Jedro

Ustava v 30. členu določa, da ima, kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Navedeno pomeni, da država odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oseba, ker ji je bila prostost sicer odvzeta zakonito, a je bil nato kazenski postopek zoper njo ustavljen. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost države za škodo, ki ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti oziroma za odškodnino za odvzem prostosti, ki je bil kljub zakonitosti postopka neutemeljen. Pravica do odškodnine iz tega naslova je izraz človekove pravice do osebne svobode (prostosti) in je tudi konvencijsko zagotovljena (3. člen Protokola št. 7 k EKČP).

Po prvem odstavku 538. člena ZKP ima pravico do odškodnine tisti, ki je bil neupravičeno obsojen ali mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost, torej fizična oseba. Za zahtevke po določbah XXXII. poglavja ZKP je izključena aktivna legitimacija družbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 3.294,00 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Oris spora**

1. Tožnik je naprej v priporu, nato pa, ko je bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen, še v zaporu prebil skupno 794 dni, preden je Ustavno sodišče razveljavilo vse sodbe kazenskih sodišč in je bil kazenski postopek zoper njega ustavljen. Od države je zahteval odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi neupravičenega odvzema prostosti in neupravičene obsodbe v kazenskem postopku. V tem revizijskem postopku je sporna le še odškodnina za premoženjsko škodo, in sicer za dobiček v višini 582.139,55 EUR, izgubljen v času od leta 1996 do leta 2005 zato, ker je zaradi tožnikove obsodbe izgubljeni dobiček v enakem znesku v navedenem časovnem obdobju utrpela družba A., d. o. o., katere edini lastnik in družbenik je.

**Dejanske ugotovitve**

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: – da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 40/96 z dne 15. 11. 1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Kp 15/97 z dne 12. 2 1997 pravnomočno obsojen na tri leta (oziroma z izredno omilitvijo kazni na dve leti in 9 mesecev) zapora zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena takrat veljavnega Kazenskega zakonika. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 259/97 z dne 9. 1. 2003 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-412/03-21 z dne 8. 12. 2005 navedene sodbe v delu, ki se nanašajo na tožnika, razveljavilo in kazensko zadevo vrnilo v novo sojenje. Po nadaljnjih skoraj treh letih je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 151/2005 z dne 28. 10. 2008 postopek ustavljen, ker ni bil končan v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe (U-I-25/07); – da je bil tožnik v priporu od 14. 4. 1996 do 15. 11. 1996, v zaporu pa od 26. 5. 1997 do 31. 12. 1998, skupaj dve leti, dva meseca in 4 dni oziroma 794 dni; – da je tožnik 15. 3. 1993, tri leta pred odreditvijo pripora, ustanovil gospodarsko družbo z omejeno odgovornostjo, kasneje preimenovano v A., d. o. o., in da je bil njen edini ustanovitelj in družbenik; – da je družba od ustanovitve do odreditve pripora zoper tožnika poslovala z dobičkom, med letoma 1996 in 2005 je stagnirala, od leta 2006 pa je njeno poslovanje ponovno uspešno; – da je v letih od 1996 do 2005 družba zaradi neupravičenega odvzema prostosti in obsodbe tožnika izgubila 582.138,80 EUR čistega dobička, to je dobička, ki bi ga dosegla, če bi rasla po povprečni stopnji rasti dejavnosti igralnic in bi dosegla povprečno dobičkonosnost prihodkov od prodaje v dejavnosti igralnih salonov; – da bi si tožnik izplačal dobiček, do katerega je bil upravičen v celoti kot edini ustanovitelj in družbenik družbe.

**Dosedanji potek postopka** _Prvo sojenje_ _Odločitev sodišča prve stopnje_

3. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Tožbene navedbe je razumelo na način, da naj bi tožnik zase, v svojem imenu, zahteval odškodnino za izgubljeni dobiček družbe. Zahtevek je zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije: izgubljeni dobiček je utrpela družba A., tožnik pa je utrpel le refleksno (odzivno) škodo, ki ne utemeljuje njegove aktivne legitimacije.

_Odločitev sodišča druge stopnje_

4. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo. A ne zato, ker bi soglašalo s stališčem prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju tožnikove aktivne legitimacije. Nasprotno, ta je po njegovem mnenju podana, ker je bil tožnik kot ustanovitelj in edini družbenik družbe A. na podlagi 459. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) upravičen samostojno odločati o delitvi dobička. Pritožbo je zavrnilo z obrazložitvijo, da je za utemeljenost tožnikovega zahtevka ključno, ali je imela družba A., preden je bil tožnik priprt, dobiček. Le, če je družba poslovala z dobičkom, bi bilo moč utemeljeno zaključiti, da bi dobiček ustvarjala še nadalje (v spornem obdobju). Je pa po njegovi razlagi določbe 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mogoče izgubljeni dobiček ugotoviti le na podlagi preteklega dobička. Ker tožnik glede višine čistega dobička družbe pred nastopom pripora (da je bil dosežen, ni bilo sporno) ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, je razsodilo, da je zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen.

_Dopustitev revizije_

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 124/2020 z dne 24.7.2020 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja materialnopravne pravilnosti interpretacije določbe 168. člena OZ, da je mogoče izgubljeni dobiček izračunati le na podlagi obstoja preteklega dobička.

_Odločitev o reviziji_

6. Tožnikovi reviziji je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 94/2020 z dne 20.1.2021 ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje glede izgubljenega dobička razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na dopuščeno vprašanje je odgovorilo, da je napačna presoja sodišča druge stopnje, da je izgubljeni dobiček mogoče izračunati le na podlagi obstoja preteklega dobička. Poudarilo je, da je dopustno dokazovati, da bi lahko zaradi določenih posebnih okoliščin prišlo do bistvene spremembe pri obsegu poslovanja v obdobju, za katerega se ugotavlja izgubljeni dobiček. Pritrdilo je tožniku, da njegova trditvena podlaga ni bila pomanjkljiva: že v 1. pripravljalni vlogi je trdil, da zgolj na osnovi podatkov za čas od leta 1993 do 1996 ni mogoče zanesljivo napovedati gibanja čistega dobička družbe v obdobju od leta 1996 do 2005; ker je šlo za mlado družbo, učinki obsodbe na njeno poslovanje pa so bili dolgotrajni (od leta 1996 do leta 2005), se je zavzemal za uporabo metode primerjav, pri kateri se kot parameter primerjave uporabi povprečna čista dobičkonosnost prihodkov od prodaje v (istovrstni) dejavnosti igralnic in povprečna rast prihodkov od prodaje dejavnosti igralnic. Višino izgubljenega dobička je ustrezno utemeljeval s sklicevanjem na Poročilo Ekonomske fakultete, v katerem je celotna vrednost izgubljenega čistega dobička družbe A. ocenjena na 582.139,55 EUR.

_**Ponovljeno sojenje**_ _Odločitev sodišča prve stopnje_

7. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevku v celoti ugodilo. Toženka izgubljenega dobička ni zanikala, v odgovoru na tožbo je smiselno ugovarjala le njegovi višini in nasprotovala metodi, po kateri je bil izračunan. Sodišče je ocenilo, da je tožnik s predložitvijo Poročila Ekonomske fakultete v Ljubljani, s katerim se je strinjal tudi v postopku postavljen izvedenec, zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu o izgubi dobička v vtoževani višini in o vzročni povezavi med izgubo dobička in škodnim dogodkom. Ugotovitev izgubljenega dobička temelji na hipotetičnem scenariju, ki prikazuje razliko med položajem oškodovanca, ki je dejansko nastopil in tistim, ki bi nastopil, če škodnega dogodka ne bi bilo, pri čemer je bil hipotetični scenarij oblikovan na podlagi podatkov izvedenskega mnenja in drugih listinskih dokazov. Aktivna legitimacija tožnika temelji na določbah XXXII. poglavja Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 30. členom Ustave. Bil je edini družbenik družbe in imel je pravico samostojno odločati o sprejetju bilance in razdelitvi dobička. Tega s tožbo zahteva zase. ZGD-1 določa, da tožniku pripada čisti dobiček njegove osebne družbe in tožnik bi si ga izplačal. _Odločitev sodišča druge stopnje_

8. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbene očitke, da je bila višina čistega dobička družbe napačno ugotovljena: ne drži toženkino stališče, da jo je mogoče ugotoviti le na podlagi zaključnih računov za preteklo obdobje, ne pa na podlagi predvidevanj o bodočem poslovanju. Neutemeljen je tudi očitek, da izračun temelji na Poročilu Ekonomske fakultete, ki mu je toženka nasprotovala, saj je tožnik predložil še dodatno dokumentacijo (zaključne račune, poročila FURS in bilance), poleg tega pa je izvedenec finančne stroke pisno in ustno podal izvedensko mnenje, na katerega toženka ni imela pripomb.

**Dopustitev revizije**

9. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 500/2022 z dne 15. 3. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali je sodišče pri presoji obsega pravno priznane škode na podlagi XXXII. poglavja Zakona o kazenskem postopku pravilno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo aktivno legitimacijo tožniku - fizični osebi za škodo, nastalo kapitalski družbi, katere edini družbenik je, čeprav ima kapitalska družba svojo pravno subjektiviteto ter sama ni vložila odškodninskega zahtevka v zvezi s škodnim dogodkom._ **Povzetek bistvenih revizijskih navedb**

10. V reviziji toženka Vrhovnemu sodišču predlaga, naj spremeni izpodbijano sodbo, pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve slednjemu v novo sojenje.

11. Trdi, da je sodišče napačno odgovorilo na vprašanje ločenosti družbenika od družbe in v zvezi s tem na vprašanje aktivne legitimacije družbenika za zahtevek za povrnitev škode, nastale družbi ter uporabe povrnitvene sheme iz XXXII. poglavja ZKP tudi za kapitalsko družbo. Da družbenik ni legitimiran za odškodninski zahtevek za škodo družbe, izhaja iz sodne prakse, na primer iz sodb Višjega sodišča v Celju Cp 821/2004 z dne 18. 5. 2005 in Cpg 319/2011 z dne 25. 4. 2012, sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 168/2017 z dne 7. 9. 2017 in prve sodbe prvostopenjskega sodišča v obravnavani zadevi, po katerih je enoosebna družba kljub temu, da je sredstva za njeno ustanovitev prispeval zgolj en družbenik, gospodarska družba, ki z vpisom v sodni register pridobi svojo samostojno pravno subjektiviteto, škoda, ki nastane družbi, pa se v premoženjskopravnem položaju družbenika odrazi le v ustrezno nižji vrednosti njegovega poslovnega deleža. 12. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 94/2020 v nasprotju z navedenim zapisalo, da je tožnikova aktivna legitimacija podana na podlagi določb XXXII. poglavja ZKP in 30. člena Ustave, po katerih ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu ter da je za to presojo ključno, da je imel tožnik kot ustanovitelj in edini družbenik družbe A., d. o. o., pravico do samostojnega odločanja o vprašanju razdelitve čistega dobička. Tako stališče je v nasprotju z logiko delovanja gospodarskih družb in temeljnim načelom gospodarskega prava o ločenosti družbe in družbenikov.

13. Ureditev v XXXII. poglavju ZKP predstavlja izjemo od splošnih pravil odškodninske odgovornosti države in jo je treba razlagati restriktivno. Če bi družba A. tožila državo za povrnitev izgubljenega dobička, bi se odgovornost države presojala po splošnih predpisih; po ustaljeni sodni praksi je odgovornost podana le v primeru, ko država deluje arbitrarno, šikanozno, s kvalificirano stopnjo protipravnosti, kar za njeno ravnanje v zvezi z družbo A. ne velja. Sodišče je v obravnavanem primeru nedopustno širilo izjeme od navedene omejitve odgovornosti države, znatno obremenilo proračun države in njegove uporabnike, sodba pa pomeni nevaren precedens za delovanje kazenskega sistema.

**Povzetek bistvenih navedb odgovora na revizijo**

14. Tožnik predlaga zavrnitev revizije. Meni, da ta sploh ne bi smela biti dopuščena, saj je sporno vprašanje tožnikove aktivne legitimacije že rešeno v tej zadevi s sklepom II Ips 94/2020, odločba pritožbenega sodišča pa od prakse v navedeni odločbi ne odstopa. Z dopustitvijo revizije in z morebitnim nepravilnim posegom v pravnomočno sodno odločitev bi bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Praksa sodišč tudi ni neenotna, saj sodišče v nobeni zadevi ni odločilo drugače. Vprašanje ni pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V pravice iz 22. člena Ustave je Vrhovno sodišče poseglo tudi, ker je odstopilo od svoje sicer stroge presoje glede izpolnjevanja pogojev iz 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ni upoštevalo svoje prakse iz odločbe X Ips 322/2012 z dne 11. 12. 2013, po kateri gre v primeru, ko se je Vrhovno sodišče do izpostavljenih pravnih vprašanj implicitno že opredelilo v svojih dveh odločbah v isti zadevi, za pravna vprašanja, ki so v praksi Vrhovnega sodišča že rešena in ne morejo biti več pomembna pravna vprašanja.

15. Vrhovno sodišče je v odločbah X Ips 161/2016 z dne 7. 3. 2018, X Ips 241/2016 z dne 19. 4. 2017 in X Ips 84/2015 z dne 5. 4. 2017 pojasnilo, da ne more presojati pravnega vprašanja, o katerem je že odločilo, če se okoliščine niso spremenile. V obravnavani zadevi se niso, zato je bila prekoračena meja, ki jo sodišču daje zakon. Poudarja, da v ponovljenem sojenju ne na prvi ne na drugi stopnji niti stranki niti sodišči niso načenjali vprašanja tožnikove aktivne legitimacije, toženka tudi v pritožbi o tem ni podala nobenih navedb. Očitno je, da bo Vrhovno sodišče v nasprotju s svojimi pooblastili presojalo pravilnost svoje lastne odločitve in ne odločitve pritožbenega sodišča. To bi lahko storilo le, če pritožbeno sodišče njegovega stališča ne bi upoštevalo, bi mu pa argumentirano nasprotovalo in poskušalo prepričati Vrhovno sodišče, da njegovo stališče ni bilo pravilno (stopilo z njim v dialog).

16. Dopuščeno vprašanje nasprotuje tožbenim navedbam in zaključkom obeh nižjih sodišč, saj iz njega izhaja, da gre za spor o aktivni legitimaciji tožnika – _fizične osebe_ za škodo, nastalo _kapitalski družbi_, ki sama odškodninskega zahtevka ni vložila. Tožnik ni uveljavljal odškodnine za škodo, nastalo gospodarski družbi, pač pa za svojo lastno škodo in le o tem je sodišče odločilo. Neločljiv del vprašanja je zapis: »_čeprav ima kapitalska družba svojo pravno subjektiviteto ter sama ni vložila odškodninskega zahtevka v zvezi s škodnim dogodkom_.« S tem je vprašanje dokončno zamejeno tako, da izhaja iz predpostavke, da ima družba pravico zahtevati odškodnino; revizijsko sodišče bi zato o vprašanju lahko odločilo le, če bi ta predpostavka držala, a ne drži: družba ni bila subjekt kazenskega postopka in bi odškodnino lahko zahtevala le po 26. členu Ustave pod pogojem kvalificirane protipravnosti.

17. Tožnik poudarja, da mu je sodišče s pravilno uporabo materialnega prava prisodilo upravičeno odškodnino. Z neutemeljenimi revizijskimi argumenti poskuša toženka sodišče prepričati, da tožnik uveljavlja odškodnino za tujo škodo in na to veže razlago o razmerju med družbo in družbeniki. Zmoten je tudi argument o obremenjevanju proračuna, saj o njem ne more odločati Vrhovno sodišče, ter da gre za nevaren precedens, ki naj bi odstopal od sodne prakse in vplival na proračun, čeprav iz javno dostopnih podatkov izhaja nasprotno, namreč, da država podjetnikom že izplačuje odškodnine za izgubljeni dobiček zaradi neupravičenih obsodb (navaja dostop do prispevka v medijih o odškodnini, ki jo je prejel Ivan Črnkovič, obsojen v zadevi Patria). Pravni temelj je XXXII. poglavje ZKP, ki izhaja iz 30. člena Ustave, ki, kot pravi Ustavno sodišče v zadevi U-I-60/98, daje neupravičeno obsojenim pravico do povrnitve vse škode. To pomeni, da obseg in višina škode po ustavno skladni razlagi nista omejena in je neupravičeno obsojeni upravičen do odškodnine za navadno škodo, izgubljeni dobiček in za nepremoženjsko škodo. Izvzetje posameznih oblik škode, za kar se zavzema revizija, bi bilo diskriminatorno in ustavno sporno. Pravica do dobička je ena od korporacijskih pravic in s tem pravica družbenika. To še posebej velja pri enoosebnih družbah, ki so po teoriji le posebna oblika upravljanja premoženja družbenika in se primerjajo s podjetnikom posameznikom z omejeno odgovornostjo. Izgubljeni dobiček je pripadal tožniku in njegova izguba je tožnikova škoda. Judikati, ki jih ponuja revizija, se nanašajo na drugačne primere.

**Obseg preizkusa izpodbijane sodbe**

18. Po določbi 371. člena ZPP Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in samo glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (v obravnavanem primeru izključno glede tožnikove aktivne legitimacije za odškodninski zahtevek po XXXII. poglavju ZKP). Tožnikovo stališče v odgovoru na revizijo, da revizija v tej zadevi ne bi smela biti dovoljena, češ da je o vprašanju njegove aktivne legitimacije Vrhovno sodišče odgovorilo že s sklepom II Ips 94/2020, je neutemeljeno: v navedenem sklepu je revizijsko sodišče odgovorilo (le) na vprašanje (ne)pravilnosti izbire metode za ugotovitev izgubljenega dobička v okoliščinah obravnavanega primera.1 Ob odločanju o reviziji pa se Vrhovno sodišče ne more spuščati v presojo pomembnosti dopuščenega vprašanja. Zato na tožnikove obširne navedbe v zvezi s tem (v bistvenem so povzete v 14. in 15. točki obrazložitve) ne bo odgovarjalo.

**Presoja utemeljenosti revizije**

19. Revizija ni utemeljena.

_**Pravna podlaga**_

20. Ustava v 30. členu določa, da ima, kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Navedeno pomeni, da država odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oseba, ker ji je bila prostost sicer odvzeta zakonito, a je bil nato kazenski postopek zoper njo ustavljen. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost države za škodo, ki ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti2 oziroma za odškodnino za odvzem prostosti, ki je bil kljub zakonitosti postopka neutemeljen. Pravica do odškodnine iz tega naslova je izraz človekove pravice do osebne svobode (prostosti) in je tudi konvencijsko zagotovljena (3. člen Protokola št. 7 k EKČP). Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča zakonskih določb v zvezi s tem ne gre razlagati v škodo prizadetega.3 Pravica do povrnitve škode iz 30. člena Ustave je v Ustavi določena brez zakonskega pridržka. Zato jo je na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave dopustno omejiti samo, kadar je to potrebno zaradi varstva pravic drugih.4

21. Zakonsko podlago pomenita prvi odstavek 538. člena in prvi odstavek 542. člena ZKP. V prvem je določeno, da ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena. V drugem pa, da ima pravico do povrnitve škode tudi, kdor je bil v priporu, pa je bil zoper njega postopek ustavljen.

22. Zakonsko podlago glede oblike in višine škode predstavljajo določbe 132. in 168. člena OZ.

**_Opredelitev vsebine in pravne narave škode, za katero je bila tožniku prisojena odškodnina z izpodbijano sodbo_**

23. S prvostopenjsko sodbo je bila tožniku prisojena odškodnina za njegovo lastno premoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče v to odločitev ni poseglo. V 9. točki obrazložitve svoje sodbe je sicer zapisalo, da je »v tej pravdi tožnik med drugim zahteval povrnitev izgubljenega dobička, ki je nastal družbi A., katere ustanovitelj in edini družbenik je bil.« Ta zapis sam po sebi omogoča razumevanje, da naj bi tožnik kot fizična oseba zase, v svojem imenu, zahteval odškodnino za škodo, ki ni nastala njemu, pač pa družbi A. Enako bi bilo mogoče razumeti tudi posamezne izolirano brane in nedosledne navedbe tožnika, večkrat povzete v razloge sodb obeh sodišč nižje stopnje v obeh sojenjih. A je iz celote njegovih navedb razvidno, da je tožnik zahteval odškodnino za lastno premoženjsko škodo, ki mu je nastala zato, ker je družba utrpela izgubo čistega dobička in ker dobička ni bilo, si ga sam kot družbin edini ustanovitelj in družbenik ni mogel izplačati.5 V pomenu, da zahteva odškodnino za lastno škodo, ki zajema vse, kar bi družba iz naslova dobička lahko izplačala, pri čemer bi bil prejemnik celotnega izplačila tožnik kot edini družbenik, sta tožnikov zahtevek razumela tudi toženka in sodišče prve stopnje. Tako je toženka opozarjala, da je treba ugotoviti čisti dobiček družbe in upoštevati vrednost dividend, ki bi jih ta izplačala tožniku.6 Tudi sodišče prve stopnje je štelo za pomembno, ali si je tožnik nameraval izplačati dobiček.7 8 Tožniku je v okviru zahtevka, substanciranega s trditvami, glede katerih toženki ni bila odvzeta možnost izjave, prisodilo odškodnino za njegovo lastno škodo. Na vsebino in identiteto zahtevka po povedanem ni vplivala niti s strani strank in sodišč večkrat ponovljena zmotna opredelitev tistega dobička družbe, ki bi bil razpoložljiv za razdelitev in dobička, ki naj bi ga ob delitvi prejel tožnik, kot čistega dobička9 niti napačen opis vtoževane tožnikove škode kot izgubljenega čistega dobička družbe A.10

24. Po svoji pravni naravi je tožnikova škoda (njegov lasten) izgubljeni dobiček. OZ v tretjem odstavku 168. člena določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. 25. V obravnavanem primeru je bil ugotovljeno, da je zaradi odvzema prostosti tožniku prišlo do izgube čistega dobička »njegove« enoosebne družbe; pomemben del postopka, tudi predhodna odločitev Vrhovnega sodišča, je bil namenjen presoji, katera metoda ugotavljanja višine izgubljenega dobička družbe je primerna glede na konkretne okoliščine. Višina čistega dobička družbe je izhodišče za ugotovitev dobička družbe v bilanci (t. i. bilančni dobiček)11 in v nadaljevanju za ugotovitev izgubljenega dobička tožnika, ki ga je bil kot edini družbenik po materialnem pravu (526. in 505. člen ZGD-1) upravičen zahtevati zase v okviru pravice odločati o delitvi celotnega bilančnega dobička družbe A. (terjatev do nje).12 Uveljavljal ga je v višini celotnega čistega dobička družbe (ki je lahko enak, večji ali manjši od bilančnega13). Prisojen mu je bil v celoti in sicer (tudi) na podlagi dejanske ugotovitve, da si ga je nameraval izplačati; te toženka v pritožbi ni izpodbijala, za Vrhovno sodišče pa je taka dejanska ugotovitev zavezujoča. Vprašanja tožnikove namere in upravičenosti izplačati si celoten čisti dobiček družbe ter njegova višina tako niso predmet revizijskega preizkusa (prvo je dejanske narave, drugo pa ni zajeto z dopuščenim vprašanjem).

26. Tožnik je neposredni oškodovanec: škodno ravnanje je bilo usmerjeno proti njemu, ne proti »njegovi« družbi, in kršene so bile njegove pravice.14 Po sodni praksi so neposredni oškodovanci tisti, ki so bili neposredno udeleženi v škodnem dogodku ali je bilo škodno ravnanje usmerjeno proti njim, vsi ostali so posredni oškodovanci.15 _**O (ne)odločilnosti načela ločenosti pravne subjektivitete družbe in družbenikov v tej zadevi**_

27. Revizijsko stališče, da tožnik do povrnitve škode ni upravičen, toženka izpeljuje iz značilnosti enoosebnih družb z omejeno odgovornostjo in iz temeljnega načela korporacijskega prava o ločeni pravni subjektiviteti družbe in družbenikov.

28. Kar revizija na splošni ravni poudarja o značilnostih enoosebnih gospodarskih družb z omejeno odgovornostjo, sicer drži. Po literaturi prava gospodarskih družb je bil namen uvedbe ali dopustitve enoosebne družbe v ločitvi premoženjske sfere edinega družbenika na eni strani in družbe kot pravne osebe na drugi; zato edini družbenik lahko kot poslovodja, tj. kot zastopnik družbe, uveljavlja terjatve iz poslovanja družbe le kot terjatve družbe, ne pa kot svoje ter so terjatve in izterjana sredstva del premoženja družbe, ne pa družbenikovega premoženja. Kljub močnemu vplivu edinega družbenika je enoosebna družba še vedno pravna oseba in zanjo veljajo vse značilnosti kot za druge d. o. o., razen tistih, ki niso združljive z enoosebno naravo te družbe in zanje zakon izrecno določa drugačno ureditev. Za njene obveznosti družbenik ne odgovarja. To bi moralo veljati tudi za terjatve družbe nasproti tretjim osebam.16 Povsem skladno z navedenim sodna praksa, tudi tista, na katero se sklicuje revidentka, poudarja, da je enoosebna družba kljub svoji lastnosti, da je sredstva za njeno ustanovitev prispeval zgolj en družbenik, gospodarska družba, ki z vpisom v sodni register pridobi svojo samostojno pravno subjektiviteto (prvi odstavek 5. člena ZGD-1). Družbe kot pravne osebe so lahko lastniki premičnin in nepremičnin, lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti ter lahko tožijo in so tožene (drugi odstavek 4. člena ZGD-1). Pravna subjektiviteta družbe je strogo ločena od subjektivitete njenih družbenikov. Pravice in obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo tako niso hkrati tudi pravice in obveznosti njenih družbenikov.17 Razen glede posameznih vprašanj, ki se nanašajo na okoliščino, da je družbenik družbe en sam, velja za enoosebno družbo vse, kar velja za ostale družbe z omejeno odgovornostjo.

29. Vendar pa navedeno v obravnavanem primeru ni odločilno. Kot je bilo že poudarjeno, tožnik kot neposredni oškodovanec ni zahteval odškodnine za škodo družbe, pač pa za lastno škodo, pri čemer je bil izgubljeni čisti dobiček družbe le izhodišče za njen izračun. Zato okoliščina, da je tožnik družbenik družbe A., ne vzpostavlja pravnih posledic načela ločenosti pravne subjektivitete družbe in družbenikov.

_**O aktivni legitimaciji tožnika na podlagi XXXII. poglavja ZKP**_

30. Po prvem odstavku 538. člena ZKP ima pravico do odškodnine tisti, ki je bil neupravičeno obsojen ali mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost, torej fizična oseba. Za zahtevke po določbah XXXII. poglavja ZKP je izključena aktivna legitimacija družbe.

31. Določbe XXXII. poglavja ZKP, ki vsebujejo materialnopravne predpostavke pravice do odškodnine, predstavljajo lex specialis v razmerju do OZ.18 Drži revizijska trditev, da predstavljajo izjemo od splošnih pravil odškodninske odgovornosti države, ne pa tudi trditev, da je njena odgovornost v podana le v primeru, ko država deluje arbitrarno, šikanozno, s kvalificirano stopnjo protipravnosti. Z njo se toženka neutemeljeno zavzema za uporabo 26. člena Ustave, ki ureja pravico do povračila škode, ki oškodovancu nastane v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, če je škoda nastala s protipravnim ravnanjem organa ali osebe, ki tako dejavnost ali službo opravlja. Določba 30. člena Ustave je lex specialis glede na 26. člen in daje neupravičeno obsojenim ugodnejši položaj kot bi ga imeli po njenem 26. členu;19 z dokazovanjem, da je sodišče ravnalo »pravno«, se država v primeru, da so podlaga odškodninske terjatve določbe XXXII. poglavja ZKP, ne more razbremeniti.20 **Delni odgovor na dopuščeno vprašanje**

32. Dopuščeno vprašanje izhaja iz predpostavke, da je tožnik zahteval v svojem imenu in zase odškodnino za škodo, ki je nastala družbi in da mu je bila ta tudi prisojena. Ta predpostavka se je potem, ko je imelo Vrhovno sodišče, ki je vprašanje dopustilo, na razpolago celotno procesno gradivo in ne le predloga za dopustitev revizije s prilogami, izkazala za zmotno: kot že rečeno, je bilo pravnomočno odločeno o odškodnini tožnika kot neposrednega oškodovanca za njegovo lastno škodo. Zato odgovor na tisti del dopuščenega vprašanja, ki sprašuje o aktivni legitimaciji tožnika kot fizične osebe za škodo, ki je nastala družbi z omejeno odgovornostjo, katere edini družbenik je, na podlagi XXXII. poglavja ZKP, za odločitev v tej zadevi ni (bil) pomemben.

33. Na ostali del vprašanja, ki se navezuje na okoliščino, da družba odškodnine ni zahtevala, pa Vrhovno sodišče odgovarja, da je za zahtevke po določbah XXXII. poglavja ZKP izključena aktivna legitimacija družbe; aktivno je legitimiran tožnik kot fizična oseba.

**Odločitev o reviziji**

34. Revizija je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

35. Toženka z revizijo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka, pač pa je dolžna stroške povrniti tožniku. Te predstavlja nagrada za zastopanje v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo, po Odvetniški tarifi odmerjena na 4500 točk oziroma 2700 EUR, povečana za 22% davka na dodano vrednost oziroma 594 EUR, skupaj 3.294 EUR.

**Sestava senata in glasovanje**

36. Vrhovno sodišče je o reviziji odločalo v sestavi, navedeni v uvodu sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Glej 4. točko obrazložitve te sodbe: v prvem sojenju je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je podana tožnikova aktivna legitimacija za zahtevek za plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček, zavrnilno sodbo je potrdilo zaradi neizpolnitve trditvenega in dokaznega bremena glede višine zahtevka; revizija je bila dopuščena glede metode ugotovitve izgubljenega dobička na predlog tožnika in njegova aktivna legitimacija ni bila predmet revizijskega preizkusa. 2 Glej D. Možina, Odškodninska odgovornost države, v: D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 18. 3 Glej sodbe II Ips 12/2000 z dne 1. 3. 2001, II Ips 377/2006 z dne 15. 10. 2008, točka 5.3., II Ips 83/2020 z dne 16.2.2022, točka 14. 4 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, točka 21; glej tudi M. Šepec v: M. Avbelj, KURS, Nova univerza, Ljubljana 2019, komentar k 30. členu, stran 294 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 83/2020 z dne 16.2.2022, točka 14. 5 Glej na primer povzetek navedb iz 12. in 13. strani tožbe v drugem odstavku 8. točke na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje: »Navaja, da je edini družbenik (in lastnik) v družbi A. d. o. o., zato _njegovo škodo_ predstavlja _izguba čistega dobička lastnika gospodarske družbe_, ki predstavlja _nedoseženo premoženje lastnika družbe_ zaradi nastopa škodnega dogodka v gospodarski družbi,« kar je ponovljeno v prvi alineji na 8. strani sodbe. V pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2013 na list. št. 47 spisa v točki IX tožnik navaja: »Zaradi lažjega razumevanja temelja tožbenega zahtevka, na katerega opira zahtevek iz naslova izgubljenega dobička, tožnik poudarja, da se izgubljeni dobiček nanaša na dobiček, ki ga je izgubil kot družbenik družbe A.,« na naslednji strani pa še, da je »izgubljeni dobiček pričakovani dobiček, ki bi ga imela družba ... in bi ga _izplačala kot dobiček družbeniku_.« Smiselno enako v pritožbi zoper sodbo prve stopnje v prvem sojenju: » ... predstavlja _tožnikovo škodo_ višina zmanjšanja njegovega premoženja, ki je enako čistemu dobičku, ki bi ga družba A. ustvarila, a ga zaradi škodnega dogodka ni ustvarila.« 6 Glej povzetek toženkinih navedb v 10. točki prvostopenjske sodbe. Ker ne gre za delniško družbo, izplačilo sicer ne bi imelo oblike dividend, kar ni odločilno; odločilno je, da bi temeljilo na dobičku družbe. 7 Glej 16. točko obrazložitve. 8 Oboje bi bilo nepomembno, če bi tožnik zahteval odškodnino za škodo družbe. 9 Glej obrazložitev v točki 25 in opombo 11. 10 Toženka je v pritožbi grajala le višino ugotovljenega čistega dobička družbe in presojo o obstoju pravno relevantne vzročne zveze med odvzemom prostosti in izgubo čistega dobička družbe za čas po izpustitvi tožnika iz zapora. 11 Glej Š. Ivanjko, M. Kocbek, S. Prelič, Korporacijsko pravo, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana, 2009, stran 916. Bilančni dobiček je širši pojem od čistega dobička, prikazanega v izkazu poslovnega izida po računovodskih standardih. Glej A. Igličar, M. Hočevar, Računovodstvo za managerje, druga, popravljena in dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana, 2011, stran 200. 12 V enoosebni družbi je edini družbenik tisti, ki sam sprejme vse sklepe, ki bi jih sicer sprejemali družbeniki v skupščini ali drugače. Sam opravlja vse lastniške, upravljavske in poslovodne funkcije ter upravičenja. Glej B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba, d.o.o., 2006, komentar k 526. členu. 13 Bilančni dobiček je, odvisno od poslovanja in poslovnih odločitev družbe, v vsakem posameznem primeru lahko nižji, enak ali višji od čistega dobička. Navzven se razlika (lahko) kaže v višini. 14 Glej na primer sodbo II Ips 734/2008 z dne 17.09.2009, točka 9 obrazložitve. 15 Glej sklep Ustavnega sodišča RS U-I-116/09, Up-495/09 z dne 20.05.2010, enako III Ips 144/2014 z dne 29.3.2016, točka 15 obrazložitve. 16 Glej B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2006, Uvodni komentar k 7. oddelku (družba z enim družbenikom). 17 Povzeto iz sodbe II Ips 168/2017 z dne 7. 9. 2017. 18 Glej Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2004, komentar k 538. členu. 19 Glej P. Plesec, v: M. Šepec (ur) in soavtorji, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Lexpera Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2023, stran 685. 20 Glej M. Šepec v: M. Avbelj, KURS, Nova univerza, Ljubljana 2019, komentar k 30. členu, stran 292, točka 8.