Jedro

Prošnja za priznanje mednarodne zaščite se kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ, pa tudi če je prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, vloženo na predpisanem obrazcu dne 29. 10. 2013, ki jo je povzela v svoji obrazložitvi.

Tožnik je prošnjo utemeljeval z navedbami, da so ga zaradi preprodaje orožja v času vojne leta 1993 na območju A. Muslimanom obsodile srbske oblasti na 18-mesečno zaporno kazen. Da bi se izognil prestajanju zaporne kazni, je odšel v Republiko Italijo, kjer je ostal toliko časa, da je zadeva zastarala. Kljub temu naj bi imel zaradi tega po vrnitvi težave, saj naj bi bil s strani policije obdolžen za vsako novo storjeno kaznivo dejanje, češ da ga je zakrivil tožnik. Od njega je zahtevala priznanja za kazniva dejanja, ki naj bi jih sam ne storil. V času policijskih pridržanj naj bi ga policija tudi pretepala. Nadalje je še navedel, da sta se v letu 2005 v njegovem lokalu sestala znani ponarejevalec S. M. in policijski informator S. A., ki sta se dogovarjala o poslih v zvezi z registracijo avtomobilov. Čeprav naj bi tožnik v ta posel ne bil vpleten, pa naj bi ga kljub temu policija aretirala in naj bi bil tudi obsojen na 18-mesečno zaporno kazen, iz tega razloga pa je zdaj zanj razpisana tiralica. Navedel je še, da je Republiko Srbijo tožnik zapustil legalno, ker navedena obsodba še ni postala pravnomočna, zdaj pa se tožnik zaradi navedenega ne želi vrniti v Republiko Srbijo. Na posebno vprašanje, ali je kdaj bival tudi v Bosni in Hercegovini in ali bi tam lahko varno bival, je tožnik odgovoril pritrdilno. Dodatno je še navedel, da mu je slovenska policija odvzela potni list in vozniško dovoljenje ter osebno izkaznico. Na nadaljnje vprašanje, zaradi katerega razloga naj bi ga srbske oblasti po krivem obdolžile preprodaje orožja, je tožnik odgovoril, da odgovora ne pozna, vendar pa dejstvo, da je v Srbiji dobro situiran, očitno vpliva, da ga tam ne marajo.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ocenjuje, da je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Pri tem še ugotavlja, da se je tožnik, preden je za azil zaprosil v Sloveniji, predhodno že nahajal tako v Sloveniji kot tudi v Italiji, ne da bi zaprosil za azil, saj je sam navedel, da je odšel v Italijo zato, da se je izognil prestajanju zaporne kazni v izvorni državi in ostal v Italiji približno 5 let, da je kaznivo dejanje v tem času zastaralo. Prav tako je sam navedel tudi, da ima dvojno državljanstvo, ker je državljan Republike Srbije in državljan Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju: BIH). Zato tožena stranka meni, da bi tožnik v primeru resnične ogroženosti v Republiki Srbiji zaprosil za zaščito v BIH, katere državljanstvo prav tako ima, vendar pa tega ni storil, četudi je sam navedel, da bi v BIH lahko živel varno. V tej zvezi tožena stranka meni, da so dejanja prosilca za mednarodno zaščito, ki potrebuje zaščito zaradi preganjanja, že po naravi stvari usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite. Poleg tega se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi katerega izmed razlogov po določilih Ženevske konvencije, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi resne škode. Tožnik pa ni navedel, da bi bil v Republiki Srbiji niti v BIH kadarkoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Na podlagi podatkov, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil niti dne 5. 10. 2013, ko mu je bila s strani slovenskih varnostnih organov odvzeta prostost in tudi ne pri dežurni preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v B., temveč šele v času namestitve v Zavodu za prestajanje kazni zapora B., kjer čaka na izročitev srbskim varnostnim organom na podlagi mednarodne tiralice, ki je bila zoper njega razpisana s strani srbskih organov dne 11. 5. 2012, tožena stranka meni, da je tožnik prošnjo vložil izključno z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države in na tak način preprečil slovenskim varnostnim organom, da bi ga na podlagi mednarodne tiralice izročili srbskim varnostnim organom ter da bi se izognil prestajanju zaporne kazni, saj bi si, če bi resnično potreboval zaščito zaradi preganjanja v Republiki Srbiji, ustrezno pomoč poiskal že v BIH, katere državljanstvo prav tako ima tožnik in kjer bi po lastnih navedbah lahko živel varno. Ker tega ni storil, s tem ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite, za kar mora biti izkazan oziroma ugotovljen individualno utemeljen strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, česar pa tožnik ne zatrjuje v nobeni izmed svojih izjav, ne za Republiko Srbijo in tudi ne za BIH. Iz navedenih razlogov je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. in 6. točke 55. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi nasprotuje zaključkom tožene stranke, da je pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite ter da je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel, da se želi izogniti prestajanju zaporne kazni v Republiki Srbiji. V zvezi z razlogi, ki jih je navajal pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, opozarja na svoje navedbe glede neupravičeno izrečene zaporne kazni, nezakonitega pridržanja na policijski postaji in pretepanja s strani policije ter zahteve po priznanju kaznivih dejanj, ki jih tožnik ni storil, zato tožnik meni, da vse našteto ne more pomeniti zgolj takih dejstev, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite upoštevajoč določila 26. člena ZMZ, ki opredeljuje lastnosti dejanj preganjanja. Pri opisanih navedbah gre po tožnikovem mnenju za policijske in sodne ukrepe, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način ter pregon in kazen, ki je diskriminatorna, češ da vsi ukrepi proti tožniku temeljijo na domnevnih kaznivih dejanjih, ki naj jih tožnik ne bi storil, kot verjetne razloge za takšne ukrepe pa tožnik uveljavlja svoje dvojno državljanstvo ter dobro materialno situiranost. Kar se tiče zaključka, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil, da bi odložil oziroma onemogočil prisilno odstranitev iz Slovenije, tožnik meni, da se ta ugotovitev ne nanaša na tožnikovo situacijo, saj se le-ta ravna v skladu z ZMZ in skuša preprečiti izročitev državi, za katero navaja, da je tam preganjan. Namen ZMZ pa naj bi bil ugotoviti, ali so tožnikove trditve resnične in ga obvarovati pred odstranitvijo v tako državo. Ker je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil zato, ker meni, da je v izvorni državi preganjan in zato noče biti odstranjen iz Slovenije, je po mnenju tožnika očitno, da prošnje ni vložil izključno z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije, saj logično vsak prosilec, ki zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan, vloži prošnjo zato, da bi dobil zaščito in hkrati ne bi bil odstranjen iz Slovenije. Kot neutemeljen označuje zaključek tožene stranke, da je tožnik Republiko Srbijo zapustil izključno iz razloga, da bi se izognil prestajanju kazni, pač pa kot bistveno poudarja, da je bila kazen tožniku izrečena za kaznivo dejanje, ki ga ni storil ter da izrečena kazen in dejanja policije proti njemu temeljijo na diskriminatornih okoliščinah. V zvezi z zaključkom tožene stranke, da bi prosilec v primeru resnične ogroženosti v Republiki Srbiji zaprosil za ustrezno pomoč in zaščito v BIH, katere državljan je, pa tega ni storil, tožnik navaja, da je za zaščito zaprosil v trenutku, ko je izvedel, da je zahtevana njegova izročitev državi, v kateri je preganjan. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo, ki ga je tožena stranka sodišču predložila hkrati z listinami predmetnega upravnega spisa, uvodoma pojasnjuje, da lahko v pospešenem postopku pristojni organ odloči brez informacij o izvorni državi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka v prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik pa v postopku ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bila ogrožena njegova prihodnost tako v Republiki Srbiji kot tudi v BIH, katere državljan je, pač pa je izrecno navedel, da se v BIH počuti varno in da bi tam lahko živel. Glede na podatke, da je bil tožnik s sodbo sodišča v C. obsojen na leto in pol zaporne kazni že dne 29. 9. 2009 je imel tožnik dovolj možnosti, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito že v letu 2009, ko se je nahajal v Republiki Sloveniji, zato kot lažne označuje njegove navedbe, da v letu 2010 ni imel takšnih težav, kot jih ima sedaj, kar vsekakor kaže na to, da se želi tožnik zgolj izogniti prestajanju še ene zaporne kazni. Glede na to, da je tožena stranka natančno in obširno pojasnila, zakaj je zavrnila tožnikovo prošnjo v pospešenem postopku, se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, za katero meni, da je pravilna in zakonita ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Na podlagi izjav tožnika v prošnji za mednarodno zaščito, vloženi na predpisanem obrazcu, je pravilno presodila, da tožnik, ki ima dvojno državljanstvo BiH in Republike Srbije, ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji po določilih 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ, zaradi česar je njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi okoliščin iz 2. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po določbi 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ pa se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta podana oba navedena razloga iz 2. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene iz razlogov, ki jih je tožena stranka v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, prepričljivo in logično utemeljeno obrazložila v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Sodišče se z razlogi za odločitev tožene stranka strinja in v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe ter se, da se izogne ponavljanju, na utemeljitev tožene stranke v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče zgolj poudarja, da je že tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik sam v prošnji ni zatrjeval, da bi bil v Republiki Srbiji kadarkoli preganjan zaradi kateregakoli izmed razlogov, ki po določilih Ženevske konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev predstavljajo podlage za priznanje statusa begunca oziroma subsidiarne oblike zaščite. Prav tako tudi v tožbi ne uveljavlja kot podlage za domnevno preganjanje nobenega izmed razlogov, ki po določilih Ženevske konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev predstavljajo podlage za priznanje statusa begunca oziroma subsidiarne oblike zaščite, kot so rasa, nacionalnost, vera, politično prepričanje ali pripadnost posebni družbeni skupini, pač pa kot podlago za zatrjevano preganjanje navaja domnevno dobro materialno situiranost ali dvojno državljanstvo. Te navedbe pa tudi po presoji sodišča ne morejo predstavljati takšnih okoliščin in dejstev, ki bi bile same po sebi pomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po določilih ZMZ, ne z objektivnega in tudi ne s subjektivnega vidika. Tožnik pa je, četudi je dokazno breme v azilnih postopkih med strankama deljeno, kar je posebnost pri upravnem odločanju v zadevah priznanja mednarodne zaščite in predstavlja izjemo glede na splošna pravila dokazovanja v upravno-pravnih zadevah po določilih 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, ki med drugim določa, da mora stranka navesti dejansko stanje, na katerega opira svoj zahtevek natančno, po resnici in določno, ter mora za svoje navedbe predlagati dokaze in jih tudi predložiti, če ne gre za splošno znana dejstva), v tožbi v upravnem sporu uveljavljal, kot verjetno podlago zatrjevanega preganjanja, svoje dvojno državljanstvo in razmeroma dobro gmotno stanje, četudi ni obenem hkrati obrazložil, zakaj je v postopku pred izdajo sedaj izpodbijane odločbe dne 29. 10. 2013 navajal drugače v svoji lastnoročno podpisani izjavi na podlagi 80. člena ZMZ, v kateri je izjavil, da nima sredstev za preživljanje, in sicer ne premoženja, ne dohodkov in tudi ne zavezancev, ki so ga dolžni in sposobni preživljati v skladu s predpisi Republike Slovenije.

Kar zadeva zaključek tožene stranke, da bi v primeru svoje resnične ogroženosti v Srbiji tožnik zaprosil za zaščito v BIH, katere državljan je, pa tega ni storil, sicer tožnik v tožbi izrecno pojasnjuje, da je za zaščito zaprosil v trenutku, ko je izvedel, da je zahtevana njegova izročitev državi, v kateri je preganjan, vendar prav te navedbe po mnenju sodišča le še dodatno potrjuje pravilnost sklepanja tožene stranke, ki je na podlagi podatkov, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil niti dne 5. 10. 2013, ko mu je bila s strani slovenskih varnostnih organov odvzeta prostost in tudi ne pri dežurni preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v B., temveč šele v času namestitve v ZPKZ B., kjer čaka na izročitev srbskim varnostnim organom na podlagi mednarodne tiralice srbskih organov dne 11. 5. 2012, ocenila, da je tožnik prošnjo vložil izključno z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države in na tak način preprečil slovenskim varnostnim organom, da bi ga na podlagi mednarodne tiralice izročili srbskim varnostnim organom ter da bi se izognil prestajanju zaporne kazni (ter da bi si, če bi resnično potreboval zaščito zaradi preganjanja v Republiki Srbiji, ustrezno pomoč poiskal že v BIH, katere državljanstvo prav tako ima tožnik in kjer bi po lastnih navedbah lahko živel varno). Sodišče v tej zvezi le še poudarja, da je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ni navedel, da bi bil v Republiki Srbiji preganjan zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Prav tako je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da tožniku ob vrnitvi v matično državo Republiko Srbijo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj mu ne grozi smrtna kazen oziroma usmrtitev oziroma nevarnost, da bi bil ob vrnitvi v to državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, tožnik pa tudi ni uveljavljal, da bi bil v Republiki Srbiji ogrožen zaradi katerega izmed razlogov, ki predstavljajo podlage za priznanje statusa begunca po določilih Ženevske konvencije, torej zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1