Jedro

Pri tožnik so prisotne le težave (bolečine), ki jih je mogoče lajšati z zdravili in ukrepi medicinske rehabilitacije. Takšne težave ne utemeljujejo zaključka, da je tožnik onemogočen oziroma omejen pri opravljanju pridobitnega dela, zato njegov zahtevek za ugotovitev invalidnosti in priznanje pravic iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 10. 10. 2008 in št. ... z dne 8. 1. 2009, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ali poškodbe pri delu in se mu od 27. 6. 2008 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine ter toženi stranki naloži povračilo stroškov sodnega postopka. S sklepom je ustavilo postopek za oceno telesne okvare in priznanje pravic na tej podlagi.

Formalno oziroma z navedbo v uvodu se je tožnik pritožil zoper sodbo in sklep, iz nadaljnjih navedb ter obrazložitve pritožbe pa izhaja, da se pritožuje le zoper sodbo, to je zoper zavrnitev zahteve za priznanje I. kategorije invalidnosti ter pravic na tej podlagi. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008) in predlaga, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker tožniku zaradi posledic poškodbe in bolezni manjka tretjina stopala in pri hoji čuti bolečine. Nositi mora prilagojeno obutev, v nogi ima stalni občutek mraza in ne more delati kot zidar, kar je njegova samostojna dejavnost. Pravilno zdravstveno stanje ter posledice bi lahko ugotovil le izvedenec specialist ortoped ali Komisija za fakultetna izvedenska mnenja. Izvedenka tožnika ni osebno pregledala, v njenem mnenju so nasprotja. Ugotovila je, da amputacija 3., 4. ali 5. prsta na nogi ne povzroči pomembnega zmanjšanja zmožnosti za delo, po drugi strani pa ugotavlja, da so se pri zdravljenju tožnika pojavili zapleti, potrebne so bile štiri operacije in je bil tožnik amputiran ne le prst, temveč tudi več kot 1/3 stopalnice, kar je huda ovira za opravljanje dela ter zadovoljevanje življenjskih potreb. Osebna zdravnica je ugotovila, da je tožnik omejen pri delovnih nalogah, kar dodatno vzbuja dvom v pravilnost ugotovitev izvedenke. Izvedensko mnenje je posledica osebnih zamer izvedenke do tožnikove pooblaščenke. Tožnik nikakor ne more opravljati gradbenih del, znašel se je v nemogočem stanju, ko ne more ustvarjati dohodka, zato bi bilo prav, da se sodba razveljavi in nato v ponovljenem postopku pridobi nepristransko izvedensko mnenje ortopeda ali Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in dovolj popolno ter pravolno uporabilo materialno pravo. Kršitev postopka pritožba podrobneje ni opredelila, v mejah preizkusa po uradni dolžnosti pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Zavarovanci pridobijo pravice na podlagi invalidnosti, če je pri njih, kot določa 1. odstavek 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Tožnik ter osebna zdravnica sta pri toženi stranki predlagala razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kar po definiciji iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 pomeni, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Po 261. členu ZPIZ-1 izvedenska mnenja o invalidnosti v postopku pri toženi stranki dajejo izvedenski organi zavoda, ki so po tretjem odstavku omenjenega člena invalidske komisije, ter zdravniki posamezniki in druge strokovne institucije, ki jih imenuje pristojni organ zavoda.

Osebna zdravnica je kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, navedla neopredeljen artritis, na tožnikovo delovno zmožnost pa vpliva tudi rana na drugem delu stopala ter bolečina v križu. V predlogu, ki mu je priložena medicinska dokumentacija so nasprotja, ker glede uspeha zdravljenja zdravnica ugotavlja, da tožnik svojega poklica ne bo mogel opravljati v celoti, sicer pa je njeno mnenje, da je tožnikova delovna zmožnost popolnoma izgubljena. Posebej navaja, da je nezmožen za dolgotrajno hojo, dvigovanje težkih bremen in dolgotrajno stanje na mestu.

Invalidska komisija mnenje o invalidnosti in preostali delovni zmožnosti daje na podlagi medicinske in delovne dokumentacije, v obravnavanem primeru je bil tožnik pri invalidski komisiji prve stopnje tudi osebno pregledan. Iz pisnih izvedenskih mnenj, priloženih v upravnem spisu, izhaja, da so pri delu invalidskih komisij sodelovali medicinski strokovnjaki s področij, kjer se po medicinski dokumentaciji ugotavljajo tožnikove zdravstvene težave. Tako je pri delu prvostopenjske komisije sodeloval specialist medicine dela, prometa in športa ter specialist psihiater, pri delu drugostopenjske pa specialistka splošne medicine ter specialist ortoped. Mnenji invalidskih komisij sta skladni, pravilnost pa je potrjena z izvedenskim mnenjem specialistke medicine dela, prometa in športa, ki jo je določilo sodišče prve stopnje. Ugotavljanje zdravstvenega stanja in s tem povezane preostale delovne zmožnosti je strokovno medicinsko vprašanje, na katerega sodišče, kot določa 243. člen ZPP, pridobi odgovore s postavitvijo ustrezno strokovno usposobljenih izvedencev. Sodišče prve stopnje je strankama na naroku dalo možnost, da se izjavita o strokovnosti izvedenke, kot to omogoča 2. odstavek 244. člena ZPP. S sklepom o postavitvi izvedenke sodišče ni naložilo osebnega pregleda, sklep je bil vročen tožnikovi pooblaščenki in niti v zvezi s strokovnostjo izvedenke ter obsegom nalog, kot jih je določilo sodišče, s tožnikom nista imela pripomb ali dopolnitev.

Izvedenka je izdelala prepričljivo mnenje, ocenila je zbrano medicinsko dokumentacijo ter proučila delovno dokumentacijo, iz katere izhajajo tožnikove obremenitve pri opravljanju samostojnega poklica zidarja, ki ga je tožnik nazadnje opravljal. V zvezi s poškodbo noge je tožnik nazadnje obiskal fiziatrinjo 17. 6. 2008, ko je ugotovila, da je predel amputacije še občutljiv na dotik, znakov za vnetje ni bilo, noga ni bila otekla, gibljivost v gležnju je bila dobra, omejena pa je bila gibljivost predvsem 4. prsta, kjer je bila tudi prisotna bolečina. Fiziatrinja je svetovala oceno zmožnosti za delo po invalidski komisiji, obenem pa je izrazila pričakovanje, da se bojo težave umirjale. V nobenem specialističnem mnenju ni ocene omejene ali zmanjšane delovne zmožnosti. V končnem mnenju izvedenka ugotavlja, da po rehabilitaciji, glede na zapise v medicinski dokumentaciji, ni znakov za vnetje, gibljivost v desnem gležnju je dobra, omejena je gibljivost predvsem 4. prsta, kjer se po tožnikovih navedbah še pojavlja bolečina. Pričakuje, da se bodo težave še naprej umirjale in je prognoza po ugotovitvah lečeče kirurginje ter fiziatrinje ugodna. Izvedenka je pritrdila mnenju invalidskih komisij, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe, ki se presoja v socialnem sporu, ni invalidnosti. Ob zaslišanju na naroku je odgovorila na dodatna vprašanja ter pripombe tožnika oziroma njegove pooblaščenke in vztrajal pri podanem mnenju. Zdravstveno stanje je ugotovila na podlagi opisov kliničnih stanj, zapisov v zdravstvenem kartonu ter podatkov o tožnikovem delu. Opredelila se je do ugotovitev osebne zdravnice, ki po njenem mnenju, kot specialistka družinske medicine, ne more ocenjevati trajnih sprememb v delovni zmožnosti. Izvedenkina strokovna specialnost – medicina dela - pomeni ustrezno stroko za ugotavljanje delovne zmožnosti, ne le pri nas. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni pridobilo drugih mnenj izvedencev, saj so že pridobljene ugotovitve dovolj prepričljive in tudi ne odstopajo od mnenj medicinskih strokovnjakov, ki so sodelovali v postopku pri toženi stranki. Pojavljanje bolečin v poškodovanem in kasneje operiranem delu je za tožnika lahko neprijetnost, vendar iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožniku bolniški stalež zaradi poškodbe noge po 1. 9. 2008 ni bil podaljšan, osebna zdravnica pa mu je občasne težave (obiskal jo je 23. 12. 2008 ter 29. 4. 2009) predpisala analgetike. Nazadnje je zdravilo proti bolečinam prejel 15. 7. 2009, očitno je torej tudi po oceni osebne zdravnice šlo za težave, ki jih je mogoče lajšati z zdravili in ukrepi medicinske rehabilitacije in torej ne gre za stanje, ki bi, ne glede na možnost takšnih ukrepov, tožniku onemogočalo opravljanje dela.

Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno neobjektivnosti in pristranost izvedenke, na odločitev ne morejo vplivati. Gre za nedopustno navajanje novih dejstev in tožnik oziroma pooblaščenka tudi nista izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde nista mogla navesti vsaj do konca glavne obravnave, ob tem, da sta bila pravočasno in pravilno seznanjena tako z imenovanjem izvedenke kot z njenim mnenjem. Po 337. členu ZPP sodišče druge stopnje takšnih neopravičljivih novih navedb v pritožbi ne sme upoštevati.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče drugo stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Ker s pritožbo ni uspel, tožnik, kot določa 154. člen ZPP, svoje pritožbene stroške nosi sam.