Jedro

Protipravnost (nedopustnost) ni podana, samo dejstvo, da so bile besede izrečene in da se je tožnik (kot to zatrjuje) zaradi njih počutil razžaljenega (ter trpel duševne bolečine), za ugoditev njegovemu zahtevku ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 26. 6. 2013 odločilo: da se predlog za izločitev sodnika z dne 24.6.2013 zavrže (I. točka izreka); da se predlog za spremembo tožbe zavrne (II. točka izreka); da se zavrne tožbeni zahtevek, v skladu s katerim je dolžna toženka tožniku plačati znesek 3.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18.12.2012 dalje do plačila (III. točka izreka); da je dolžan tožnik toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 501,00 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo, podredno pa da jo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V nadaljevanju navaja, da naj bi bili razlogi in zaključki v izpodbijani sodbi protispisni oz. med seboj izključujoči. Samo škodno ravnanje, ki naj bi ga storila toženka, naj bi bilo dokazano (evidentirano v zapisniku o glavni obravnavi in prepisu zvočnega posnetka glavne obravnave pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. I K 2332/2012 z dne 7.11.2012). Ker sodišče ni upoštevalo nespornega dejstva, da je bil tožnik razžaljen s strani toženke (in zato utrpel hude duševne bolečine), naj bi bili razlogi oz. zaključki sodišča v izpodbijani sodbi protispisni, zmotno (nepopolno) pa naj bi bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sam temelj tožbenega zahtevka je podan oz. izkazan. Sodišče prve stopnje naj bi izvedlo napačno dokazno presojo. Zanemarilo naj bi dokaze, ki so bili tožniku v prid, prav tako pa ni upoštevalo izvedbe dokaza (zahtevanega v njegovi pripravljalni vlogi z dne 21.6.2013) z izvedencem psihološke stroke. Ta naj bi ga temeljito pregledal in ugotovil dejansko stanje intenzitete razžalitve. Sodeča sodnica naj bi izvedbo tega dokaza enostavno ignorirala, zaradi česar razžaljenosti ni imel možnosti dokazati. Da je sodeča sodnica neutemeljeno razsodila v prid nasprotne stranke, naj bi bilo logično, saj je vložil predlog za izločitev sodnika. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi navedel v svojem predlogu za izločitev sodnika z dne 17.6.2013. Sodnica bi morala sama od sebe (zaradi nepristranskosti sodišča) predlagati svoj odstop v predmetni pravdni zadevi, saj je vedela, da je s tožnikom v sporu. Sama pa je zadevni pravdni postopek izkoristila in se tako izživlja nad tožnikom, kateri toži tudi njo. Zaradi dokazanega dvoma o nepristranskosti sodnice je potrebno izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti in zadevo vrniti v ponoven postopek odločanja na prvi stopnji (in sicer Okrajnemu sodišče v Ljubljani). V nadaljevanju omenja, kako naj bi se sodeča sodnica v aprilu ter maju 2013 na Okrajnem sodišču v Domžalah (na službenem mestu) do njega žaljivo vedla. Z namenom, da bi se zadevna tožba obravnavala na nepristranskem Okrožnem sodišču v Ljubljani, je bila dvignjena vrednost obstoječega tožbenega zahtevka prek 20.000,00 EUR. Boril se je, da bi si izboril nepristransko sodišče. V nadaljevanju se sklicuje na izjavo sodeče sodnice podano v mesecu aprilu in maju 2013, češ da on pri njej nikoli ne bo dobil tožbe (že mesec dni pred zadevno sodbo naj bi javno napovedala, da bo tožnik pri njej izgubil vse tožbe, kar se je tudi zgodilo). Sodišče naj bi zmotno ugotovilo, da ni izkazal ne prvega in ne drugega elementa, ki morata biti podana, da je moč ugoditi tožbenemu zahtevku. Oporeka tudi neutemeljeni ugotovitvi sodišča razvidni iz točke 21. izpodbijane sodbe, češ da naj bi njegov sin spremenil ime v A. (kar vse kaže na inscenirani angažma sodeče sodnice, da bi zadevno pravdo tožnik izgubil). Tožnik je v zadevni zadevi predvsem zaradi ugotovitve dejanskega stanja sodišču predlagal tudi zaslišanje prič M. D. ter A. H. (ki sta želeli povedati, kako se je tožnik vedel po izrečenih žalitvah toženke), a je sodišče tak predlog neutemeljeno zavrnilo. V nadaljevanju navaja, kako bo odločeno o njegovi pritožbi, omenja, da naj bi bila Slovenija na vrhu glede plačila kazni zaradi krivih sodb in zamud rokov in kako naj bi postopale sodnice Okrajnega sodišču v Domžalah. Opozarja, da bo podal poročilo na EU komisarja Barroso oz. na njegovega sodelavca dr. Laitenbergerja, celotno zadevo pa objavil tudi v slovenskih medijih. Prav tako poudarja, da so žaljivke, ki mu jih je izrekla toženka, v celoti izmišljene in zlonamerne. Toženka se je tudi sama zavedala žaljivosti svojih obtožb in jih je izjavila z namenom namerno škodovati časti in dobremu imenu tožnika.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stranka, ki vtožuje odškodnino (in sicer tudi tisto v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika),(1) mora (2) podati tudi ustrezne trditve o protipravnosti ravnanja tožene stranke in le-te obenem izkazati. Vsega tega pa, kot je pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje, tožniku v konkretnem primeru ni uspelo. Sodišče prve stopnje je namreč (v točkah od 11 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe) natančno, celostno in konsistentno (skratka prepričljivo) pojasnilo, iz katerih razlogov (3) protipravnost (4) toženkinega ravnanja (torej besed, ki jih je podala v okviru svoje izpovedbe v kazenskem postopku) v konkretnem primeru ni podana. Tožnik s pritožbenim vztrajanjem pri dosedanjih trditvah (mnenju) ter (očitno) neutemeljenim osporavanjem zaključkom sodišča prve stopnje v nasprotno ne prepriča. 6. Obstoj toženkinega ravnanja (izrečenih besed) v konkretnem primeru ni bila sporna. Sporno pa je bilo, ali je to ravnanje protipravno oziroma ali izrečene besede (upoštevaje vse okoliščine, v katerih so bile podane) objektivno pomenijo nedopustno razžalitev tožnikovega dobrega imena in časti. Ker pa je bilo s strani sodišča prve stopnje pravilno zaključeno, da protipravnost (nedopustnost) ni podana,(5) samo dejstvo, da so bile besede izrečene in da se je tožnik (kot to zatrjuje) zaradi njih počutil razžaljenega (ter trpel duševne bolečine), za ugoditev njegovemu zahtevku ne zadošča.(6) Zato pritožbeni očitek, da naj bi bili v zvezi s tem podani razlogi (zaključki) v izpodbijani sodbi protispisni oziroma med seboj izključujoči, seveda ne drži. Popolnoma enako (saj se tudi v tem oziru pritožnik sklicuje na vsebinsko enak razlog) velja glede očitka, da naj bi bilo dejansko stanje (v zvezi s tem, da naj bi bil zaradi toženkinih besed razžaljen) zmotno in nepopolno ugotovljeno. Slediti pa ni moč niti trditvi o napačni dokazni presoji (ki je v bistvu očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov). Sodišče prve stopnje je (v okviru 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) konkretno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ni izvedlo s strani pravdnih strank podanih dokaznih predlogov. V tem okviru pa je pojasnilo tudi, zakaj dokaz s postavitvijo izvedenca psihološke stroke, kot ga je predlagal tožnik, ni bil potreben. Tak zaključek je nedvomno pravilen. Ker protipravnost toženkinega ravnanja ni podana (izkazana), izvedba dokaza namenjenega ugotavljanju obstoja oziroma obsega (intenzitete) zatrjevane nepremoženjske škode (duševnih bolečin) pač ni potrebna. Zahtevek bi bilo potrebno(7) zavrniti v vsakem primeru. Trditvi, da naj bi sodišče prve stopnje njegove dokazne predloge enostavno ignoriralo oziroma da mu ni bila dana možnost dokazati razžaljenosti, zato ni moč slediti.

7. Brezpredmetne so nadalje pritožbene trditve o pristranskosti sodeče sodnice X, o tem, da bi morala biti slednja izločena oziroma o tem, kaj je v tej zvezi tožnik navajal v svojem predlogu za izločitev z dne 17.6.2013. O tem predlogu je bilo namreč s sklepom predsednice Okrajnega sodišča v Domžalah Su 22-220100/2013-49 z dne 19.6.2013 že odločeno.(8) Ker v (novem) predlogu z dne 24.6.2013 v zvezi s tem ni navedel vsebinsko nič bistveno novega, je bil ta v skladu s šestim odstavkom 72. člena ZPP (9) kot nedopusten (nedovoljen) pravilno zavržen in nov vsebinski preizkus ni prišel v poštev.(10) V tem okviru pritožbeno sodišče zgolj (ponovno) poudarja, da je bil tožnikov zahtevek (utemeljeno) zavrnjen iz razloga, ker ni podana (izkazana) protipravnost toženkinega ravnanja (izrečenih besed). Trditveno in dokazno breme v zvezi s to okoliščino je bilo zgolj na tožniku, ki pa mu ni zadostil. Slednji tudi v pritožbi ne poda niti enega samega razloga, ki bi vzbujal dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje oziroma prepričljivost same obrazložitve. Golo vztrajanje pri dosedanjih navedbah (in lastnem razumevanju zadeve) oziroma pripisovanje svojega neuspeha v pravdi domnevni pristranskosti sodišča (sodeče sodnice) (11) nikakor ne prepriča. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo (odgovarjalo), saj so za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločbe v celoti nerelevantne.

8. Ker očitane kršitve niso podane, prav tako pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami; nadaljevanju OZ.

(2) Poleg utrpljene škode in vzročne zveze med slednjo ter toženčevim škodnim ravnanjem (opustitvijo).

(3) Ki jim ni moč ničesar bistvenega dodati.

(4) V zvezi s tem se je pravilno sklicevalo na kriterije opredeljene v 3. odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju KZ), ki je vsebinsko enak 3. odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/1994, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju KZ-1).

(5) Upoštevaje navedeno izhodišče (oziroma celoten kontekst, v katerem so bile podane) sporne toženkine besede ne predstavljajo protipravnega ravnanja. Toženkina izjava podana ob istem zaslišanju v kazenskem postopku, češ da jo bo tožnik zaradi njih tožil, je za presojo protipravnosti (žaljivosti) nebistvena. Tudi sicer omenjena izjava (kot to navaja tožnik) ne dokazuje njenega zavedanja o žaljivosti izrečenih besed, ampak (kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v okviru 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) zgolj njeno izkustveno predvidevanje, kaj naj bi se zgodilo (in se tudi je).

(6) Saj zaradi neobstoja nedopustnosti (protipravnosti) ne more biti podana niti (toženkina) odškodninska obveznost oziroma ni izkazan temelj tožbenega zahtevka (kot to zmotno zatrjuje pritožnik).

(7) Ker ni podan njegov temelj.

(8) Odločitev pa natančno in prepričljivo obrazložena (v okviru 8. točke obrazložitve omenjenega sklepa je tudi ustrezno pojasnjeno, zakaj okoliščina, da je tožnik zoper sodečo sodnico X vložil tožbo oziroma obtožni akt, ni prepričljiv razlog za njeno izločitev).

(9) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(10) Dovoljenost (dopustnost) zahteve za izločitev je procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o njej.

(11) Na to domnevno pristranskost naj bi po tožnikovem mnenju kazala tudi napačna ugotovitev sodišča prve stopnje (podana v okviru 21. točke obrazložitve izpodbijane odločbe) glede domnevne spremembe imena njegovega sina. Tak pritožbeni „zaključek“ iz dveh razlogov ni pravilen. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja „le“, kaj naj bi v zvezi z imenom tožnikovega sina v kazenskem postopku izpovedala toženka in ne dela nobenih lastnih zaključkov. A tudi če bi jih, to samo po sebi prav gotovo ne bi bil razlog za dvom v nepristranskost. Povsem enako velja glede pritožbenega navajanja v zvezi z nedopustitvijo spremembe tožbe. Zakaj sprememba tožbe ni bila dovoljena, je (upoštevaje določbo 185. člena ZPP) prepričljivo pojasnjeno v 7. točki obrazložitve izpodbijane odločbe.