Jedro

Glede na različne možne vsebine leasing razmerij je zaključek, da je tožnica kot leasingojemalka že zaradi takšnega svojstva upravičena do škode na vozilu,ki se kaže v njegovi manjvrednosti, zmoten.

Izrek

Pritožbi stranskega intervenienta na strani tožene stranke se delno ugodi in se prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje in izrek o stroških, vsebovan v sodbi sodišča prve stopnje, spremenita tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne še za nadaljnjih 129.126,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 50.000,00 SIT od 01.05.2003 do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zakonskih zamudnih obresti ter od zneska 79.126,00 SIT v višini zakonskih zamudnih obresti od 19.03.2002 dalje do plačila; tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 525.315,00 SIT oziroma glede na novo valuto RS 2.192,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.03.2006 dalje do plačila, tožeča stranka pa je dolžna povrniti stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pravdne stroške v znesku 204.118,00 SIT oziroma glede na novo valuto RS 851,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.03.2006 dalje do plačila.

Nadaljnja pritožba stranskega intervenienta na strani tožene stranke in pritožba tožeče stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih nespremenjenih delih.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 22.06.2006 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je dolžna stranskemu intervenientu na strani tožene stranke v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 78,79 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15.03.2006 delno ugodilo tožničinemu odškodninskemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 390.426,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 234.309,00 SIT od 01.05.2003 do 27.06.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in od zneska 156.117,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.03.2002 dalje do plačila. Tožničin višji tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 783.731,00 SIT s pripadki, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče pa je odločilo tudi o stroških postopka in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 588.272,00 SIT in stranskemu intervenientu 145.182,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.03.2006 dalje do plačila. Prisojeni znesek predstavlja prisojeno odškodnino tožnici za nepremoženjsko škodo v znesku 500.000,00 SIT (iz naslova utrpelih fizičnih bolečin in neugodnosti 400.000,00 SIT in iz naslova strahu 100.000,00 SIT) in za premoženjsko škodo v znesku 195.146,00 SIT (od tega za materialno škodo zaradi manjvrednosti vozila 83.729,00 SIT), zmanjšano za 20 %, kolikor je po presoji sodišča prve stopnje predstavljal tožničin soprispevek k nastanku škodnega dogodka in škodnih posledic.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22.06.2006 na podlagi določil čl. 328 ZPP popravilo izrek o stroških, vsebovan v sodbi z dne 15.03.2006 in sicer tako, da je popravilo odločitev glede stroškov stranskega intervenienta, to pa tako, da je glede teh odločilo, da je stroške stranskemu intervenientu dolžna povrniti tožeča stranka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje in sklep o popravi se je z enotno pritožbo pritožila tožeča stranka.

Zoper prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje pa je pritožbo vložil stranski intervenient na strani tožene stranke (v nadaljevanju stranski intervenient).

Tožeča stranka je v pritožbi zoper sodbo in sklep o popravi navajala, da pritožbeno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica soprispevala k škodnemu dogodku 20 %. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica peljala po glavni cesti in da je stranski intervenient na strani tožene stranke pripeljal pred njo s stranske ceste na glavno cesto, s tem pa izsilil prednost in vozil pod vplivom alkohola. Tožnica je na takšno reakcijo vozila stranskega intervenienta odreagirala tako, da se je skušala izogniti čelnemu trčenju in je zato zapeljala na levi vozni pas, kar pa je bila normalna in pravilna reakcija tožnice v takšnih okoliščinah. Zato pa je zmotna ocena sodišča prve stopnje, da takšna reakcija tožnice ni bila ustrezna ter da je zato tožnica sama soprispevala k nastanku škodnega dogodka v razmerju 20 %. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je diametralno nasproten z dejanskim stanjem, zato pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj obstaja nasprotje med obrazložitvijo in dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova odškodnine za telesne bolečine nepravilno prisodilo samo 400.000,00 SIT. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova bi znašala 600.000,00 SIT. Pritožnica je zato predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ji prisodi še odškodnina za nadaljnjih 20 %, tožnici pa iz naslova telesnih bolečin prisodi še nadaljnjih 200.000,00 SIT odškodnine.

Stranski intervenient je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP. V pritožbi je navajal, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je glede okoliščin nezgode sledilo izpovedbi tožnice. Izvedenec dr. P. pa je v izvedeniškem mnenju zapisal, da je tožnica obvozila stoječe neznano vozilo preko prekinjene sredinske črte na cestišču. Zaradi takšnega obvoženja pred sabo stoječega vozila pa je bila tožnica tista, ki je povzročila nastanek obravnavane prometne nesreče, saj če bi za stoječim vozilom ustavila, do trčenja na levem voznem pasu s stranskim intervenientom ne bi prišlo. Stranski intervenient pri svojem zavijanju iz stranske ceste ni mogel pričakovati iz leve strani še kakšno drugo vozeče vozilo. Izvedenec dr. Prebil je tudi pojasnil, da bi tožnica kritično situacijo na vozišču preprečila, če bi bila zgolj pozorna na stanje na vozišču oz. če bi takrat, ko je stranski intervenient že zapeljal na glavno cesto do prekinjene talne oznake, reagirala z zaviranjem. Razlog za nastanek obravnavane nesreče je tako zgolj v protipredpisni vožnji tožnice. Glede na izvedeniško mnenje izvedenca dr. P. pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo, na tej podlagi pa tudi zmotno zaključilo o 80 % deležu sokrivde stranskega intervenienta. Sicer pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno ugotovilo tudi zato, ker ni zaslišalo prič oz. očividcev nesreče, katere je predlagal stranski intervenient, zaslišalo pa tudi ni vseh policistov, ki so obravnavali prometno nesrečo. Sicer pa se stranski intervenient pritožuje zoper prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj meni, da jo je sodišče prve stopnje glede na komaj enomesečno obdobje zdravljenja, prisodilo previsoko. Pritožnik pa nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o upravičenosti tožnice do povrnitve premoženjske škode. V času škodnega dogodka je bila lastnica vozila leasing hiša, katera bi zato bila tudi edina upravičena do povrnitve odškodnine za manjvrednost vozila. Zaključek sodišča, da bo po odplačilu obrokov postala lastnica tožnica, predstavlja negotovo dejstvo.

Pritožbi tožnice nista utemeljeni. Pritožba stranskega intervenienta je delno utemeljena in sicer v delu, kjer uveljavlja materialnopravno zmotnost presoje sodišča prve stopnje o deležu sokrivde tožnice in stranskega intervenienta za nastanek obravnavane prometne nesreče in posledične škode ter v delu, kjer zatrjuje materialnopravno zmotnost tožničine upravičenosti do odškodnine za materialno škodo iz naslova manjvrednosti vozila.

Glede na to, da o morebitni navzočnosti tretjega vozila na kraju obravnavane nezgode v trenutku, ko je prišlo do trčenja vozil tožnice in stranskega intervenienta, ni bilo nobenih materialnih dokazov in da zato tudi izvedenec cestnoprometne stroke dr. P. na podlagi le-teh ni mogel potrditi ali ovreči tega, nobena od pravdnih strank pa tudi ni pravočasno predlagala nobenih drugih dokazov, je sodišče prve stopnje glede ugotovitve tega spornega dejstva (ali je na cestišču v smeri tožničine vožnje stalo vozilo s prikolico, kateremu je nameravano zavitje na stransko cesto onemogočalo vozilo stranskega intervenienta) sledilo trditvam tožnice, da tega vozila ni bilo. To pa zato, ker tožena stranka trditev o obstoju tega vozila ni z ničemer dokazala. Glede na navedeno in dejstvo, da bi v nasprotju s toženo stranko dokazovanje tožničinih trditev o neobstoju tega vozila na cestišču pomenilo dokazovanje negativnega dejstva, je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljiva dokazna ocena in dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da vozila s prikolico, stoječega na vozišču, ni bilo. Zato pa stranski intervenient s pritožbenim sklicevanjem na navedbe izvedenca, da je tožnica obvozila pred sabo stoječe vozilo, prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov ne morejo omajati. Toliko manj pa lahko prepričljivost takšnih dokaznih zaključkov omajajo nadaljnji pritožbeni očitki stranskega intervenienta o zmotnosti takšnih zaključkov, ker naj bi sodišče prve stopnje ne zaslišalo po stranskem intervenientu predlaganih prič – očividcev in policistov. Do konca prvega naroka za glavno obravnavo (ta je bil opravljen 28.04.2004), ko je glede na določila čl. 286 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bilo mogoče ponuditi dokaze za ugotovitev svojih trditev, stranski intervenient ni predlagal nobenega dokaza z zaslišanjem kakšne priče. Pritožbeni očitki stranskega intervenienta v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenih okoliščin prometne nezgode se tako izkažejo v celoti kot neutemeljeni.

Ob sicer zgoraj neutemeljenih izpodbijanjih ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani prometni nezgodi sicer pred tožnico v smeri njene vožnje ni bilo na vozišču stoječega vozila s prikolico, pa je sodišče prve stopnje ostale okoliščine obravnavane nezgode ugotovilo na podlagi izvida in mnenja izvedenca cestnoprometne stroke dr. Prebila. V izvedeniškem mnenju tega izvedenca in njegovi dopolnitvi (v zvezi s katero in po njej pa nobena od strank ni predlagala določitve drugega izvedenca) je imelo sodišče prve stopnje prepričljivo podlago za zaključek, da se je tožnica kraju prometne nezgode z vožnjo po glavni cesti približevala s hitrostjo vožnje 50 km/h (kar je bilo v okviru dovoljene hitrosti skozi naselje), ko je takrat, ko je bila od mesta trka oddaljena najmanj 28 m, iz desnega odcepa v smeri njene vožnje na glavno cesto zapeljal s svojim vozilom stranski intervenient ter zavil v levo, torej v nasprotno smer tožnčini vožnji. Tožnica je na vozilo stranskega intervenienta reagirala tako, da je zavila na levi vozni pas v smeri svoje vožnje, tam pa je prišlo med vozilom tožnice in stranskega intervenienta, ki je takrat že prevozil desni vozni pas tožnice, do trčenja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. P. tudi ugotovilo, da je cesta na področju prometne nezgode v smeri proti C. potekala skozi levi ovinek, vendar pa je bila preglednost vozišča na kraju, kjer se je stranski intervenient vključeval na glavno cesto, minimalno 75 metrov v obe smeri. Zato pa bi lahko stranski intervenient, preden je zapeljal na glavno cesto, vozilo tožnice videl, tudi tožnica pa bi lahko ob približevanju stranskemu odcepu že vse od oddaljenosti 75 metrov do njega videla vozilo stranskega intervenienta. Kočno pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. P. tudi ugotovilo, da bi lahko tožnica trčenje preprečila, če bi takrat, ko je stranski intervenient z vozilom zapeljal na glavno cesto, reagirala drugače in ne z zavitjem v levo. Tožnica bi tako lahko trčenje preprečila že s tem, če bi takrat, ko je stranski intervenient zapeljal na glavno cesto, bila pozorna nanj in bi reagirala z intenzivnim zaviranjem oz. bi tako reagirala vse do takrat, dokler vozilo stranskega intervenienta ni prevozilo sredinske talne oznake. V takšnih primerih in na tak način bi namreč tožnica uspela svoje vozilo ustaviti in do trčenja z vozilom stranskega intervenienta ne bi prišlo. Ker pa je tožnica reagirala z zavitjem na levi vozni pas, čeprav je bilo jasno vidno, da na ta pas vozi tudi vozilo stranskega intervenienta, njena reakcija ni bila pravilna in je kljub s strani stranskega intervenienta izzvane nevarne prometne situacije tožničino nepravilno ravnanje v vzročni povezavi z nastalo prometno nesrečo. Na podlagi takšnih dejanskih zaključkov o okoliščinah nezgode pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je stranski intervenient z ugotovljenim načinom vožnje kršil cestnoprometna pravila, ki mu prepovedujejo zavitje na glavno cesto, če to ni varno za druge udeležence (kršitev določila čl. 102/II Zakona o varnostni cestnega prometa) in predpisov o prepovedi vožnje pod vplivom alkohola (sodišče prve stopnje je kot nesporno tudi ugotovilo, da je imel stranski intervenient v času prometne nezgode v krvi najmanj 0,91 gram na kilogram alkohola) in da je bila takšna njegova vožnja glavni vzrok za nastalo prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da je tudi tožnica s svojim ravnanjem, ko očitno na vozilo stranskega intervenienta ni bila dovolj pozorna, čeprav bi njegovo vozilo lahko opazila že na daljšo razdaljo in je nanj takrat, ko je ta zapeljal na glavno cesto reagirala na način, ki ne predstavlja reagiranja povprečnega voznika s povprečnimi vozniškimi sposobnostmi, s takšnim nepravilnim reagiranjem prispevala k nastanku prometne nesreče. Nasprotne pritožbene trditve tožnice o neobstoju njenega soprispevka h nastali prometni nesreči so zato po presoji pritožbenega sodišča neutemeljene. Delno utemeljene pa so po presoji pritožbenega sodišča pritožbene trditve stranskega intervenienta o materialnopravni zmotni presoji sodišča prve stopnje (glede na določilo čl. 192 ZOR), da znaša tožničin soprispevek s takšnim ravnanjem samo 20 % soprispevek k nastanku prometne nezgode. Glede na ugotovljen način tožničine vožnje in možnosti za preprečitev prometne nesreče, tudi tožničino ravnanje ni bilo zanemarljivo za nastanek nesreče in zato po presoji pritožbenega sodišča znaša tožničin sokrivdni delež k nastanku prometne nesreče 30 %, delež stranskega intervenienta pa 70 %. Pritožbi stanskega intervenienta v tem delu je zato pritožbeno sodišče delno ugodilo in prisojeno odškodnino v pritožbeno neizpodbijanih delih in v pritožbeno neuspešnem izpodbijanem delu spremenilo v skladu s takšnim pritožbeno ugotovljenim razmerjem.

Sodišče prve stopnje je obseg tožničine škode iz naslova utrpelih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca ortopedske stroke dr. S. Tako je ugotovilo, da je tožnica pretrpela prenateg obvratnih mišic in udarnino levega kolena, zaradi česar je utrpela obdobje srednje močnih trajnih bolečin, ki je trajalo 3 dni, obdobje občasnih telesnih bolečin, ki je trajalo nadaljnje 3 dni, ter obdobje lažjih občasnih pojenjajočih bolečin do enega meseca. Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem pa je tožnica utrpela pregled v specialistični ambulanti z rentgensko preiskavo, jemanje zdravil proti bolečinam in za pomirjanje živcev, 10-kratno pohajanje na fizikalno terapijo, kontrolne preglede pri izbrani zdravnici in obdobje bolniškega staleža, ki je trajalo en mesec in tri dni. Ugotovljena težina telesne poškodbe, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter obseg neugodnosti ter časovna odmaknjenost nastale škode od dneva prisoje odškodnine, so v po sodišču prve stopnje odmerjeni višini odškodnine v znesku 400.000,00 SIT dobile primeren odraz. Zato pa so pritožbeni očitki tožeče stranke in stranskega intervenienta, da prisojena odškodnina ni v skladu z kriteriji in merili iz čl. 200 ZOR (v zv. s čl. 1060 OZ), ker je odmerjena prenizko oz. previsoko, neutemeljeni.

Utemeljeni pa so pritožbeni očitki stranskega intervenienta o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje, ko je tožnici iz naslova materialne škode zaradi manjvrednosti vozila prisodilo odškodnino v znesku 83.729,00 SIT, oz. upoštevajoč ugotovljen tožničin 20 % soprispevek 66.983,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.03.2002 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožnici odškodnino iz tega naslova prisodilo na podlagi ugotovitev, da tožnica ob nastanku škodnega dogodka sicer ni bila lastnica vozila, ampak leasingojemalka, bo pa glede na naravo leasing pogodb po odplačilu obrokov iz leasing razmerja to postala, zato pa bo s tem pridobila v last vozilo, katerega vrednost bo zmanjšana. Manjvrednost vozila, povzročena z obravnavano prometno nezgodo kot škodnim dogodkom, zato, ker tožnica sicer ni lastnica vozila, ne predstavlja tožničine (navadne škode), ampak bi lahko predstavljala pričakovan “izgubljen dobiček”, ki bi ga bilo glede na sklenjeno leasing razmerje mogoče pričakovati. Vendar pa stranski intervenient pritožbeno utemeljeno poudarja, da je za prisojo tovrstne škode potrebno ugotoviti utemeljeno pričakovanje takšnega nastanka škode, upoštevajoč pri tem okoliščine ob razsoji o zahtevku in glede na normalen tek stvari (čl. 189/III ZOR). Leasing pogodbe sicer izrecno zakonsko niso urejene. Glede na zelo različne vrste in vsebine leasing pogodbenih razmerij in dejstvo, da tožnica niti v tožbi niti kasneje (kljub toženkinem ugovarjanju njeni aktivni legitimaciji tudi v zvezi z uveljavljano predmetno škodo) ni podala nobenih trditev o vsebini njenega leasing razmerja s tretjim (niti ni predložila leasing pogodbe), pa se izkaže zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti pričakovanja, da bo tožnici takšna škoda nastala, kot zmoten. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi stranskega intervenienta v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, kjer je sodišče tožnici prisodilo sorazmeren del te materialne škode, spremenilo tako, da je takšen zahtevek tožnice zavrnilo.

Glede na delno utemeljeno pritožbo stranskega intervenienta in zaključek pritožbenega sodišča o sokrivdi tožnice in stranskega intervenienta v razmerju 30 % proti 70 %, pa je pritožbeno sodišče izpodbijani prisodilni del sodbe še nadalje spremenilo tako, da je razen za znesek 66.983,00 SIT (kolikor znaša po sodišču prve stopnje sorazmerni prisojeni delež materialne škode tožnici iz naslova manjvrednosti vozila) zavrnilo tožničin zahtevek še za nadaljnjih 12.143,00 SIT (kolikor znaša 10 % previsoko priznane odškodnina tožnici za preostalo prisojeno materialno škodo) in za znesek 50.000,00 SIT (kolikor znaša po sodišču prve stopnje prenizko ugotovljenemu 10 % sorazmernemu deležu sorazmerno prisojena nepremoženjska škoda), oz. skupaj 129.126,00 SIT s pripadki, kot je te prisodilo sodišče prve stopnje in pritožbeno niso bili izpodbijani. Nadaljnjo pritožbo tožene stranke in pritožbo tožeče stranke zoper sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanih nespremenjenih delih odločitve o glavni stvari.

Očitki tožeče stranke o podanosti absolutne bistvene kršitve, ker bi naj bili zaključki sodišča o ugotovljeni sokrivdi tožnice nasprotni z dejanskim stanje, zaradi česar bi naj bilo podano nasprotje med obrazložitvijo in dejanskim stanjem, so pravno zmotni, ker ne predstavljajo očitane absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, kot je ta opredeljena v navedenem zakonskem določilu. Stranski intervenient pa svojih pritožbenih očitkov o podanosti iste absolutne bistvene kršitve ni z ničemer konkretiziral, zato pritožbeni preizkus takšnih njegovih trditev ni možen. Pritožbeno sodišče je zato preizkus podanosti absolutnih bistvenih kršitev preizkusilo v okviru uradnega preizkusa (po II. odst. 350 čl. ZPP) ter pri tem ugotovilo, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od navedenih kršitev.

Tožeča stranka kljub navajanju v naslovu vloge, da s pritožbo izpodbija tudi sklep o popravi sodišča z dne 22.06.2006, ni v pritožbi navedla nobenih razlogov, ki bi se nanašali na navedeni sklep. Zato je pritožbeno sodišče ob obravnavanju njene pritožbe zoper ta sklep opravilo le uraden preizkus navedene odločitve, kot mu to nalagajo dol. čl. 350/II ZPP. Pri tem je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdajo tega sklepa niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Delna ugoditev pritožbi stranskega intervenienta in delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje sta pritožbenemu sodišču narekovala tudi poseg v izrek o stroških, vsebovan v sodbi (II. odst. 165. čl. ZPP). Po delni spremembi odločitve o glavni stvari se je uspeh tožeče stranke iz prej 33 % znižal na 22 %, uspeh tožene stranke pred sodiščem prve stopnje pa iz 67 % zvišal na 78 %. Glede na po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške tožeče stranke v višini 563.784,00 SIT in 407.952,00 SIT, kolikor so znašale izvedenine in po sodišču prve stopnje opravljen način izračuna stroškov, do povračila katerih je tožeča stranka upravičena (in kar vse pritožbeno ni izpodbijano), je tako tožeča stranka upravičena do povrnitve 531.984,00 SIT pravdnih stroškov (kar predstavlja 22 % od zneska 563.784,00 SIT in celotno povračilo izvedenin v znesku 407.952,00 SIT). Glede na 78 % uspeh tožene stranke in po sodišču prve stopnje njej odmerjene potrebne pravdne stroške v znesku 8.550,00 SIT, stranskemu intervenientu pa v znesku 261.690,00 SIT, sta tako tožena stranka upravičena do povrnitve 6.669,00 SIT, stranski intervenient pa do zneska 204.118,00 SIT. Po medsebojnem delnem pobotanju pravdnih stroškov je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 525.315,00 SIT, tožeča stranka pa stranskemu intervenientu 204.118,00 SIT, oboje s pripadki, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje in pritožbeno niso bili izpodbijani. Glede na spremenjeno valuto R. S. v času pritožbenega odločanja in določilo čl. 13 Zakona o uvedbi EURA je navedene zneske pritožbeno sodišče izrazilo tudi v EUR-ih.

Tožeča stranka z nobeno od svojih pritožb ni bila uspešna, zato sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Stranski intervenient je s pritožbo uspel v višini 33 %. Zato je v takšni višini upravičen tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov. Te je pritožbeno sodišče na podlagi stroškovnika stranskega intervenienta in veljavne Odvetniške tarife odmerilo na znesek 238,77 EUR. Potrebne stroške stranskega intervenienta tako predstavlja nagrada pooblaščencu za sestavo pritožbe 375 točk OT, končno poročilo stranki 50 točk, materialne stroške v višini 2 % (kar znaša 8,5 točk) in 20 % DDV v višini 86,7 točk. Glede na pritožbeni uspeh je tako tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu povrniti pritožbene stroške v znesku 78,79 EUR.