Jedro

Za odločanje o odškodnini je odločilna konkretna prizadetost tožnice in ni pomembno, kako sicer doživljajo travmatske dogodke drugi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji prvi toženec plača odškodnino v znesku 2.000.000,00 SIT, drugi toženec 1.500.000,00 SIT in tretji toženec 1.700.000,00 SIT. Delno je ugodilo podrednemu zahtevku in razsodilo, da morajo vsi trije toženci nerazdelno plačati tožnici odškodnino v znesku 1.800.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. I K 342/91 z dne 4.6.1992 je ugotovilo, da sta v začetku oktobra 1988 prvi in tretji toženec s silo in udarci prisilila tožnico k spolnemu občevanju s prvim tožencem, prvi in drugi toženec pa sta dne 25.10.1988 ponovno izvršila nad tožnico posilstvo in spolno nasilje. Z navedno sodbo so bili vsi trije spoznani za krive ter so bile prvima dvema tožencema izrečene kazni, tretjemu tožencu, ki je bil še mladoleten, pa vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom Radeče. Ugotovilo je, da obeh dogodkov ni mogoče obravnavati ločeno in ni mogoče ločiti škode, ki je tožnici nastala pri vsakem od obeh dogodkov. Pri tem se je oprlo na izvedeniško mnenje izvedenke dr. Martine Žmuc Tomori, ki je ugotovila, da tožnico v posledici obeh posilstev navdajajo občutja ponižanosti, nemoči, sramu pred okoljem, strahu in negotovosti. Sodišče je tožnici priznalo odškodnino na podlagi 202.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Podrobno je opisalo tožničino duševno trpljenje in se pri tem oprlo na izvedeniško mnenje.

Proti tej sodbi so se pritožili tožeča stranka ter drugi in tretji toženec. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je priznalo tožnici odškodnino v znesku 5.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, pritožbi tožencev pa je zavrnilo. Potrdilo je prvostopne dejanske ugotovitve. Sprejelo pa je stališče, da ugotovljeno duševno trpljenje tožnice opravičuje prisojo celotne zahtevane odškodnine v znesku 5.200.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tretja tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določba pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi druge stopnje očita, da o odločilnih dejstvih ne navaja razlogov. Ne omenja, iz katerih drugačnih razlogov je tako drastično zvišalo odškodnino. V zvezi z uveljavljanjem revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava opozarja na namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je zadoščenje. To pa mora biti v sorazmerju z oškodovankinim prikrajšanjem. Sodišča priznavajo tako odškodnino za bistveno hujše posledice. Prisojeno odškodnino, ki znaša približno 70 povprečnih osebnih dohodkov, primerja s svojimi možnostmi, ki so skromne. Poleg tega mora zdaj preživljati družino. Meni, da se želi tožnica maščevati, to pa so težnje, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in drugima dvema tožencema, ki nanjo niso odgovorili, ter Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Sodba prve stopnje natačno opisuje, kakšne posledice so pustila tožnici nasilna dejanja tožencev. Sodišče druge stopnje izrečno povzema te ugotovitve kot pravilne. Nespremenjene ugotovitve šteje kot podlago za prisojo višje odškodnine na podlagi 202. in 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Opira se na izvedeniško mnenje izvedenke dr. Martine Žmuc Tomori in tudi na prognozo, ki jo za nadaljnje tožničino življenje daje ta izvedenka. Taka obrazložitev je zadostna. Ponavljanje izčrpnih prvostopnih ugotovitev ni nujno, ko jih višje sodišče sprejema v celoti in brez sprememb. Določitev odškodnine na podlagi čl. 202. v zvezi z merili iz čl. 200. ZOR pa pomeni uporabo materialnega prava. Obrazložena je z dejanskimi ugotovitvami, s katerimi je opredeljen obseg tožničine škode. S tako obrazložitvijo svoje odločitve pritožbeno sodišče ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Uveljavljani revizijski razlogi glede tega niso podani.

Odločitev pritožbenega sodišča je tudi materialnopravno pravilna. Občutek ponižanosti, sramu, strahu in negotovosti, ki po več letih od dogodka ne poneha, izguba samospoštovanja, negativna podoba o svoji človeški in ženski vrednosti, nezaupljivost, neaktivnost in drugi boleči občutki, ki jih je podrobno ugotovila izvedenka in ki jih povzemata sodišči prve in druge stopnje, predstavljajo tako škodo v tožničinem duševnem in čustvenem svetu, da so tožnici za dolgo obdobje, vsekakor v času mladosti zaznamovali življenje s trpljenjem, namesto s pozitivnim dojemanjem sveta, ki je značilno za obdobje mladosti. Po eni strani gre za hudo čustveno prizadetost, po drugi strani pa za zmanjšane možnosti vsakršnega udejstvovanja: družabnega, šolskega, poklicnega, pridobitnega in drugih. Tako je tožnica, ki je bila prej uspešna v šoli, šolanje opustila in si s tem zmanjšala svoje poklicne možnosti in perspektive. Ni sposobna prevzeti dela, ki bi ga sicer brez dvoma zmogla. Vse to je škoda, ki je ni mogoče podcenjevati in ki je primerljiva s prizadetostjo po zelo hudih telesnih poškodbah s trajnimi posledicami. Glede tega daje izvedenka tožnici slabo prognozo. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je za odločanje o odškodnini odločilna konkretna prizadetost tožnice in da ni pomembno, kako sicer doživljajo travmatske dogodke drugi. Glede na to ni utemeljeno revizijsko stališče, da gre prisojena odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo (2. odst. 200.čl. ZOR). Nasprotno, prisojena odškodnina predstavlja ustrezno zadoščenje za tožničino prizadetost. Gre za popolnoma spremenjene življenjske možnosti tožnice, ki se zaradi svojih psihičnih lastnosti, kakršne je ugotovila izvedenka, ne more rešiti posledic nasilnih dogodkov. Zato je prisojena odškodnina v skladu z merili po čl. 200 ZOR in v skladu z določbo 202.čl. ZOR, ki daje podlago za prisojo pravične denarne odškodnine v primerih spolnega nasilja.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tretjega toženca kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).