Up-135/95

19/12-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Z.D. iz Lj., ki ga zastopajo dr. P.Č., R.Č. in A.Č., odvetniki v G., na seji senata dne 19/12-1995

s k le n i l o :

Ustavna pritožba Z.D. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 770/95 z dne 29/8-1995 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 836/95 z dne 22/8-1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija sklep sodišča, s katerim mu je bil podaljšan pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po vložitvi obtožnice, in sklep, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper prvi sklep. Meni, da ponovitvena nevarnost ni izkazana in da gre za podaljševanje pripora z namenom kaznovanja. Ker gre za poseg v osebno svobodo, bi moralo sodišče obstoj pripornega razloga temeljito pojasniti in utemeljiti. Sklicevanje na mnenje Centra za socialno delo in subjektivno prepričanje članov senata naj bi ne zadoščalo. Sodišče naj bi ne upoštevalo, da je star šele devetnajst let in da še ni bil obsojen za kaznivo dejanje. Omenil je še, da prvostopno sodišče prejudicira zadevo, saj ista sodnica, ki je odločila o podaljšanju pripora, sodi na glavni obravnavi.

Meni, da je sodišče kršilo 20. člen Ustave. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov.

2.V prvostopnem sklepu je sodišče navedlo, da je bila zoper pritožnika vložena obtožnica, ki mu očita storitev kaznivega dejanja izsiljevanja po členu 218/3 Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: KZ) in treh kaznivih dejanj nasilniškega obnašanja po členu 299/2 KZ.

Utemeljen sum storitve teh dejanj, ki jih sodišče opiše, naj bi izhajal iz izpovedb zaslišanih prič in oškodovancev. Obstoj realne nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti nadaljeval s kaznivimi dejanji, je utemeljilo z navedbami poročila Centra za socialno delo Ljubljana Vič Rudnik in okoliščinami storitve očitanih kaznivih dejanj. Po poročilu Centra za socialno delo naj bi pritožnika obravnavali že od leta 1987, najprej zaradi težav pri šolanju, kasneje pa zaradi neupravičenega izostajanja od pouka in druženja z vrstniki pri pohajkovanju, ki se je začelo prevračati v nasilniško obnašanje in izgrede. Zoper pritožnika naj bi bil že večkrat začet postopek zaradi prekrškov zoper javni red in mir. V teku naj bi bilo več kazenskih postopkov zaradi številnih kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil kot mladoletnik. Obstajal naj bi utemeljen sum storitve večih kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil v obdobju šestih mesecih. Po podatkih spisa naj bi pritožnik uporabljal silo zoper mladoletne oškodovance, ki se bojijo njegove agresije. Te okoliščine sodišče prepričujejo, da je podaljšanje pripora zoper pritožnika zaradi varnosti ljudi nujno potrebno.

3.Drugostopno sodišče je potrdilo stališče prvostopnega. Navedlo je, da pritožniku obtožba očita storitev štirih kaznivih dejanj z elementi nasilja. Dejanja naj bi bila storjena na javnih mestih in naj bi ne bila izzvana s strani oškodovancev. Storjena naj bi bila po slučajnem izboru. Sklicujoč se na oceno Centra za socialno delo naj bi bila dejanja pogojena predvsem s pritožnikovo osebnostjo, saj naj bi bilo izražanje nasilja pri njem že daljši čas kar vzorec vedenja. Sodišče meni, da ne gre za situacijski eksces mlajšega človeka, ampak za stopnjevano nasilništvo. Glede na trajanje in vzroke takega vedenja naj bi se ne bilo mogoče zanesti na pritožnikova zagotovila, da bo s takim ravnanjem prenehal. Te okoliščine naj bi utemeljevale pravilnost sklepa prvostopnega sodišča.

4.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 332/95.

B.

5.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP) v 3. točki drugega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ustavno sodišče je v dosedanjih ustavnih pritožbah o priporih zaradi tako imenovane ponovitvene nevarnosti, predvsem v odločbah št. Up- 57/95, Up-74/95 in Up-75/95, vse z dne 7/7-1995, obrazložilo, na kakšen način naj sodišča uporabljajo navedene ustavno in zakonsko določene pogoje, da se zadosti ustavno določeni izjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika. Te pogoje mora sodišče presojati tako ob odreditvi pripora kakor tudi ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora.

6.Prvostopno sodišče je presojalo obstoj vseh elementov, potrebnih za odreditev pripora iz razloga po 3. točki drugega odstavka 201. člena ZKP. Iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja, na podlagi česa sodišče sklepa, da obstaja utemeljen sum očitanih kaznivih dejanj. Sodišče je opredelilo konkretne okoliščine, na podlagi katerih sklepa o obstoju realne nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti ponovno storil podobno kaznivo dejanje. Navedlo je tudi, zakaj šteje, da je nadaljnje trajanje pripora neogibno potrebno za zagotovitev varnosti ljudi.

7.Tudi drugostopni odločbi ni mogoče očitati, da bi bil z njo kršen 20. člen Ustave. Sodišče je odgovorilo tako na očitek pritožnikovega zagovornika, da ne obstoji realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, kot na zatrjevanje pritožnika, da ne obstoji nevarnost za varnost ljudi.

8.Sodišči sta ugotovili in presodili vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode, in svoji odločitvi tudi ustrezno argumentirali.

Ker torej zatrjevana kršitev ustavne pravice očitno ni podana, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič