Jedro

Pravda in njej sledeča izvršba predstavljata v materialnem smislu celoto, v kateri upnik uveljavlja svojo določeno pravico (izvršba je le prisilna realizacija sodbe). Zato po določilu 95. člena ZPP velja strankino pooblastilo odvetniku tudi za postopanje v izvršilnem postopku (2. točka prvega odstavka navedenega člena). Ob smiselni uporabi 100. člena ZPP (na podlagi 15. člena ZIZ) ima zato pooblaščenec pravico še naprej opravljati procesna dejanja in v takih primerih nadaljuje delo za pooblastiteljeve naslednike. Torej v njihovem imenu, pri čemer oni nastopajo dalje kot stranka (in ne umrli pooblastitelj). To pomeni, če je pooblastitelj naveden kot stranka (kar po smrti ne more biti več) in ne njegovi nasledniki, gre v postopku za procesnopravno pomanjkljivost, ki je odpravljiva (po postopku iz prvega in tretjega odstavka 81. člena ZPP).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo postopanje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je v sporu zaradi izpraznitve stanovanja zavrnilo tožbeni zahtevek R. D. in le-tej naložilo, da mora tožencu I. D. povrniti stroške postopka v znesku 53.868,00 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbo R. D. kot tožnice zavrnilo in prvostopenjsko odločitev potrdilo.

V izvršilnem postopku je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom z dne 30.5.2000 dovolilo izvršbo, ki jo je predlagal upnik I. D. zaradi izterjave 53.868,00 SIT s pripadki z rubežem pokojnine dolžnice R. D.. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen, ker dolžnica ni vložila ugovora.

Zoper pravnomočen sklep o dovolitvi izvršbe je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 76. člena ZPP. Po izvajanjih zahteve za varstvo zakonitosti je upnik po podatkih izpiska iz matične knjige umrlih umrl 24.10.1999. Po analogni uporabi prvega odstavka 76. člena ZPP je lahko stranka fizična in pravna oseba. Pravna sposobnost človeka kot fizične osebe preneha s smrtjo. Oseba, ki je umrla pred vložitvijo predloga za izvršbo, ne more biti upnik v postopku izvršbe. Če se postopka udeležuje kot upnik nekdo, ki ne more biti stranka, predstavlja to uveljavljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Državno tožilstvo Republike Slovenije zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in izvršba ustavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upnikovemu pooblaščencu, ki nanjo ni odgovoril (drugi odstavek 391. člena v zvezi s tretjim odstavkom 375. člena ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V zadevi je sporna dopustnost izvršilnega postopka, ker je oseba, ki je navedena kot upnik, umrla pred vložitvijo izvršilnega predloga. Problem se tako nanaša na vprašanje, ali so v takem primeru podane procesne predpostavke (na strani upnika) za vodenje izvršilnega postopka. Procesnih predpostavk, ki zadevajo stranke izvršilnega postopka, ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju) ne ureja (vsebuje namreč predvsem določbe, potrebne za meritorno odločanje o izvršilnem predlogu). Ker zadevnih procesnih vprašanj ZIZ ne ureja, jih je potrebno reševati po določbah Zakona o pravdnem postopku - ZPP (na katere napotuje 15. člen ZIZ, po katerem se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe ZPP). ZPP ureja navedena vprašanja predvsem v 76. in naslednjih členih. Po teh določbah je sposobnost biti stranka procesna predpostavka, ki mora biti podana, če naj pride do meritornega odločanja v postopku. Od pravno relevantnih lastnosti strank, ki imajo naravo procesnih predpostavk, so sposobnost biti stranka in procesna sposobnost. Pravna sposobnost in s tem sposobnost biti stranka, nastane z rojstvom in preneha s smrtjo (oziroma z razglasitvijo za mrtvega). Na obstoj navedenih predpostavk mora sodišče med postopkom ves čas paziti po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Kadar ugotovi, da v postopku nastopajoča stranka ne more biti pravdna stranka, pa se ta pomanjkljivost da odpraviti, mora sodišče v skladu z določilom 84. člena ZPP zahtevati od tožeče stranke, da ukrene kar je treba, da se postopek nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Šele v primeru, če se ne odpravijo pomanjkljivosti, ki onemogočajo nadaljnji postopek, sme sodišče ob pogojih petega odstavka 81. člena ZPP, tožbo zavreči. Tako postopanje velja tudi v izvršilnem postopku kot je navedeno že spredaj (na podlagi 15. člena ZIZ).

V obravnavanem primeru je v predlogu navedeni upnik I. D. umrl še preden je njegov pooblaščenec (ki ga je upnik postavil za časa življenja) vložil predlog za izvršbo. Ker je izvršilno sodišče dovolilo predlagano izvršbo na predlog upnika, ki ni več živ, je s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot to utemeljeno uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je zato v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (prvi odstavek 379. člena v zvezi s 391. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

Na podlagi določb tretjega in prvega odstavka 379. člena ZPP pa je moralo Vrhovno sodišče še presoditi ali naj izvršilni predlog zavrže ali ga vrne izvršilnemu sodišču v novo sojenje. Pri odločanju o tem vprašanju je ocenilo za pomembno to, da je pooblastitelj postavil pooblaščenca že v pravdi in da predstavljata pravda in njej sledeča izvršba v materialnem smislu celoto, v kateri upnik uveljavlja svojo določeno pravico (izvršba je le prisilna realizacija sodbe). Zato po določilu 95. člena ZPP velja strankino pooblastilo odvetniku tudi za postopanje v izvršilnem postopku (2. točka prvega odstavka navedenega člena). Ob smiselni uporabi 100. člena ZPP (na podlagi 15. člena ZIZ) ima zato pooblaščenec pravico še naprej opravljati procesna dejanja. Pooblaščenec v takih primerih nadaljuje delo za pooblastiteljeve naslednike. Torej v njihovem imenu, pri čemer oni nastopajo dalje kot stranka (in ne umrli pooblastitelj). To pomeni, če je pooblastitelj naveden kot stranka (kar po smrti ne more biti več) in ne njegovi nasledniki, gre v postopku za procesnopravno pomanjkljivost, ki je odpravljiva (po postopku iz prvega in tretjega odstavka 81. člena ZPP). Tako tolmačenje zadevnih določb v izvršilnem postopku ima oporo v že navedenem 15. členu ZIZ, ki napotuje na smiselno uporabo določb ZPP, kadar jih ZIZ ne vsebuje. Ker predstavlja izvršilni postopek realizacijo rezultatov predhodnega (pravdnega ali kakšnega drugega) postopka, v katerem je nastal izvršilni naslov, je navedeno stališče utemeljeno tudi materialnopravno v pooblastilnem (naročniškem) razmerju. Namreč pooblaščenec začne opravljati dogovorjen posel s sprožitvijo postopka, v katerem je nastal izvršilni naslov. Po naravi posla je v takih primerih šteti, da prekinitev posla v primeru pooblastiteljeve smrti ne bi bila brez škode za njegove pravne naslednike (tretji odstavek 94. člena ZOR).

Vrhovno sodišče je v skladu z zgoraj navedenimi razlogi utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter razveljavilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (379. in 384. člen v zvezi s 391. členom ZPP). V nadaljnjem postopku bo naloga sodišča prve stopnje, da opravi procesna dejanja iz 81. člena ZPP in v skladu z rezultatom postopka odloči o izvršilnem predlogu.