Jedro

Predložena pogodba o potrditvi odstopa, iz katere je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje razvidno, da je predmetna terjatev prenesena na upnika in na kateri je podpis pooblaščenega podpisnika odsvojitelja notarsko overjen, predstavlja ustrezno po zakonu overjeno listino (kvalificirano listino), s katero je upnik dokazal, da je bila terjatev prenesena nanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika in odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti 1.488,40 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik po pooblaščencu in uvodoma uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Izpostavlja, da se sodišče z ugovorom, da v sodbi Okrožnega sodišča v Kopru Pg 321/2007 z dne 5. 11. 2008 upnik ni označen kot upnik in da sodba ne šteje za izvršilni naslov, ni ukvarjalo in o tem sklep nima razlogov, kar pomeni, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni resno preizkusilo ugovornega razloga, da ni izpolnjen zakonski pogoj veljavnega prenosa terjatve na upnika, ki bi naj terjatev pridobil od B. d.d. Glede tega vprašanja sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja niti ni pravilno uporabilo materialnega prava, zagrešilo pa je tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžnik vztraja, da upnik ni predložil listine, ki bi ustrezala zakonskim zahtevam, saj ni predložil listine, ki bi vsebovala izjavo volje o prenosu terjatve, saj predložena pogodba o potrditvi prenosa temu materialnopravnemu kriteriju po svoji vsebini ne ustreza. Sodišče zgolj pavšalno razloguje, da je iz predložene pogodbe o potrditvi odstopa jasno razvidno, da je prišlo do prenosa predmetne terjatve na upnika in ni nobene obrazložitve, da izhaja soglasje volj o prenosu terjatve na novega upnika. Pri tem sodišče ni z ničemer ovrglo trditev v ugovoru, da iz predložene pogodbe o potrditvi odstopa ne izhaja, da bi v tej pogodbi bil opravljen materialno pravni prenos terjatve, temveč se v njej med pogodbenima strankama samo ugotavlja (potrjuje oziroma priznava) dejstvo, da bi naj bil prenos terjatve opravljen v neki drugi pogodbi, in sicer v pogodbi o prodaji terjatve z dne 28. 6. 2019, ki pa ni bila predložena in tudi ni dokaza, da bi bil podpis odstopnika na njej overjen. Sodišče ni prepoznalo smisla dolžnikovih navedb, da v predloženi pogodbi o potrditvi ni bil opravljen materialno pravni prenos terjatve in da sama pogodba o potrditvi odstopa (denarne terjatve) ne ustvarja nobenih pravnih učinkov v smislu 125. člena Obligacijskega zakonika (torej ni pravni posel, ki bi ustvarjal pravne učinke), temveč se v njej le pavšalno potrjuje (priznava) domnevno dejstvo v izvršilnem postopku nepredloženi pogodbi o prodaji terjatve z dne 28. 6. 2019. V tem pogledu ima torej predložena potrditvena pogodba lahko (zgolj) pravno naravo zadolžnice, ki učinkuje zgolj med pogodbenima strankama, kar pomeni, da nima širšega učinka, zlasti ne zoper dolžnika. Ker učinkuje relativno med cedentom in cesionarjem, nikakor ne dokazuje obstoja terjatve. S temi relevantnimi vprašanji se v napadenem sklepu sodišče ni ukvarjalo oziroma sklep nima (jasnih) razlogov, zato ga ni mogoče preizkusiti, to pa ima tudi za posledico, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno in materialno pravo ni pravilno uporabljeno. V pogodbi o potrditvi odstopa ni izjave volje upnika, da svojo terjatev do dolžnika odstopi novemu upniku in tudi ni izjave volje novega upnika, da kot prevzemnik prevzame odstopljeno terjatev. Gre za dve pravni dejanji, ki morata biti opravljeni kumulativno, sicer ni mogoče govoriti o prenosu terjatve, ki bi lahko bila materialnopravna podlaga za dovolitev izvršbe v korist upnika, ki ni označen kot upnik v izvršilnem naslovu (v tem primeru pravnomočne sodbe). Pogodba o potrditvi odstopa, na kateri je podpis odstopnika sicer overjen (formalni pogoj), vsebinsko ne ustreza materialnopravnim zakonskim kriterijem za veljaven prenos terjatve. V obrazložitvi sklepa tudi ni nobene navedbe, da bi naj razpolagalni posel (prenos terjatve) temeljil (po načelu kavzalnosti) na kakšnem veljavnem zavezovalnem poslu, katerega pa sodišče (v točki 13. obrazložitve sklepa o ugovoru) napačno zavrne zgolj s tem, da ne gre za ugovorni razlog po 55. členu ZIZ. Sodišče je pri tem prezrlo določbo 15. člena ZIZ o smiselni uporabi določb ZPP za vse sklepe v izvršilnem postopku, in sicer tudi, če to ni izrecno zapisano v 55. členu ZIZ. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

3. Upnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam in se zavzemal za zavrnitev pritožbe. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tega pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora dolžnika in o naložitvi upnikovih stroškov odgovora na ugovor v plačilo dolžniku.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova dopustno ugovarjati iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo in ki so primeroma navedeni v prvem odstavku 55. člena ZIZ.

7. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb, da predložena sodba Okrožnega sodišča v Kopru Pg 321/2007 z dne 5. 11. 2008 ne predstavlja izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje se je do teh ugovornih navedb obrazloženo opredelilo v tč. 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa in s podrobnimi in pravilnimi razlogi zavrnilo ugovor v tem delu. Očitek o zagrešeni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ je zato kot utemeljen zavrniti.

8. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni (zadostno) opredelilo do ugovora, da upnik ni izkazal, da je terjatev iz izvršilnega naslova prešla nanj. Sodišče prve stopnje se je tudi do tega ugovora v izpodbijanem sklepu opredelilo in je sklep tudi v tem delu mogoče preizkusiti, zato tudi v tem delu ni utemeljen očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.1

9. V 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je pravilno povzet prvi odstavek 24. člena ZIZ, po katerem sodišče dovoli izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

10. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da je iz pogodbe o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 razvidno, da je prišlo do prenosa predmetne terjatve na upnika in da so podpisi na navedeni pogodbi notarsko overjen. Pravilno je ob tem zaključilo, da predmetna pogodba vsebinsko ustreza zakonskim kriterijem za veljaven prenos terjatve, kot so določeni v 24. členu ZIZ.

11. Ob tem je še dodati, da povzeta določba prvega odstavka 24. člena ZIZ za izkaz prehoda terjatve ne zahteva predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč le predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na upnika. To je sicer lahko pogodba o prenosu terjatev, vendar to ni nujno. Zadošča predložitev sporazuma, s katerim odstopnik in prevzemnik terjatve potrdita, da je terjatev bila prenesena na prevzemnika, kar je bilo tudi v konkretnem primeru. Zato ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je listina, ki skladno z navedeno določbo izkazuje prehod terjatve na upnika, lahko zgolj pogodba o prenosu terjatve.2

12. Predložena pogodba o potrditvi odstopa, iz katere je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje razvidno, da je predmetna terjatev prenesena na upnika in na kateri je podpis pooblaščenega podpisnika odsvojitelja notarsko overjen, predstavlja ustrezno po zakonu overjeno listino (kvalificirano listino), s katero je upnik dokazal, da je bila terjatev prenesena nanj. Ugovor, da upnik ni izkazal prenosa terjatve nanj, ob obrazloženem ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

13. Sodišče prve stopnje se je opredelilo in v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa s pravilnimi razlogi zavrnilo ugovor tudi v delu, da v sklepu o dovolitvi izvršbe ni navedeno, da bi naj prenos terjatve na upnika opravljen na podlagi kakšnega zavezovalnega pravnega posla. Do tega se sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno opredeliti, glede na to, da je upnik že s predložitvijo pogodbe o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 na zakonsko predpisan način izkazal prehod terjatve nanj.

14. Ker uveljavljani razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 350. v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

15. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovora na pritožbo ni šteti kot potrebnega za izvršbo skladno s šestim odstavkom 38. člena ZIZ, saj upnik ni navedel ničesar, kar bi pripomoglo k vsebinski odločitvi sodišča druge stopnje.

1 Primerjaj točko 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 2 Primerjaj npr. tudi VSL II Ip 423/2018, VSL II Ip 428/2018, II Ip 2168/2017, II Ip 609/2017 in druge.