretne odločitve o podaljšanju pripora, na katero se nanaša tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti. Poleg navedenega pa tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe še navaja, da pravice do BPP (v zvezi z zagotovitvijo pravice do obrambe kot dela pravice do poštenega postopka) ne gre širiti na postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 226/2014 govori le o prvostopenjskemu kazenskemu postopku, tako Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi kot Ustavno sodišče v odločbi Up-729/03, U-I 187/04 pa dodajata, da se po stališčih ESČP vidik 6. člena EKČP nanaša tudi na pritožbene postopke, vendar pa je pri dodelitvi BPP v postopku s pravnimi sredstvi treba upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku. Na podlagi navedenega tožena stranka zaključuje, da tožnik v prošnji ni navedel dejstev, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh zahteve za varstvo zakonitosti oz. iz katerih bi izhajalo, da njegova prošnja ni nerazumna. V prošnji namreč ni zatrjeval ničesar, kar bi po ZKP izrecno lahko predstavljalo razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Le zakonska možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, pa še ne pomeni, da je prosilec samodejno upravičen do BPP, saj pri vložitvi izrednega pravnega sredstva ne gre za ustavno pravico, kot to velja za postopek prve stopnje. Ker tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh z zahtevo za varstvo zakonitosti, mu tožena stranka ne more dodeliti niti BPP za sestavo odgovora na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva, ki je vezan na predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti. Zaradi neizpolnjevanja kriterijev iz 24. člena ZBPP je tožena stranka obe prošnji tožnika zavrnila.

- v kazenskih postopkih je pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP in je torej obdolženec v tem primeru v posebej zahtevnem položaju. Pravica do obrambe z zagovornikom je ena temeljnih ustavnih pravic (prim. druga alineja 29. člena Ustave). Njen namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Zakonska ureditev pravice do BPP in njeno izvajanje mora zato omogočiti dejansko uresničevanje pravice do sodnega postopka;

Zveza:

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

- da je prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP vsekakor mogoče razlagati tako, da se navedeni vidik človekove pravice do poštenega sojenja v obliki pravice do obrambe lahko uresničuje v celoti;

3.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi navaja, da izpodbijana odločba posega v njegove ustavne pravice, ki jih ima kot obdolženec v kazenskem postopku, v zvezi s katerim je priprt. Prepričan je, da je pripor zoper njega odrejen nezakonito in neutemeljeno, saj priporni razlogi po ZKP niso podani oz. bi mu moral biti izrečen milejši ukrep. Zahteva za varstvo zakonitosti je zanj zadnja možnost, saj Vrhovno sodišče kot zadnja instanca preverja pogoje za obstoj pripornih razlogov. Ker se vsa sodna dejanja opravljajo na daljavo prek videokonferenc, mu je kršena pravica do obrambe. Trajanje pripora je nesorazmerno s težo in posledicami kaznivega dejanja, ki se mu očita. Razmere v priporu so neživljenjske, doma pa ima tri mladoletne otroke. Stališče tožene stranke, da se mu zoper odrejen pripor ni treba pritoževati, saj tako ne bo uspešen, ni sprejemljivo. S tem se mu odreka temeljna pravica do svobode in do vseh razpoložljivih pravnih sredstev, ki se jih je v okviru pravice do obrambe dolžan posluževati njegov zagovornik. Tožnik hoče in zahteva, da ta stori vse, kar je v njegovi moči, da se odpravi pripor, zato je nedopustno, da ne bi vložil vseh pravnih sredstev, ki so po zakonu na voljo. Če zagovornik tega ne bi storil, bi se mu lahko očitala malomarnost. Tožena stranka se je pri presoji tožnikovih prošenj nezakonito in neutemeljeno spustila v vsebinsko obravnavo priporne zadeve in prošnji zavrnila sklicujoč se na domnevo, da bi izredno pravno sredstvo tako ali tako bilo neuspešno. To pomeni, da je tožena stranka izpolnjevanje objektivnega kriterija vezala na uspeh s pravnim sredstvom. Takšna logika odločanja bi pomenila, da je upravičenost do BPP odvisna od tega, ali bo stranka s pravnim sredstvom uspela ali ne, s čimer bi tožena stranka nedopustno posegla v sodno pristojnost. Tožena stranka ne loči neutemeljenosti in nerazumnosti zadeve. Tožnik je zoper priporna sklepa vložil legitimno in zakonito izredno pravno sredstvo, predvideno v 420. členu ZKP. Poleg kršitve pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva je bila tožniku kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom. S tožbo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

- da je v kazenski zadevi treba kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem pa zakona ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oz. da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena. Tudi iz zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP je razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih. Napačno je stališče, da se dodeljevanje brezplačne pravne pomoči na podlagi 24. člena ZBPP ne more razlikovati glede na vrsto sodnega postopka - ZBPP v svojih pomensko odprtih normah to vsekakor omogoča, hkrati pa je prav zaradi posebne narave kazenskih postopkov uporaba te zakonske določbe za zagotovitev pravice do obrambe specifična in zapovedana z Ustavo in EKČP.

4.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na to zadevo (tretji odstavek 38. člena ZUS-1).

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24

Glede odločitve brez glavne obravnave

14.Presoja tožene stranke, da so v tej zadevi izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP, temelji na dveh bistvenih elementih. Najprej je tožena stranka, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe v točkah 7 do 11, temeljito analizirala vsebino zahteve za varstvo zakonitosti z dne 20. 8. 2024, ki jo je že pred vložitvijo prošnje za BPP zoper odločitev sodišča o podaljšanju pripora (gre za sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 25955/2024 z dne 15. 7. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu I Ks 25955/2024 z dne 21. 6. 2024), vložil tožnik. Analiza tožene stranke zajema navedbo vseh razlogov, ki jih je v zahtevi z dne 20. 8. 2024 uveljavljal tožnikov zagovornik, ter (pravno) mnenje tožene stranke v zvezi z njimi glede na določbo 420. člena ZKP. Nadalje je tožena stranka posebej izpostavila, da želi tožnik v konkretni zadevi BPP pridobiti za postopek z izrednimi pravni sredstvi in da torej ne za kazenski postopek na prvi stopnji. To po mnenju tožene stranke pomeni, da zagotovitev pravice do poštenega sojenja ni več vezana na skoraj absolutno potrebo po dodelitvi BPP, ki je vezana na težo dejanja in zagroženo kazen ter zahtevnost kazenskega postopka, ampak je treba pri dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v instančnem postopku. Tožena stranka izrecno navaja, da pri vložitvi izrednega pravnega sredstva ne gre za ustavno pravico, kot to velja za prvostopenjski postopek.

5.Sodišče je na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa ugotovilo, da je v tej zadevi očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Iz navedenega razloga in ker v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Pridruženi dokumenti:*

15.Po prepričanju sodišča sta glede na okoliščine konkretne zadeve oba nosilna argumenta izpodbijane odločbe napačna. Prvič - tožena stranka se je v nasprotju s splošnimi izhodišči 24. člena ZBPP prekomerno spustila v vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti (ki je bila v času njene presoje že vložena), saj je opravila njeno poglobljeno pravno analizo, s čimer je presegla svoje upravne pristojnosti in prevzela vlogo sodišča. Takšno ravnanje je v nasprotju z vsebino in namenom 24. člena ZBPP, ki temelji na standardu očitne nerazumnosti zadeve, ki je po naravi stvari podan, če je to razvidno že na prvi pogled in ne šele po temeljiti vsebinski pravni analizi zadeve. Ta standard podrobneje opredeljuje tretji odstavek 24. člena ZBPP, pri čemer tožena stranka v izpodbijani odločbi ni nikjer pojasnila, v čem naj bi bilo pričakovanje ali zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zakaj naj bi bilo očitno, da tožnik zlorablja možnost BPP, ali zakaj naj bi bilo pričakovanje ali zahteva tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago oz. v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

O utemeljenosti tožbe

16.Napačno pa je tudi stališče tožene stranke, da je v tej zadevi odločilno tudi dejstvo, da je tožnik prosil za dodelitev BPP v zvezi z izrednim pravnim sredstvom in ne v zvezi s kazenskim postopkom na prvi stopnji, zaradi česar naj bi bila presoja njegovih prošenj bistveno strožja. Tožena stranka je pri tem povsem spregledala, da gre v konkretni zadevi za postopek v zvezi z odvzemom prostosti. To pomeni, da ne gre za dodelitev BPP v kazenskem postopku, v katerem tožniku grozi zaporna kazen (torej odvzem prostosti), ampak je bila tožniku prostost že odvzeta, pa čeprav v obliki pripora (in ne zapora). To pa pomeni, da gre za postopek, katerega bistvo je v presoji, ali je bilo zakonito poseženo v eno od najbolj temeljnih človekovih pravic, to je v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Prav zaradi narave te pravice in drastičnosti posega vanjo ZKP predpisuje, da obdolženec ves čas trajanja pripora mora imeti zagovornika. Če si obdolženec ne vzame zagovornika sam ali izjavi, da ga ne želi imeti, se mu postavi zagovornik po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru si je tožnik zagovornika sicer vzel sam, a v zvezi s tem zaprosil za dodelitev BPP.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

6.Tožba je utemeljena.

17.Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 226/2014 jasno opozorilo, da je zaradi posebne narave kazenskih postopkov uporaba 24. člena ZBPP za zagotovitev pravice do obrambe specifična in zapovedana z Ustavo in EKČP in da kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih. Po oceni tega sodišča postopek v zvezi z odvzemom prostosti zanesljivo predstavlja takšen (kompleksen) kazenski postopek, kar pomeni, da pravice do BPP ne gre omejevati zgolj iz razloga, ker se nanaša na vložitev izrednega pravnega sredstva. Sodišče še dodaja, da tudi glavni del kazenskega postopka na prvi stopnji (glede očitanega kaznivega dejanja) v času odločitve o prošnjah tožnika očitno še ni bil zaključen, postopek odvzema prostosti pa je v zvezi s tem postopkom.

7.Predmet presoje v tej zadevi je odločitev tožene stranke, da se prošnji tožnika za dodelitev BPP, ki sta bili obe vloženi v zvezi s postopkom vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločitev sodišča prve in druge stopnje o podaljšanju pripora, zavrneta. Odločitev o zavrnitvi je tožena stranka oprla na 24. člen ZBPP.