5. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Davorina Sadarja z Dola pri Hrastniku na seji 5. julija 2007

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – ur. p. b.) se zavrne.

2.Pobudnik sam nosi stroške postopka s pobudo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). V prvi vlogi in nadaljnjih devetih dopolnitvah zatrjuje, da je izpodbijana zakonska določba v neskladju s členi 2, 8, 14, 28, 33 in 74. Ustave, s 7. in 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in s 16. in 17. členom Listine o temeljnih človekovih pravicah (v nadaljevanju Listina) oziroma s členoma II-76 in II-77 Pogodbe o Ustavi za Evropo (Uradni list EU, št. C 310,16. 12. 2004; Uradni list RS, št. 15/05, MP, št 1/05 ­­- v nadaljevanju Pogodba). Pravni interes za vložitev pobude utemeljuje z navedbo, da je zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po 244. členu KZ v več kazenskih postopkih, v enem od teh pa je bil tudi že pravnomočno obsojen, za kar prilaga ustrezne listine. Navaja še, da je bil zoper njega v enem od teh postopkov odrejen pripor, zoper priporne sklepe pa je vložil tudi ustavno pritožbo. Predlaga razveljavitev izpodbijanega člena. Predlaga tudi, naj ga Ustavno sodišče oprosti plačila sodne takse za pobudo in naj mu povrne stroške fotokopiranja prilog in poštne stroške pošiljanja priporočenih pošiljk s povratnico, saj naj bi bila vsa njegova sredstva blokirana in naj bi bil brez prihodkov, za kar prilaga dokazila.

2.Pobudnik zatrjuje, da je opredelitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic preširoka. Posebej izpostavlja pojem "izraba položaja", ki je po njegovem mnenju nedoločen in izkazuje neskladje z 2. členom Ustave. Pobudnik meni, da je zato vsaka odgovorna oseba v podjetju, ki v okviru svojih pooblastil vestno skrbi za zaupano podjetje in za lastnike realizira kar največji dobiček, izpostavljena kazenskemu pregonu na podlagi 244. člena KZ. Navaja, da se gospodarski posli sicer sklepajo z namenom, da se z njimi ustvari premoženjska korist za gospodarski subjekt, vendar pa se mora včasih za izvedbo večje stvari, ki je za podjetje in njegove lastnike bistvenega pomena, napraviti manjši vezan posel, ki samostojno prinese podjetju premoženjsko škodo in nekomu drugemu premoženjsko korist. Pri tem našteva, kateri naj bi bili tovrstni posli. Ti posli naj bi bili v skladu z Obligacijskim zakonikom (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ), obravnavani izolirano pa bi se lahko obravnavali kot kaznivo dejanje po 244. členu KZ. To velja še posebej, ker izpodbijani člen KZ po prepričanju pobudnika ne zahteva, da je pridobljena premoženjska korist protipravna. Poleg tega naj bi izpodbijana pravna norma ščitila dve različni pravni dobrini: družbeno lastnino in zasebno lastnino, to pa naj bi omogočalo, da tožilstvo in sodišča normo zlorabljajo. Uporaba izpodbijanega člena KZ proti volji lastnikov pomeni po mnenju pobudnika tudi kršitev načela zakonitosti iz 1. in 3. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) in naj bi bila v neskladju z 28. členom Ustave in s 7. členom EKČP.

3.Pobudnik meni, da je izpodbijani člen, ki naj bi bil namenjen zaščiti lastnikov, v neskladju z načelom svobodne gospodarske pobude, če je državnemu tožilcu prepuščena odločitev, kaj je za lastnike podjetja dobro in kaj ne, ne da bi bila pri tem upoštevana njihova volja. Zato naj bi bila izpodbijana zakonska določba v neskladju s 74. členom Ustave in s 16. členom Listine oziroma s členom II-76 Pogodbe.

4.Pobudnik navaja, da je vsak podjetnik v vsakem podjetju izpostavljen pregonu zaradi storitve kaznivega dejanja po 244. členu KZ, zato gre za diskriminacijo glede na družbeni položaj in tako za neskladje s 14. členom Ustave in s 14. členom EKČP.

5.Ker naj bi bil izpodbijani člen KZ v nasprotju z EKČP, mednarodnim predpisom, ki ga je ratificirala Republika Slovenija, naj bi bil kršen tudi 8. člen Ustave.

6.Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi v neskladju s 33. členom Ustave in s 17. členom Listine oziroma s členom II-77 Pogodbe. Zatrjevano neskladje utemeljuje pobudnik s tem, kako tožilstvo in sodišča uporabljajo 244. člen KZ v njegovem konkretnem primeru, predvsem, ker ne upoštevajo volje lastnikov podjetja. Meni, da so bili lastniki in upniki podjetja resnično oškodovani šele zaradi odreditve pripora zoper njega.

7.Pobudo utemeljuje tudi z navajanjem svojih ugotovitev o poteku konkretnih kazenskih postopkov zoper njega in zoper Danilo Sadar ter predlaga vpogled v spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. K326/2004 in v spis Ustavnega sodišča št. Up-917/05. Pobudo utemeljuje tudi z navajanjem prakse Vrhovnega sodišča in stališč teorije v zvezi z izpodbijano zakonsko določbo.

8.Pobuda je bila na podlagi prvega in četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Državnemu zboru in na podlagi prvega odstavka 26. člena ZUstS Ministrstvu za pravosodje (v nadaljevanju Ministrstvo). V posredovanih pojasnilih so nasprotni udeleženec, Vlada in Ministrstvo zavzeli stališče, da je pobuda neutemeljena.

9.Državni zbor se glede opredelitve do zatrjevanega neskladja s 74. členom Ustave z vidika javnega interesa sklicuje na stališče Vlade. V nadaljevanju pa navaja, da izpodbijana ureditev ne pomeni nedovoljenega posega v svobodo gospodarske pobude, določeno s prvim odstavkom 74. člena Ustave, ampak prepoved protipravnega izvajanja gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo v skladu z drugim odstavkom 74. člena Ustave. Nadalje meni, da je protipravnost splošna sestavina kaznivega dejanja, zato je v opisih posameznih kaznivih dejanj ni treba posebej navajati. Protipravnost premoženjske koristi je po njegovem prepričanju pričakovana posledica protipravne dejavnosti in je zato protipravna, tudi če je zakon tako izrecno ne opredeljuje. Zavrača trditev pobudnika, da je za obstoj kaznivega dejanja odločilna volja lastnikov, in navaja, da je storilec tega kaznivega dejanja lahko tako nameščenec kot tudi lastnik podjetja ali posameznik, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Dodaja, da zato volja lastnika, tako kot jo razume pobudnik, ne more v nobenem primeru izključiti protipravnosti ravnanja, ki sicer izpolnjuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Navaja, da želi z izpodbijano ureditvijo zakonodajalec zaščititi javno korist pri izvajanju gospodarske dejavnosti. Nezvestoba do lastnika podjetja je po njegovem mnenju varovana le v širšem okviru varstva gospodarstva oziroma družbe, če so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. V zvezi z očitkom neskladja s 33. členom Ustave Državni zbor opozarja na 67. člen Ustave, ki določa, da način uživanja lastnine določi zakon tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Meni, da izpodbijana ureditev pomeni omejitev lastninske svobode z vidika gospodarske funkcije lastnine, kolikor se določba nanaša tudi na ravnanja lastnika. Na zatrjevano neskladje z 28. členom Ustave nasprotni udeleženec odgovarja, da je mogoče le v konkretnem kazenskem postopku presoditi, ali je konkretni pravni posel v času storitve pomenil kaznivo dejanje. Ocenjuje, da očitka o preširoki in preohlapni opredelitvi izpodbijanega kaznivega dejanja pobudnik ne pojasni. Splošna trditev, da določbi prvega in drugega odstavka 244. člena KZ zajemata celo vrsto zakonitih dejanj, pa je po njegovem mnenju v očitnem nasprotju z zakonskim besedilom, ki jasno določa vsebino protipravnega ravnanja. Čeprav je to kaznivo dejanje splošno v razmerju do drugih, po mnenju nasprotnega udeleženca ne pomeni nedoločenosti. Pri tem dodaja, da zakonska norma mora biti splošna in abstraktna, vendar tega ni mogoče enačiti z nedorečenostjo in nejasnostjo. Iz pojma "izraba položaja" v izpodbijani določbi po njegovem mnenju tudi ne izhaja kršitev načela določnosti in jasnosti iz 2. člena Ustave, saj je njegova razlaga jasna; kdaj gre v konkretnem primeru za izrabo položaja, pa v kazenskem postopku ugotavlja sodišče.

10.Ministrstvo v mnenju, ki ga povzema tudi Vlada, navaja, da pobudnik domnevne neustavnosti 244. člena KZ v razmerju do 74. člena Ustave ne razloži dovolj jasno. V zvezi s tem Ministrstvo opozarja, da namen 74. člena Ustave ni urejati le razmerij lastnikov gospodarskih družb oziroma kapitala, temveč tudi menedžerjev in odgovornih oseb pravnih oseb, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo. Navaja, da s tega vidika navedeni člen izhaja iz temeljnih načel pravne in socialne države iz 2. člena Ustave, ki sta vodilni načeli za razlago določb Ustave. Meni, da je glede na navedeni načeli nedvomno dopustno zaradi varstva javnega interesa omejiti svobodo gospodarske pobude do določene mere, tako da ni prekršeno ustavno načelo sorazmernosti, ki izhaja iz 2. člena Ustave ter tretjega odstavka 15. člena Ustave. Da bi se navedeni načeli dejansko uresničili, je po mnenju Ministrstva dopustno uporabiti tudi kazensko zakonodajo. Meni, da je pri določitvi izpodbijanega kaznivega dejanja upoštevano tudi načelo sorazmernosti. Ugotavlja, da 244. člen KZ ne varuje le premoženja lastnika gospodarske družbe, temveč tudi javni interes na področju gospodarske dejavnosti, zato pomeni konkretizacijo drugega odstavka 74. člena Ustave. Glede na možno gospodarsko škodo, ki lahko nastane fizičnim in pravnim osebam pri neomejenem opravljanju gospodarske dejavnosti, je po mnenju Ministrstva določitev kaznivega dejanja iz 244. člena KZ tudi primerno sredstvo. O navedbah o neskladju z 28. členom Ustave in s 7. členom EKČP Ministrstvo meni, da so le splošne. Določitev znakov kaznivega dejanja pa je po prepričanju Ministrstva del prostega odločanja zakonodajalca oziroma primernosti zakonske ureditve, ne pa vprašanje neskladnosti z navedenima določbama Ustave in EKČP. Opozarja še, da morajo biti znaki kaznivega dejanja iz 244. člena KZ prilagojeni kontekstu gospodarskega poslovanja, kjer so škodljive posledice v primeru neupoštevanja pravil gospodarskega poslovanja lahko zelo hude. Tako so znaki kaznivega dejanja, kot je "izrabi svoj položaj", po mnenju Ministrstva klasični znaki pri določenih kaznivih dejanjih, kjer ima lahko zloraba določene gospodarske moči ali upravne oblasti hude posledice za državljane, stranke, vlagatelje ali druge. Meni, da glede na namen 244. člena KZ in na vnaprejšnjo široko nedoločenost (razvoj) gospodarskega poslovanja ni neprimerno oziroma neustavno, da se predpišejo v 244. členu KZ taki znaki kaznivega dejanja, ki zahtevajo od oseb, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ki ima lahko po naravi stvari vpliv tako na širok krog gospodarskih subjektov, fizičnih oseb, del gospodarskega okolja itd., posebno skrbnost oziroma vestnost glede delovanja v okviru njihovih pravic oziroma položaja oziroma opravljanja njihove dolžnosti. Izraba položaja po prepričanju Ministrstva pomeni, da je storilec opravil svoje dejanje v nasprotju z interesi gospodarske družbe, za katere bi bil dolžan skrbeti kot dober gospodarstvenik. Glede navedb o posegu kazenskega prava v lastninsko pravico proti volji lastnika Ministrstvo opozarja, da je lastninska pravica lahko omejena. Glede domnevne kršitve 14. člena Ustave oziroma 14. člena EKČP (prepoved diskriminacije) Ministrstvo meni, da pobudnik le na splošno omenja, da je diskriminiran glede na njegov družbeni položaj, natančneje pa le-tega ne obrazloži. Če se navedeni del pobude nanaša na družbeni položaj lastnika, pa ocenjuje, da so lastniki le del širše skupine oseb, ki so lahko odgovorne za to kaznivo dejanje oziroma oškodovane z njim. Poleg tega meni, da je vprašljivo, ali pravni pojem osebna okoliščina družbenega položaja iz prvega odstavka 14. člena Ustave vključuje (vsakega) lastnika premoženja ali pa so mišljene osebe s posebnim družbenim vplivom in se mora ta okoliščina ugotavljati od primera do primera, ne pa abstraktno, kot v primeru te pobude. Glede navedb o neskladju z določbami o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah iz Pogodbe Ministrstvo opozarja, da navedeni predpis še ne velja. Navaja še, da določbe EKČP omogočajo določene omejitve lastnine v javnem interesu, kot je to določeno v drugem odstavku 1. členu Prvega protokola k EKČP.

B.

11.Pobudnik vlaga pobudo kot oseba, obtožena in nato pravnomočno obsojena storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Tudi iz obrazložitve pobude izhaja, da pobudnik kot ustavno sporna ocenjuje prvi in drugi odstavek 244. člena KZ, zato je Ustavno sodišče štelo, da izpodbija le navedena odstavka 244. člena KZ.

12.Prvi in drugi odstavek 244. člena KZ (zloraba položaja ali pravic) se v celoti glasita:

(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilcu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

13.Pobudnik izpodbijani ureditvi očita neskladje z določbami Ustave, EKČP in Listine oz. Pogodbe. Vsebina določb EKČP, ki jih navaja pobudnik, je z vidika vsebinskih očitkov pobudnika zajeta v določbah Ustave, ki jih pobudnik prav tako navaja. Pogodba (ki vključuje tudi Listino) je bila sicer že objavljena v Uradnem listu EU in v Uradnem listu RS, vendar še ne velja in ni neposredni pravni vir. Ustavno sodišče je zato zatrjevane očitke pobudnika presojalo z vidika ustavnih določb.

14.Pobudnik v svoji obsežni pobudi v bistvu predstavi svoje videnje sodnega odločanja v primeru očitka storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, pri čemer ponudi svojo razlago izpodbijane norme in na tej podlagi zaključi, da jo je treba kot neustavno razveljaviti.

15.Izpodbijanim določbam v prvi vrsti očita nejasnost ter presplošnost in s tem neskladje z 2. in z 28. členom Ustave. Eno od temeljnih načel pravne države (2. člen Ustave) je, da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne. Zahteva po določnosti pravnih norm velja še strožje, če gre za norme, ki opredeljujejo kaznivo ravnanje, in v tem okviru najstrožje, ko opredeljujejo kaznivo dejanje. V skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave) nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Namen načela zakonitosti in s tem določnosti (lex certa) v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene (odločba št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 33). Le vnaprej predvidena in določno opredeljena zapoved oziroma prepoved in sankcija za njeno nespoštovanje lahko učinkovito odvrne od njenega kršenja. Kazenskopravna norma izpolnjuje te zahteve, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage (jezikovna, logična in sistemska razlaga) ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja in je na ta način prepovedano ravnanje določno opredeljeno.

16.Pri razlagi vsebine kazenske norme je treba izhajati iz določb splošnega dela KZ in iz konkretne norme. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ je uvrščeno v 24. poglavje KZ, torej v poglavje o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo. Predmet varstva teh kaznivih dejanj so vrednote in dobrine, ki temeljijo na gospodarskem pravu. Te je mogoče izpeljati iz ustavne določbe o svobodi gospodarske pobude.[1] Pravno zavarovana vrednota pri kaznivem dejanju po 244. členu KZ je gospodarsko poslovanje, pravno zavarovana dobrina pa vestnost in poštenje pri gospodarskem poslovanju.[2] Prvi odstavek 244. člena vsebuje temeljno obliko kaznivega dejanja. Storilec je lahko vsakdo, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. V splošnem delu KZ je v petem odstavku 126. člena določeno, kako se pojmuje izraz gospodarska dejavnost. Kot takšno je namreč treba šteti proizvodnjo in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje (1. točka petega odstavka 126. člena), opravljanje dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo (2. točka petega odstavka 126. člena), ter vodenje in sodelovanje pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu navedenih dejavnosti (3. točka petega odstavka 126. člena). Izvršitveno dejanje se lahko pojavi v treh oblikah storilčevega ravnanja (izrabi položaj, prestopi meje pravic ali ne opravi svoje dolžnosti). Kaznivo dejanje se lahko stori le z direktnim naklepom. Storilčev naklep je motiviran. Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku ima storilec namen, da sebi ali drugemu pridobi premoženjsko korist ali drugemu povzroči premoženjsko škodo. Kaznivo dejanje po tem členu je splošno v razmerju do drugih kaznivih dejanj, kjer prav tako pride do zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe. Za to kaznivo dejanje se lahko izreče kazen zapora do petih let. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja je podana ob pridobitvi velike premoženjske koristi ali nastanku velike premoženjske škode po 3. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ (drugi odstavek 244. člena). Storilec se mora nastanka teh posledic zavedati in jih s svojim ravnanjem hoteti povzročiti. Za to kaznivo dejanje se lahko izreče kazen od enega do osmih let zapora.

17.V zvezi z očitkom nejasnosti norme pobudnik postavlja tezo, da je lahko vsaka odgovorna oseba v podjetju, ki vestno skrbi za zaupano podjetje v korist njegovih lastnikov in zanje realizira kar največji dobiček, v okviru svojih pooblastil izpostavljena kazenskemu pregonu po 244. členu KZ. Navedeno tezo obrazloži z razlago, ki naj bi jo po njegovem razumevanju normi dali tožilstvo in sodišča v konkretnih kazenskih postopkih zoper njega in zoper Danilo Sadar. Pri tem izpostavlja nedoločnost "izrabe položaja", ki je, kot je bilo že navedeno, ena od treh oblik storilčevega ravnanja po 244. členu KZ (ta naj bi bil očitana tudi pobudniku v konkretnem kazenskem postopku). Njegov očitek je treba zavrniti, saj je z ustaljenimi metodami razlage kazenskopravne norme mogoče ugotoviti vsebino navedenega prepovedanega ravnanja. Razlaga namreč privede do ugotovitve, da gre za situacijo, ko ima storilec pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar ga ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarskega subjekta, ker ne ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. To pomeni, da storilec pri izvrševanju svojih pooblastil namesto interesov gospodarskega subjekta zasleduje svoje lastne interese oziroma interese tretjih oseb. Ali je bilo konkretno ravnanje protipravno, seveda ugotavljajo sodišča v kazenskem postopku. Pri tem v vsakem konkretnem primeru presojajo vprašanje, ali je oseba pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabila (zlorabila) svoj položaj, na podlagi aktov gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi oseba protipravno delovala[3] Stvar odločanja v konkretnem kazenskem postopku pa so tudi druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na vprašanje, ali je bilo dejanje protipravno, tako tudi izjava lastnikov gospodarskega subjekta, da se z dejanjem ne čutijo oškodovane. Navedba, da je norma nejasna, ker skuša zaščititi dve različni pravni dobrini: družbeno lastnino in zasebno lastnino, izhaja iz pobudnikove razlage poteka kazenskega postopka zoper njega, zato Ustavno sodišče tega očitka v okviru preizkusa pobude ni moglo presojati. Očitek pobudnika, da izpodbijana norma ne zahteva, da je pridobljena premoženjska korist protipravna, pa je očitno neutemeljen. Iz razlage kazenskopravne norme namreč izhaja, da je premoženjska korist, ki izvira iz protipravnega dejanja tudi sama protipravna. Glede na navedeno je očitek o neskladnosti izpodbijane kazenske norme z načelom zakonitosti in z načelom določnosti, kot to navaja pobudnik, neutemeljen.

18.Pobudnik izpodbijani normi očita tudi neskladje s 74. členom Ustave. Ta v prvem odstavku 74. člena določa, da je gospodarska pobuda svobodna. Z navedbo, da je izpodbijana določba KZ, ki je po njegovem namenjena zaščiti lastnikov, v neskladju z načelom svobodne gospodarske pobude, če je državnemu tožilcu prepuščena odločitev, kaj je za lastnike podjetja dobro in kaj ne, ne da bi bila pri tem upoštevana njihova volja, pobudnik očitanega neskladja ne more utemeljiti.

19.Pobudnik zatrjuje tudi neskladje s 14. členom Ustave in navaja, da je vsak podjetnik v vsakem podjetju izpostavljen pregonu zaradi storitve kaznivega dejanja po 244. členu KZ. Zato naj bi šlo za diskriminacijo glede na družbeni položaj. Prvi odstavek 14. člena Ustave določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Dejstvo, da nekdo opravlja gospodarsko dejavnost in da ima pri tem določen položaj, pravice ali dolžnosti, ne sodi med njegove osebne okoliščine, na podlagi katerih Ustava prepoveduje razlikovanje. Zato je pobudnikov očitek neutemeljen.

20.Zatrjevano neskladje s 33. členom Ustave utemeljuje pobudnik s tem, kako so 244. člen KZ uporabila tožilstva in sodišča v njegovem konkretnem primeru, zato Ustavno sodišče tega očitka v okviru preizkusa pobude ni moglo presojati.

21.Ker so pobudnikovi očitki o neskladnosti izpodbijane zakonske določbe z mednarodnimi pogodbami, ki veljajo v Republiki Sloveniji, neutemeljeni, tudi ne more biti utemeljen njegov očitek o neskladju z 8. členom Ustave.

22.Veliko pobudnikovih navedb izvira iz konkretnega kazenskega postopka. Ali je pobudnik s svojim konkretnim dejanjem uresničil znake kaznivega dejanja po 244. členu KZ, je stvar vsebinske (meritorne) presoje sodišča v konkretnem primeru in ne predmet ustavnosodne presoje predpisa.

23.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi. Pobudnik navaja, da naj bi bila vsa njegova sredstva blokirana in naj bi bil brez prihodkov, ter prilaga dokazila. Predlaga povrnitev stroškov fotokopiranja prilog in poštnih stroškov. Pobudnik je pobudo večkrat sam dopolnjeval in prilagal kopije številnih listin, ki jih Ustavno sodišče za svoje odločanje ni rabilo. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka. Glede prošnje pobudnika za oprostitev plačila sodnih taks, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da se v postopku pred Ustavnim sodiščem sodne takse ne plačujejo.

C.

24.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]Glej L. Selinšek, Gospodarsko kazensko pravo, str. 164, GV Založba, Ljubljana 2006.

[2]Isto, str. 169.

[3]Isto, str. 369.