Jedro

Seznam presežnih delavcev je bil sprejet 21.6.1991, 6.6.1991, torej že pred sprejetjem seznama, pa je bil sprejet pravilnik, ki je urejal kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev. Revident zatrjuje, da ta pravilnik ne bi smel biti uporabljen, ker je uredil kriterije, ki so upoštevali delovno uspešnost delavcev, kakršna je bila pred uveljavitvijo pravilnika, torej ima pravilnik retroaktivne učinke. To revidentovo sklepanje pa je z vidika uporabe materialnega prava zmotno. Pravilnik tožene stranke je pravni vir avtonomnega prava, zato zanj velja ustavna prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS). Povratna veljava pravnega vira pomeni, da gre za poseg v obstoječa, v preteklosti že urejena pravna razmerja, ne pomeni pa, da pravni vir ne more pri urejanju pravnih razmerij v prihodnosti upoštevati preteklih dejstev. Pravilnik o kriterijih za ugotavljanje presežnih delavcev tožene stranke je bil sprejet pred dejanskim ugotavljanjem presežkov. Kot prvi kriterij je določil delovno uspešnost delavcev, kar je bilo v skladu s 3. točko 12. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90), ki jo je bilo treba po določilih 112. člena ZDR upoštevati tudi pri sprejemanju splošnih aktov delodajalcev, ki so bili sprejeti kasneje kot omenjena kolektivna pogodba, zato v tem primeru ne gre za povratni učinek normativnega akta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da naj razveljavi odločitve organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika, ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in da tožniku za nazaj pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja, v tem okviru pa iz naslova osebnih dohodkov in drugih prejemkov iz dela in v zvezi z delom znesek 5,744.639,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.12.1997 do plačila.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo dokazne listine ter zaslišalo več prič. Ugotovilo je, da so pri toženi stranki obstajali nujni operativni razlogi, zaradi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je tudi to, da je bila pravna podlaga za ugotavljanje presežnih delavcev urejena v splošnem aktu tožene stranke in da je bil tožnik pravilno opredeljen kot presežek ob uporabi kriterija uspešnosti. Vsak delovodja je mesečno ocenjeval delovno uspešnost vsakega delavca v njegovi skupini zaradi izračuna gibljivega dela plače. Te ocene so delovodje na posebnem obrazcu pošiljali upravi. Za dva tožnikova sodelavca je bila ugotovljena slabša delovna uspešnost od tožnikove, vendar sta bila delavca zavarovana na temelju 36. d člena ZDR, zato je bila uvrstitev tožnika na seznam presežnih delavcev zakonita.

Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter sodbo tudi prepričljivo obrazložilo. Štelo je, da je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje ustrezno ugotovljen obstoj nujnih operativnih razlogov in da je bil tožnik v skladu s splošnim aktom tožene stranke opredeljen kot presežni delavec na temelju kriterija delovne uspešnosti. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da delovne uspešnosti tožnika ni mogoče preveriti, za druge pritožbene navedbe pa, da niso odločilnega pomena.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo s predlogom, da sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, ali da sodbi sodišča druge stopnje in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožnik tudi zatrjuje, da je sodišče druge stopnje kršilo postopek, in sicer določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP/99 in 2. točke 2. odstavka 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP/99, oziroma da je zmotno uporabilo materialno pravo. Revident navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb tožnika in da torej sodba pritožbenega sodišča ni ustrezno obrazložena, saj je sodišče zgolj navedlo, da soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke, ki je tožnika uvrstil med presežne delavce, pravilno in zakonito. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožnikovih navedb, da za zakonitost sodbe sodišča prve stopnje ni pisnih dokazov, ter da nekatera dejstva kažejo, da je bila sodba nezakonita. Tožena stranka je namreč prav v času, ko je uvrstila tožnika med presežke, zaposlovala nove delavce. Materialno pravo je bilo pri odločanju sodišč zmotno uporabljeno, ker sta sodišči brez pravih razlogov verjeli toženi stranki, da je bila delovna uspešnost tožnika ustrezno ocenjena. O ocenjevanju delavcev tožene stranke ni predložila nobenih dokazov. Prenehanje potreb po delu delavcev je bilo ugotovljeno 25.3.2000, pravilnik, ki je temelj ugotavljanja presežkov, je bil sprejet 6.6.1991, seznam presežnih delavcev pa je bil sestavljen 21.6.1991. Iz teh podatkov je razvidno, da je tožena stranka najprej odločila o obstoju presežkov, šele kasneje pa je sprejela omenjeni pravilnik, torej je pravilnik nedopustno uporabila tako, da je veljal za nazaj.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo nasprotovala revizijskim navedbam in predlagala, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP/99 revidentove navedbe določil ZPP/99 obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP, ker se je v tej zadevi postopek končal pred uveljavitvijo ZPP/99. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP določajo, da sodišče bistveno krši določbe postopka tudi, če sodba nima razlogov ali če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba vsebuje razloge, če sodišče v obrazložitvi jasno in nedvoumno navede, zakaj je štelo za spor pravno pomembna dejstva za dokazana. Ko sodišče druge stopnje na pritožbo stranke presoja sodbo sodišča prve stopnje, lahko svojo odločitev utemeljuje tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, če obenem pojasni, zakaj z njimi soglaša. Pritožbeno sodišče je obrazložilo, zakaj šteje pritožbene očitke tožnika za neutemeljene. Svojo ugotovitev, da sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, zmotno uporabilo materialnega prava in ne bistveno kršilo določb pravdnega postopka, je utemeljilo tako, da soglaša z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je imelo sodišče prve stopnje dovolj dokazov, da ugotovi, da je bil tožnik pri toženi stranki pravilno ugotovljen kot presežek, kot tudi to, da je bilo ugotavljanje presežkov izvedeno v skladu z jasno opredeljenim kriterijem delovne uspešnosti, s čemer je odgovrilo na bistvene pritožbene trditve. Pritožbeno sodišče je pritožbene navedbe o sklepanju pogodb o delu z drugimi delavci v času ugotavljanja presežkov upravičeno štelo za nebistveno, ker presežkov ne bi bilo mogoče ugotavljati le, če bi obstajali pogoji za zaposlitev drugih delavcev, ne pa tudi, če so obstajali le pogoji za sklepanje drugih pogodb, katerih predmet je opravljanje dela.

Revizija torej pri tem, ko navaja, da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov, ni utemeljena.

Prav tako pa ni utemeljena tudi v delu, ko zatrjuje, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker niso bili v postopku pridobljeni ustrezni listinski dokazi. Po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizija ni utemeljena tudi v delu, ko zatrjuje, da je bilo pri odločanju zmotno uporabljeno materialno pravo s tem, da je bil kriterij delovne uspešnosti uporabljen nezakonito. Revident navaja, da je bilo o presežkih odločeno še prej, preden je tožena stranka sprejela splošni akt, s katerim je uredila kriterije za ugotavljanje presežkov. Ta trditev ni utemeljena, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je pristojni organ tožene stranke obstoj presežkov in število presežnih delavcev ugotovil 25.3.1991. Seznam presežnih delavcev je bil sprejet 21.6.1991, 6.6.1991, torej že pred sprejetjem seznama, pa je bil sprejet pravilnik, ki je urejal kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev. Revident zatrjuje, da ta pravilnik ne bi smel biti uporabljen, ker je uredil kriterije, ki so upoštevali delovno uspešnost delavcev, kakršna je bila pred uveljavitvijo pravilnika, torej ima pravilnik retroaktivne učinke. To revidentovo sklepanje pa je z vidika uporabe materialnega prava zmotno. Pravilnik tožene stranke je pravni vir avtonomnega prava, zato zanj velja ustavna prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS).

Povratna veljava pravnega vira pomeni, da gre za poseg v obstoječa, v preteklosti že urejena pravna razmerja, ne pomeni pa, da pravni vir ne more pri urejanju pravnih razmerij v prihodnosti upoštevati preteklih dejstev. Pravilnik o kriterijih za ugotavljanje presežnih delavcev tožene stranke je bil sprejet pred dejanskim ugotavljanjem presežkov. Kot prvi kriterij je določil delovno uspešnost delavcev, kar je bilo v skladu s 3. točko 12. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90), ki jo je bilo treba po določilih 112. člena ZDR upoštevati tudi pri sprejemanju splošnih aktov delodajalcev, ki so bili sprejeti kasneje kot omenjena kolektivna pogodba, zato v tem primeru ne gre za povratni učinek normativnega akta.

Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je po vsebini ugovarjala navedbam revidenta. Pri tem ni pomembno prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, zato je sodišče zavrnilo njen zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.