Jedro

V zadevi je sporno, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala življenjska skupnost, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.

Zunajzakonske skupnosti po ustaljeni sodni praksi ni dopustno enačiti s prijateljstvom ali dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi ekonomske in socialne skupnosti. Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima namreč svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza in le zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali.

Tožnica ni dokazala obstoja bistvenih elementov zunajzakonske skupnosti. Res je predlagala tudi zaslišanje zdravnika, vendar pa njegovega naslova niti ni sporočila, niti na zadnjem naroku ni vztrajala pri navedenem dokaznem predlogu. Ker niso izkazani bistveni elementi zunajzakonske skupnosti, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 3. 2020 in ista številka zadeve ter dosjeja z dne 20. 10. 2020 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem A.A. od 11. 11. 2019 dalje, s tem da je tožena stranka dolžna o odmeri in izplačevanju vdovske pokojnine odločiti s posebno odločbo ter tožnici izplačati zapadle zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sta z A.A. nedvomno živela v pravno veljavni zunajzakonski skupnosti in sicer vse od oktobra 2005 dalje, ko se je A.A. razvezal od njegove takratne partnerke. Življenjska skupnost je bila po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakonci, saj je zadovoljevala čustvene, moralne in materialne potrebe obeh. Poleg tega je bila opazna (notorna), kar lahko potrdijo prav vsi tožničini in pa njegovi sosedje ter skupni prijatelji in zdravnik. Izpolnjevala sta tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje ter skupno gospodinjstvo. Skupnost je temeljila na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. To so izpovedale tudi zaslišane priče. Skupaj sta si delila mizo in posteljo ter živela na tožničinem naslovu. Res je, da pokojni A.A. stalnega naslova ni imel prijavljenega na njenem naslovu, vendar pa je dejansko živel pri njej. Ker je pokojni prejemal zgolj okrog 200,00 EUR pokojnine, je življenjsko logično, da s temi sredstvi sam nikakor ni mogel preživeti. Zato sta imela skupne finance. Večjih skupnih nakupov nista imela, saj finančna situacija tega ni dopuščala. Je pa hodil po manjše nakupe hrane, kot tudi prispeval za ostale stroške, vendar pa glede na to, da je bil alkoholik, je veliko denarja porabil za alkohol. Da sta skupaj kupila pomivalni stroj ter da je pokojni financiral ograjo za tožničino nepremičnino, pa je potrdil tudi skupni prijatelj B.B.. Da sta živela kot mož in žena izhaja tudi iz dejstva, da je pokojni tožnico pooblastil, da lahko uporablja njegov osebni avtomobil. Svojo nepremičnino je oddajal v najem iz razloga, da je nekdo poskrbel za njegovo nepremičnino. Poleg tega je vse položnice za to nepremičnino plačeval najemnik, kar dokazuje, da je nepremičnino uporabljal zgolj najemnik, saj bi si v nasprotnem primeru stroške delila. Res je bil 29. 10. 2016 z domačega naslova prepeljan urgentno v ambulanto zaradi možganske krvavitve, kar pa seveda ne pomeni, da je pokojni živel skupaj s podnajemnikom. Tožnica ga je v bolnišnici tudi obiskala. Z dejstvom, da je njegova zunajzakonska partnerka, je bil seznanjen tudi njegov zdravnik, ki pa ga sodišče ni zaslišalo. Posledično se tako ni moglo v celoti prepričati o resničnem dejanskem stanju. Glede izvida psihiatričnega ambulante z dne 22. 8. 2018 iz katerega izhaja, da je tožnik navedel, da živi sam, pa tožnica navaja, da je ni želel obremenjevati s tem, da bi morala hoditi z njim na terapije zaradi zdravljenja odvisnosti od alkohola. Glede dedovanja pa ponovno poudarja, da ni želela ničesar dedovati po pokojnem A.A.. Želela je, da sta edina dediča njegova otroka. Otroka pokojnega sta zanikala zunajzakonsko skupnost zgolj iz razloga, da sta edina dediča. Posledično tako tudi nista mogla biti verodostojni priči, saj pokojnega očeta nista nikoli prišla niti obiskat, kaj šele da bi zanj skrbela. Glede vloge za dodelitev redne denarne socialne pomoči pa tožnica navaja, da je pokojni sam izpolnjeval obrazce in v kolikor bi v vlogi navedel, da živi v zunajzakonski skupnosti, pomoči ne bi prejel. Tožnica meni, da ji je bila s sodbo storjena krivica. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1, pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 20. 10. 2020, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 3. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu A.A..

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 3. alineji prvega odstavka 54. člena določa, da ima pravico do vdovske pokojnine tudi vdova, če so izpolnjeni pogoji določeni v 53. členu ZPIZ-2 in sicer v primeru, če je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca ali uživalca pravic določenih s tem zakonom živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka.

7. V zadevi je sporno, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala življenjska skupnost, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo (v nadaljevanju: zunajzakonska skupnost). Kot je bilo to določeno v 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR)3 je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Zanju ima enake pravne posledice po navedenem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni razlogov iz katerih bi bila ta neveljavna. Na drugih pravnih področjih pa ima zunajzakonska skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Podobna definicija izhaja tudi iz 4. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ).4 Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi5 in kot to izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse in pravne teorije, gre pri zunajzakonski skupnosti za pravni standard z elementi, ki morajo biti izpolnjeni, da je skupnost moškega in ženske mogoče šteti za skupnost, izenačeno z zakonsko zvezo. Za zunajzakonsko skupnost je bistveno, da ima vse značilnosti življenjske skupnosti moža in žene, to je ekonomsko, čustveno in intimno povezanost, ter da se v očeh okolja kaže kot življenjska skupnost moža in žene. Med pogoje za zunajzakonsko skupnost šteje skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost in praviloma skupno prebivanje, kot konstitutivni elementi zunajzakonske skupnosti. Če navedeni elementi niso izkazani, zunajzakonska skupnost iz 12. člena ZZZDR oziroma 4. člena DZ ne obstaja.

8. Sodišče prve stopnje je navedeno vprašanje razčiščevalo tako z zaslišanjem tožnice, kot tudi prič. Ustrezno je razčistilo dejansko stanje in tudi sprejelo pravilno odločitev. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč v sporni zadevi niso dokazani bistveni elementi, na podlagi katerih bi bilo moč zaključiti, da je med pokojnim zavarovancem in tožnico v spornem obdobju obstajala zunajzakonska skupnost. 9. Da ne gre za zunajzakonsko skupnost med drugim kaže dejstvo, da tožnica in A.A. nista imela prijavljenega skupnega prebivališča. Tožnica sicer v pritožbi navaja razloge, zakaj naj bi bilo temu tako (na svojem naslovu naj bi bil prijavljen zgolj formalno) pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz izvida z dne 17. 11. 2016 (priloga B/2) izhaja, da je bil A.A. v bolnišnico prepeljan iz njegove hiše, torej iz prebivališča, kjer je bil stalno prijavljen. V listini je navedeno, da iz sprejemne dokumentacije izhaja, da je A.A. živel skupaj s podnajemnikom, ki ga je tudi našel na domu in poklical reševalno službo. Tudi iz izvida z dne 22. 2. 2018 (B/3) izhaja, da je specialistu sam pojasnil, da živi sam in da ima občasno stike s sinom. V navedenih izvidih ni nikjer omenjena tožnica. Po navedbah tožnice naj bi bil razlog v tem, da jo ni hotel obremenjevati s tem, da bi tudi ona morala hoditi z njim na terapijo za zdravljenje odvisnosti od alkohola. Razlog, ki ga navaja tožnica ni prepričljiv, kajti ravno v primeru, če bi šlo za zunajzakonsko skupnost, bi partner svojo partnerico vključil v postopke v zvezi z odvajanjem odvisnosti od alkohola. Naslov svojega stalnega prebivališča je A.A. navajal tudi v vlogah za pridobitev denarne socialne pomoči. Prav tako je v vlogah označil, da je samska oseba. Tožnice v vlogah tako sploh ni omenjal. Navedbe v pritožbi, da je na ta način skušal pridobiti sredstva denarne socialne pomoči, niso prepričljive. Če bi namreč tožnica in A.A. živela skupaj v skupnem gospodinjstvu, bi torej razpolagala s skupnimi sredstvi. V primeru, da ta sredstva ne bi zadoščala, potem bi lahko bila upravičena tudi do denarne socialne pomoči. Že navedeno kaže, da nista imela skupnega gospodinjstva oziroma tudi iz same izpovedbe tožnice izhaja, da je sama plačevala položnice na svojem naslovu in da A.A. k temu ni ničesar prispeval. Tožnica tudi ni vračala socialne pomoči, temveč sta jo dediča po pokojnem A.A.. Tožnica namreč ni bila dedinja po pokojnem A.A.. Kot to izhaja iz zapuščinskega zapisnika, ki ga omenja tudi že sodišče prve stopnje, je tožnica na zapuščinski obravnavi zgolj pojasnila, da je bila zadnjih 14 let partnerka A.A., da je sicer zanj skrbela, da pa nista živela na istem naslovu in da sta za A.A. skrbela tudi njegova otroka. Le občasno ga je obiskovala, enako tudi on njo. Tudi navedeno kaže, da ni šlo za zunajzakonsko skupnost. Za odločitev v zadevi tudi ni bistveno, da je vse položnice za nepremičnino, katere lastnik je bil pokojni A.A., plačeval najemnik. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema tožničinih navedb, da tožničina otroka nista bila verodostojni priči iz razloga, ker pokojnega očeta nista niti prišla obiskat, kaj šele da bi zanj skrbela. Iz izpovedbe obeh zaslišanih prič in tudi iz izpovedbe tožnice izhaja, da sta otroka poskrbela za pogreb očeta ter tudi plačala stroške pogreba. Pojasnila sta tudi, kakšne odnose sta imela z očetom in tudi kako sta videla zvezo med tožnico in njunim očetom. Kot je izpovedal sin pokojnega, je šlo za neke vrste prijateljstvo.

10. Zunajzakonske skupnosti po ustaljeni sodni praksi6 ni dopustno enačiti s prijateljstvom ali dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi ekonomske in socialne skupnosti. Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima namreč svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza in le zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali.

11. Tožnica ni dokazala obstoja bistvenih elementov zunajzakonske skupnosti. Res je predlagala tudi zaslišanje zdravnika, vendar pa njegovega naslova niti ni sporočila, niti na zadnjem naroku ni vztrajala pri navedenem dokaznem predlogu. Ker niso izkazani bistveni elementi zunajzakonske skupnosti, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 15/2017. 5 Glej Psp 249/2020 z dne 18. 11. 2020. 6 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 361/2017 z dne 5. 4. 2018.