Jedro

Oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo RS, mora imeti med drugim zagotovljen tudi trajni vir preživljanja v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1714/98-17 z dne 17.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 10.9.1998, s katero tožena stranka ni ugodila njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z utemeljitvijo, da ne izpolnjuje pogoja po 4. točki 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS), saj nima zagotovljenega trajnega vira preživljanja. Po navedeni zakonski določbi mora imeti oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo RS, med drugim zagotovljen tudi trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča njeno materialno in socialno varnost. V skladu s 5. členom Uredbe Vlade RS o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju uredba) se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost, če dokaže, da: - je redno zaposlena in višina njenih dohodkoh ustreza višini, ki je določena z Uredbo o določitvi zajamčenega osebnega dohodka; - prejema pokojnino, ne glede na višino, če je bila določena v RS; - ima kakšen drug reden trajni vir preživljanja v višini, navedeni v 1. alinei; - jo je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ( ZZZDR) dolžan preživljati kdo drug. Pri ugotavljanju, ali prosilec izpolnjuje navedene pogoje, je treba po presoji sodišča prve stopnje izhajati iz predpostavke, da ima oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo, lastne dohodke, ki omogočajo preživljanje, ali pa jo je, v skladu z ZZZDR dolžan preživljati kdo drug. Sodišče navaja, da med strankama ni sporno, da tožnik ni bil redno zaposlen in tudi ni imel zagotovljenih drugih lastnih trajnih prihodkov za svoje preživljanje. Izjava staršev, da ga preživljajo, pa tudi ni dokaz o zagotovljenem trajnem viru preživljanja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da že od svojega rojstva dalje živi v skupnem gospodinjstvu z bratom in obema staršema, niti da se preživlja s prodajo knjig za nekega podjetnika. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi ugotovitev v upravnem postopku. Po določbi 1. odstavka 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati z navedeno zakonsko določbo predpisane pogoje. Po 4. točki 1. odstavka 10. člena navedenega zakona mora imeti oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, med drugim zagotovljen tudi trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Ta pogoj pomeni, da mora imeti prosilec za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastne dohodke, ki omogočajo preživljanje ali pa ga je v skladu z ZZZDR dolžan preživljati kdo drug. Tožnik, glede na podatke in listine v upravnih spisih, tega pogoja ne izpolnjuje, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Kot dokaz o drugem trajnem viru preživljanja ne zadošča izjava staršev o preživljanju že polnoletnega tožnika, ki se niti redno ne šola. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja trajnega vira preživljanja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS in je na tej podlagi pravilno odločilo.

Vrhovno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.