Jedro

Za bližnje sorodnike kot so bratje in sestre, pa je ob čustveni prizadetosti zaradi smrti enega izmed njih, še pogoj, da je med njimi obstajala trajnejša življenjska skupnost (drugi odstavek 201. člena ZOR). Tega termina sicer zakon podrobneje ne definira. Je pa okoliščina objektivne narave, tako zaradi časovnega elementa kot vsebine razmerja, zaradi katerega se ta lahko imenuje skupnost (v smislu življenjske sredine, v kateri se živi soodvisno, z ekonomskimi elementi). Tako je že pojmovno lahko življenjska skupnost le ena. V tem primeru pa je bilo ugotovljeno, da tožnik živi s svojo družino (ženo in sinom) in v drugem kraju. To, kar sta sodišči nižjih stopenj ocenili za življenjsko skupnost, pomeni le veliko čustveno navezanost med tožnikom in mlajšim sedaj pokojnim bratom in skrb starejšega brata za mlajšega. Vendar zaradi teh elementov in ostalih ugotovitev pa njunega razmerja ni mogoče pravno oceniti za trajnejšo življenjsko skupnost v smislu drugega odstavka 201. člena ZOR. Ker ugotovljeno razmerje med tožnikom in njegovim mlajšim bratom ne predstavlja trajnejše življenjske skupnosti med bratoma v smislu drugega odstavka 201. člena ZOR, tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi bratove smrti ni utemeljen.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se zaradi ugoditve pritožbi tožene stranke sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožnik je dolžan plačati toženki stroške postopka prve stopnje 44.160,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1994 dalje in stroške pritožbenega postopka 42.687,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.5.1998 dalje, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da plača tožniku za duševne bolečine zaradi izgube brata 595.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno tolmačili določilo drugega odstavka 201. člena ZOR. V tem primeru tožnik in pokojni brat nista živela v trajnejši življenjski skupnosti in zato njegov zahtevek ni utemeljen.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

V pravdi kakor tudi v reviziji je sporno vprašanje, ali gre tožniku odškodnina za duševne bolečine zaradi izgube brata po določilu drugega odstavka 201. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi izgube brata tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost. Sodišče prve stopnje je prvič tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni živel v trajnejši življenjski skupnosti s pokojnim bratom. Po razveljavitvi te sodbe, ko je pritožbeno sodišče nakazalo možnost, da lahko obstaja trajnejša življenjska skupnost tudi v primeru, če se eden od bratov odseli in ustanovi svojo družino (kot je bilo v tem primeru), pa je po drugem sojenju ocenilo, da je taka življenjska skupnost obstajala in je zato tožnikovemu tožbenemu zahtevku (v pretežnem obsegu) ugodilo. Taka odločitev je oprta na naslednje ugotovitve: pokojni J. S., roj. 26.6.1971, je umrl v prometni nezgodi 17.11.1992 in je bil cca 9 let mlajši od tožnika. Tožnik živi od leta 1989 z ženo in 10 let starim sinom v S., do tedaj je živel deloma na ženinem domu in deloma pri svoji mami ter sedaj pokojnem bratu, ki je bil samski in ki sta živela v K.. Po očetovi smrti leta 1983 je tožnik v marsičem prevzel očetovsko skrb za mlajšega brata ter je njega in mater na skupnem domu obiskoval tedensko tudi dva do trikrat. Ob takem stanju je zaključilo, da je šlo med bratoma za trajnejšo življenjsko skupnost, ki je utemeljevala tožbeni zahtevek.

Po presoji revizijskega sodišča odločitvi sodišč nižjih stopenj materialnopravno nista pravilni. Upravičenci do odškodnine zaradi smrti bližnjega so po prvem odstavku 201. člena ZOR le najožji družinski člani (zakonec, otroci, starši). Pogoj za priznanje odškodnine tem sorodnikom je čustvena prizadetost zaradi smrti ožjega družinskega člana, ne pa obstoj družinske skupnosti. Za bližnje sorodnike kot so bratje in sestre, pa je ob čustveni prizadetosti zaradi smrti enega izmed njih, še pogoj, da je med njimi obstajala trajnejša življenjska skupnost (drugi odstavek 201. člena ZOR). Tega termina sicer zakon podrobneje ne definira. Je pa okoliščina objektivne narave, tako zaradi časovnega elementa kot vsebine razmerja, zaradi katerega se ta lahko imenuje skupnost (v smislu življenjske sredine, v kateri se živi soodvisno, z ekonomskimi elementi). Tako je že pojmovno lahko življenjska skupnost le ena. V tem primeru pa je bilo ugotovljeno, da tožnik živi s svojo družino (ženo in sinom) in v drugem kraju. To, kar sta sodišči nižjih stopenj ocenili za življenjsko skupnost, pomeni le veliko čustveno navezanost med tožnikom in mlajšim sedaj pokojnim bratom in skrb starejšega brata za mlajšega. Vendar zaradi teh elementov in ostalih ugotovitev pa njunega razmerja ni mogoče pravno oceniti za trajnejšo življenjsko skupnost v smislu drugega odstavka 201. člena ZOR. Ker ugotovljeno razmerje med tožnikom in njegovim mlajšim bratom ne predstavlja trajnejše življenjske skupnosti med bratoma v smislu drugega odstavka 201. člena ZOR, tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi bratove smrti ni utemeljen. Revizijsko sodišče je zato glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP.

Zaradi spremenjene odločbe je moralo revizijsko sodišče odločiti tudi o stroških postopka. Te je toženka zahtevala le v postopku na prvi stopnji (do izdaje prve sodbe) in v pritožbenem postopku. Stroški postopka prve stopnje so bili do izdaje prve sodbe 15.12.1994 že odmerjeni in znašajo 44.160,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.12.1994 dalje. Pritožbeni stroški pa znašajo 28.687,00 SIT za sestavo pritožbe in 14.000,00 SIT za takso to je skupaj 42.687,00 SIT. Stroške postopka prve stopnje predstavljajo sestava odgovora na tožbo, taksa za odgovor na tožbo, eno obravnavo s kilometrino, odsotnost iz pisarne, poročilo stranki in PTT stroški. Vsi ti stroški so odmerjeni po taksni in odvetniški tarifi. Sama stroškovna odločba pa temelji na prvem odstavku 166. ter 154. člena ZPP.