Jedro

Za naknadno odmero temeljnega prometnega davka po odločbi carinskega organa se do uveljavitve predpisov o davčnem postopku uporabljajo določbe carinskega zakona.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške carinske uprave Ljubljana z dne 15.5.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku odpravila odločbo carinarnice z dne 27.1.1992 in sama odločila o stvari tako, da je tožeči stranki naložila, da po uvozni carinski deklaraciji carinarnice z dne 29.8.1991 doplača razliko temeljnega prometnega davka v znesku 12.128,00 SIT v 8 dneh od izvršljivosti odločbe, sicer bo carinarnica znesek prisilno izterjala in obračunala zamudne obresti. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je carinarnica I. stopnje napačno uporabila določbo 1. odstavka 270. člena carinskega zakona (CZ), ki omogoča naknadno plačilo carine in drugih uvoznih dajatev, ne pa tudi temeljnega prometnega davka. Meni, da je podlaga za odločitev o doplačilu temeljnega prometnega davka v 55. členu zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 4/91), po katerem je mogoče pravnomočno odločbo o določitvi davčne obveznosti za davčne zavezance, ki niso pravne osebe, spremeniti tudi po uradni dolžnosti v petih letih od dneva, ko je postala odločba pravnomočna, če se ugotovi, da so bili predpisi napačno uporabljeni v škodo ali v korist davčnega zavezanca, ali če se ugotovijo računske napake. Navaja, da se po znižani stopnji 3% (tarifna številka 8 tarife temeljnega prometnega davka) plača temeljni prometni davek le od opreme, ki jo davčni zavezanci kupujejo pod pogoji iz 7. člena navedenega zakona, med katerimi je v 2. točki 1. odstavka naveden tudi pogoj, da gre za prodajo na podlagi pisne naročilnice kupca ob obvezni izdaji fakture in o brezgotovinskem plačilu (z virmanom z žiro računa kupca na žiro račun prodajalca), kar velja po določbah 24. in 25. člena pravilnika o uporabi davčnih stopenj in davčnih olajšav in oprostitev ter o načinu vodenja evidence, obračunavanja in plačevanja davka od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 22/91) tudi v primeru, ko fizične osebe neposredno uvažajo opremo. Če pogojev iz 7. člena navedenega zakona ne izpolnjujejo, se plača temeljni prometni davek po stopnjah iz ustreznih tarifnih številk. Navaja še, da se kot dokazilo o brezgotovinskem plačilu šteje le izpisek iz žiro računa davčnega zavezanca o dinarskem plačilu blaga v višini devizne protivrednosti in nalog za nakazilo deviz v tujino na obrazcu 1450 ali 1451. Ker tožeča stranka pri carinjenju ni predložila takih dokazil, ji carinarnica ne bi smela obračunati davka po znižani stopnji, ampak po stopnji 20 % iz tarifne številke 1 od davčne osnove takratnih 71.341,00 din, ki jo tvori vrednost proizvoda, ugotovljena po carinskih predpisih, vštevši carino in druge uvozne dajatve, kot to določa 1. odstavek 13. člena navedenega zakona. Tožena stranka še navaja, da se najetje tujega finančnega kredita, ki ga uporabnik prenese na svojo hranilno knjižico in iz nje plača opremo v tujino, ne šteje za brezgotovinsko plačilo po navedenem zakonu.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napravila nepravilen sklep o dejanskem stanju in neposredno prizadela njegove pravice in koristi. Zaradi nejasnih predpisov je pri uvozu upošteval navodila iz knjige "Podjetniški vodič po predpisih", ki jo je izdala Gospodarska založba leta 1991. Pridobljeni gotovinski kredit banke iz Gradca je prijavil Narodni banki Slovenije. Račun je plačal prek deviznega računa. Drugače niti ni mogel, saj fizične osebe niso mogle priti enako kot pravne osebe do deviznih pravic za uvoz. Republiški zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/91) je odpravil nejasnosti in ukinil pogoj plačila z žiro računa kupca na žiro račun prodajalca. Določil je le predložitev izjave iz 3. točke 7. člena ter dokazilo o nakazilu plačila v tujino. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Tožena stranka je pri svoji odločitvi očitno prezrla določbo 82. člena zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 - ZPD), po kateri se glede kontrolnega postopka, pravnih sredstev in obnove postopka do uveljavitve predpisov o davčnem postopku uporabljajo določbe carinskih predpisov, če gre za določitev davčne obveznosti in plačilo prometnega davka po odločbi carinskega organa. Citirani zakon o prometnem davku je začel veljati 26.1.1992, s tem dnem pa je prenehal veljati zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev - Uradni list SFRJ, št. 4/91 (1. točka 89. člena citiranega zakona). Tožena stranka je tedaj napačno ugotovila, da organ prve stopnje ne bi smel odločbe opreti na postopkovno določbo carinskega zakona, za spremembo pravnomočne odločbe o 3% obdavčitvi s temeljnim prometnim davkom pa v 55. členu zakona o začasnih ukrepih davkov od prometa proizvodov in storitev, ki je določba posebnega postopka, tudi ni imela podlage, ker navedeni zakon ob izdaji izpodbijane odločbe ni več veljal. Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Pri ponovni obravnavi pritožbe bo morala tožena stranka upoštevati, da se določbe zveznih predpisov uporabljajo v Republiki Sloveniji smiselno na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), kar v tem primeru pomeni tudi presojo o smiselni uporabi 2. točke 1. odstavka 7. člena zakona o začasnih ukrepih o davkih od prometa proizvodov in storitev (z virmanom z žiro računa kupca na žiro račun prodajalca), če je v veljavnem zakonu o prometnem davku podlaga, da se višina prometnega davka ugotavlja po navedenem zveznem predpisu. Smisel pogoja o negotovinskem plačilu je v tem, da se zagotovi ustrezna kontrola, kar se pri uvozu opreme in dokazovanju brezgotovinskega plačila pri smiselni uporabi navedene določbe predvsem upošteva.

Določbe navedenih zveznih predpisov je sodišče uporabilo smiselno kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona.