Jedro

Iz četrtega odstavka 125. člena ZDR-1 ne izhaja, da je treba odpoved podati že takoj - torej isti dan, ko delodajalec ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, oziroma najkasneje ob poteku poskusnega dela, za kar se zavzema tožnica. Odpoved pa je kljub temu treba podati v nekem razumnem času od ugotovitve neuspešno opravljenega dela oziroma ne veliko kasneje od te ugotovitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonit razveljavi sklep o podaljšanju poskusnega dela tožnici, ki ga je toženka podala dne 21. 1. 2021; da se ugotovi, da se je poskusno delo tožnice po Pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020 podaljšalo do vključno 30. 1. 2021; da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 5. 2. 2021, ki jo je tožnici podala toženka, nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 25. 2. 2021, ampak ji traja od tega dne dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz Pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020; da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe plačati bruto mesečna nadomestila plač v višini 1.024,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; in da je toženka dolžna tožnico prijaviti v obvezna zavarovanja. Odločilo je še, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je bila odpoved podana prepozno in je posledično nezakonita. Odpoved je skladno s sodno prakso mogoče podati najkasneje ob poteku poskusnega dela. Nadalje meni, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je bilo podaljšanje poskusnega dela z dne 21. 1. 2021 zakonito. Toženka bi lahko poskusno delo podaljšala kvečjemu za 4 dni oziroma do vključno 30. 1. 2021. Poskusnega dela namreč ni mogoče podaljšati za celoten čas odsotnosti z dela, ampak le za čas odsotnosti delavca nad 7 dni. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je napačno zaključilo, da je tožnica med poskusno dobo delo opravljala pod pričakovanji. Dokazna ocena sodišča prve stopnje bi morala biti vestna in skrbna, sodišče pa se le pavšalno sklicuje na izpoved tožnice in zaslišanih prič ter sprejema neobrazložene zaključke o dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje tako ne pojasni, na podlagi katerih konkretnih dokazov je ugotovilo, da tožnica ni večino časa poskusnega dela opravljala dela vratarja in kaj je podlaga za zaključek, da tožnica ni bila diskriminirana zaradi vere, ter zaključek, da je imela med poskusnim delom pomoč mentorice, ki ni bila nedostopna. Sodišče prve stopnje je neupravičeno prezrlo izpoved priče A. A., ki je pohvalila delo tožnice v času študentskega dela pri toženki. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedb in dokazov, s katerimi je dokazovala, da je delo opravljala v skladu z navodili toženke in da je imela korekten odnos do strank. Za dokazovanje teh navedb je ponudila fotografije in elektronska sporočila, do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je zagrešilo kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost tožnici podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela na podlagi pete alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in četrtega odstavka 125. člena ZDR-1. 7. Tožnica v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da ji je bila odpoved podana prepozno in da je posledično že iz tega razloga nezakonita. ZDR-1 ne določa roka, v katerem lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. V četrtem odstavku 125. člena ZDR-1 določa, da če delodajalec v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Iz navedenega določila ne izhaja, da je potrebno odpoved podati že takoj – torej isti dan, ko delodajalec ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, oziroma najkasneje ob poteku poskusnega dela (za katerega delodajalec ugotovi, da ga delavec ni uspešno opravil), za kar se zavzema tožnica. Odpoved pa je kljub temu treba podati v nekem razumnem času od ugotovitve neuspešno opravljenega dela oziroma ne veliko kasneje od te ugotovitve1. V zadevi VDSS Pdp 548/2019 je bilo že zavzeto stališče, da je tak razumen čas do 30 dni od neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma od nastanka razloga za odpoved2. 8. Tožnica je imela v pogodbi o zaposlitvi določeno poskusno delo v trajanju od 27. 10. 2020 do 26. 1. 2021. Negativna ocena poskusnega dela ji je bila izdana 21. 1. 2021, vročena pa 25. 1. 2021 (torej znotraj v pogodbi o zaposlitvi določenega trajanja poskusnega dela), skupaj z dopisom, da ji bo posledično podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na zahtevo tožnice se je v postopek odpovedi vključil sindikat, ki je dne 1. 2. 2021 podal mnenje glede odpovedi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri se je toženka opredelila tudi do mnenja sindikata, je toženka podala 5. 2. 2021 (petnajsti dan od izdaje negativne ocene poskusnega dela). Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana v razumnem času glede na čas nastanka razloga za odpoved (negativne ocene poskusnega dela), upoštevaje tudi dejstvo, da je prav na zahtevo tožnice v postopku odpovedi sodeloval tudi sindikat, ki je (šele) 1. 2. 2021 podal (negativno) mnenje glede nameravane odpovedi (86. člen ZDR-1).

9. Brezpredmetne so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na naknadno (dne 21. 1. 2021) podaljšanje tožničinega poskusnega dela do 9. 2. 2021 (zaradi tožničine 11-dnevne bolniške odsotnosti v mesecu januarju 2021), češ da bi ji bilo poskusno delo lahko podaljšano le do 30. 1. 2021. Kot že rečeno, je bila negativna ocena poskusnega dela tožnici izdana 21. 1. 2021, vročena pa 25. 1. 2021, kar je znotraj v pogodbi o zaposlitvi (prvotno) določenega trajanja poskusnega dela (ki je bilo določeno za čas od 27. 10. 2020 do 26. 1. 2021).

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je toženka utemeljeno ocenila, da je tožnica delo med poskusno dobo opravljala pod pričakovanji, in ga zato neuspešno opravila ter da ji je posledično toženka zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da je do zaključkov v zvezi s tožničinim poskusnim delom prišlo na podlagi izpovedi tožnice in vseh zaslišanih prič, med njimi predvsem B. B. in C. C., ki sta neposredno spremljali tožnico tekom poskusnega dela in sta zato ključni priči, njuni izpovedbi sta si bili med seboj skladni, kot sta bili skladni tudi z izpovedbama prič D. D. in E. E. in tudi z listinskimi dokazi. Pritožbeni očitek o neskrbni in nepreverljivi dokazni oceni tako ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o prezrti izpovedbi tožnice. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da je do zaključkov prišlo tudi na podlagi tožničine izpovedbe. Nenazadnje je prav tožnica izpovedala, kar je posledično ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila mentorica B. B. do tožnice prijazna, poskušala ji je stvari razložiti in jo učiti. Tako že tožnica sama v svoji izpovedbi ni potrdila lastnih trditev o nedostopnosti mentorice. Nadalje je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da prav nobena od zaslišanih prič ni potrdila tožničinih trditev, da je bila tožnica diskriminirana oziroma drugače obravnavana zaradi njene vere. Do tega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo tudi na podlagi tega, ker tožnica ni prerekala trditev toženke, da v zvezi s tem pri toženki nikoli ni podala nobene prijave. Nadalje je sodišče prve stopnje obrazložilo, da na podlagi opravljenih zaslišanj ni ugotovilo, da bi tožnica večino časa poskusnega dela opravljala delo vratarja na vhodu trgovine (zaradi ukrepov v zvezi z epidemijo COVID), da je to delo opravljala približno dve uri dnevno in da so se vse zaposlene med seboj pri tem delu menjavale. Glede na vse obrazloženo niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo navedena v pritožbi izpostavljena dejstva.

12. Za odločitev v tej zadevi pa so povsem brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, ali je bila tožnica tista, ki je pristopila do E. E. in ji dejala, da je E. E. bolje obravnavana zaradi vere, ali pa je bila E. E. tista, ki je začela pogovor. Bistveno je, da prav nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi bila tožnica drugače obravnavana zaradi vere ali da bi bila izpodbijana odpoved kakorkoli v zvezi s tožničino veroizpovedjo.

13. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpoved priče A. A., ki je pohvalila delo tožnice v času študentskega dela pri toženki. Sodišče prve stopnje se je do te izvedbe opredelilo, vendar pa je pravilno obrazložilo, da ta ni relevantna, saj je predmet tega spora ocena poskusnega dela tožnice, ki časovno ne sovpada s tožničinim študentskim delom in s časom, ko je bila tožnici nadrejena A. A. Poleg tega pa tožnica med poskusnim delom ni opravljala enakega dela kot ga je v času, ko je za toženko opravljala delo kot študentka preko študentskega servisa. Iz teh razlogov je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do elektronskega sporočila, ki ga je v spis vložila tožnica. To se namreč prav tako nanaša na čas tožničinega opravljanja študentskega dela. Ker to za odločitev v tej zadevi ni bistveno, se sodišču ni bilo treba opredeliti do v zvezi s tem predloženih dokazov. Očitana postopkovna kršitev tako ni podana.

14. Prav tako za odločitev v tej zadevi niso bistvene fotografije zaradi slabega izgleda zavrženih izdelkov, ki jih je tožnica vložila v spis, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje do teh fotografij opredeliti. Bistvo negativne ocene tožničinega poskusnega dela in posledično izpodbijane odpovedi je namreč bilo, da tožnica ni dosegla pričakovanj toženke, saj po dvomesečnem uvajanju in delu še vedno ni poznala izdelkov, ni kazala interesa do učenja in spoznavanja izdelkov, zavračala je pomoč sodelavk, imela je negativen odnos do sodelavcev in dela, bila je neiskrena, uporniška, konfliktna in predrzna, kar so potrdile v tem postopku zaslišane priče. 15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

17. Toženka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), skladno s katerim v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

1 Prim. sodbo VSRS VIII Ips 222/2016. 2 Tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko delodajalec poda v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved (drugi odstavek 109. člena ZDR-1).