Jedro

Zavarovanec se v primeru, da je trajanje neizkoriščene pravice daljše od nove pravice, lahko odloči, da uveljavi neizkoriščeni del denarnega nadomestila namesto nove pravice. To pa pomeni, da ne glede na neizkoriščeni del ne more hkrati uveljavljati obe pravici in sicer poleg nove pravice, še neizkoriščeni del denarnega nadomestila. V konkretnem primeru tako tožnik v nobenem primeru glede na jasno določbo 70. člena ZUTD, ne more uveljavljati pravice do denarnega nadomestila v trajanju 8 mesecev in 18 dni, to je poleg nove pravice v trajanju 3 mesecev, še preostali neizkoriščeni del denarnega nadomestila v trajanju 5 mesecev in 18 dni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 7. 2017 in prvostopenjska odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 25. 11. 2016 in da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 8 mesecev in 18 dni ter da mora tožena stranka o odmeri in izplačilu nadomestila odločiti v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe s posebno upravno odločbo. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razloga bistvene kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 15. 1. 2010 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v trajanju 6 mesecev v času od 19. 12. 2009 do 18. 6. 2010. V letu 2011 se je postopek o priznanju pravice do denarnega nadomestila, končan z odločbo z dne 15. 1. 2010 obnovil po uradni dolžnosti in je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 14. 7. 2011 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 9 mesecev in sicer za nazaj v obdobju od 19. 12. 2009 do 18. 9. 2010. Tožnik je navedeno pravico izkoristil zgolj do 1. 4. 2010, ostali del pravice mu je miroval na podlagi odločbe z dne 1. 4. 2010. Za preostali del pravice, ki je miroval, je tožnik dne 6. 12. 2010 podal zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za preostali čas upravičenosti. Prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljuje na dejstvu, da je tožnik potem, ko je dne 6. 12. 2010 vložil zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za preostali čas upravičenosti, dne 1. 4. 2011 podal pisno izjavo, s katero je vlogo umaknil. Zato se je postopek priznanja pravice do denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti s sklepom z dne 5. 4. 2011 ustavil. Vloga z dne 1. 4. 2011 (umik zahteve z dne 6. 12. 2010) se nikakor ni mogla nanašati na kasnejšo odločbo št. ... z dne 14. 7. 2011. Zato je po mnenju pritožbe potrebno šteti, da je tožnik z vlogo z dne 6. 12. 2010 podal zahtevek za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti v trajanju 5 mesecev in 18 dni ter o tem zahtevku še ni bilo odločeno. Ni mogoče zaključiti, da se tožnikov umik zahtevka, podan 1. 4. 2011, nanaša na odločbo, izdano po tem datumu. O tožnikovi zahtevi, podani 6. 12. 2010 še ni bilo odločeno, saj po izdaji odločbe z dne 14. 7. 2011 upravni organ ni izdal nobene odločbe, s katero bi bilo odločeno o tožnikovi zahtevi z dne 6. 12. 2010. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnik s tem, ko je dne 1. 4. 2011 umaknil zahtevo za priznanje preostalega dela, pravico do preostalega dela denarnega nadomestila izgubil, je napačno, ker se umik tožnika z dne 1. 4. 2011 ne more nanašati na odločbo, ki je bila izdana šele 3 mesece po podaji umika. Dejstvo, da je bil s sklepom z dne 5. 4. 2011 postopek odločanja o tožnikovi pravici do denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti ustavljen, nima vpliva na sam obstoj te pravice. Gre za procesni sklep, s katerim ni bilo meritorno odločeno o pravici. Zato ni mogoče šteti, da je tožnik pravico do denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti izgubil oziroma, da je bilo o pravici do preostalega dela neizkoriščene pravice v trajanju 5 mesecev in 18 dni, v upravnem postopku že dokončno in pravnomočno odločeno. Ponovno zahtevo za priznanje preostalega dela nadomestila je tožnik podal šele s pritožbo zoper izpodbijano odločbo z dne 12. 12. 2016 in z dne 15. 12. 2016, ko je navajal, da ni nikoli izkoristil stare pravice po odločbi št. ... V tem delu izpodbijana odločba tožene stranke nima razlogov, saj ni šlo zgolj za pritožbo zoper odločbo z dne 25. 11. 2016, temveč za podano zahtevo za priznanje preostalega dela nadomestila. Tožena stranka bi tako morala njegovo zahtevo (pritožbo v tem delu) posredovati v odločanje Zavodu RS za zaposlovanje v odločanje in ne o njej odločiti meritorno. V postopku odločanja tožene stranke z odločbo z dne 4. 7. 2012 tožnik ni navajal, da želi, da se mu prizna še preostalo nadomestilo, temveč da je pri odmeri potrebno upoštevati odločbo z dne 14. 7. 2011, kar pa smiselno ne predstavlja zahteve za priznanje preostalega dela nadomestila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselno očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi in ne drži, da sodba nima razlogov o tem, da ni šlo le za pritožbo zoper odločbo z dne 25. 11. 2016. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 7. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper odločbo Zavoda RS za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) št. ... z dne 25. 11. 2016. S slednjo je organ prve stopnje tožniku priznal pravico do denarnega nadomestila za čas 3 mesecev od 15. 10. 2016 do 14. 1. 2017, na podlagi zavarovalne dobe pred nastankom brezposelnosti v trajanju 1 leto, 6 mesecev in 3 dni. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnik poleg na novo priznane pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo upravičen še do preostalega dela denarnega nadomestila v trajanju 5 mesecev in 18 dni na podlagi odločbe z dne 14. 7. 2011, torej skupaj 8 mesecev in 18 dni.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 15. 1. 2010 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 6 mesecev. Nato je bila dne 1. 4. 2010 izdana odločba, s katero je bilo odločeno, da tožniku od 1. 4. 2010 miruje pravica do denarnega nadomestila. Kasneje je bil po uradni dolžnosti obnovljen postopek končan z odločbo z dne 15. 1. 2010 tako, da se je tožniku priznala pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 9 mesecev, odločba z dne 15. 1. 2010 pa je bila odpravljena. Tožnik je dne 6. 12. 2010 vložil zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za preostali čas upravičenosti. Dne 1. 4. 2011 je podal izjavo, s katero je navedeno zahtevo umaknil, postopek v zadevi priznanja pravice do denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti za tožnika pa se je s sklepom z dne 5. 4. 2011 ustavil. Tožniku je bila kasneje z odločbo z dne 6. 3. 2012 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 3 mesecev. Zoper citirano odločbo je tožnik vložil pritožbo, v kateri je navajal, da mu je bila z odločbo z dne 14. 7. 2011 priznana pravica do denarnega nadomestila za čas 9 mesecev. Takšno pritožbo je tožena stranka z odločbo z dne 4. 7. 2012 zavrnila z obrazložitvijo, da je tožnik umaknil svojo zahtevo za denarno nadomestilo za preostali čas upravičenosti in da je s tem izgubil pravico do preostalega denarnega nadomestila. Zoper takšno dokončno odločbo tožnik ni uveljavljal sodnega varstva tako, da je postala dokončna in pravnomočna. Tožniku je bila z odločbo z dne 9. 3. 2015 na novo priznana pravica do denarnega nadomestila za čas 3 mesecev.

7. V sedaj obravnavanem postopku je tožnik dne 11. 11. 2016 izpolnil vlogo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila in navedel, da je denarno nadomestilo že prejemal in da ga je izkoristil, kvadratek, da denarnega nadomestila ni izkoristil v celoti oziroma da namesto nove pravice želi izkoristiti pravico v preostalem delu, pa je pustil prazen. V pritožbi, ki jo je tožnik vložil zoper prvostopno odločbo z dne 25. 11. 2016 je tožnik navedel, da zahteva, da se namesto nove pravice uveljavi pravica do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila. Njegova pritožba je bila z odločbo z dne 4. 7. 2017 zavrnjena. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 8. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v 70. členu Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD). Po drugem odstavku noveliranega 70. člena ZUTD ima zavarovanec pravico do še neizkoriščenega dela denarnega nadomestila tudi v primeru, če ga ni v celoti izkoristil zaradi vključitve v delo, ki je bil razlog za prenehanje pravice, razen če ima pogoje za priznanje nove pravice, določene v 59. členu istega zakona in če njegova ponovna brezposelnost ni nastala iz razloga, zaradi katerega se po določbah ZUTD priznanje pravice odkloni. V tretjem odstavku 70. člena ZUTD pa je izrecno določeno, da se zavarovanec lahko odloči, da bo namesto nove pravice uveljavil preostali še neizkoriščeni del denarnega nadomestila, če je trajanje pravice do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila daljše, kot bi bilo trajanje nove pravice. Odločitev mora biti pisna, preklic odločitve pa je možen le do izdaje odločbe organa prve stopnje.

Glede na takšno pravno podlago in ureditev v zvezi z uveljavljanjem neizkoriščenega dela denarnega nadomestila, se zavarovanec v primeru, da je trajanje neizkoriščene pravice daljše od nove pravice, lahko odloči, da uveljavi neizkoriščeni del denarnega nadomestila namesto nove pravice. To pa pomeni, da ne glede na neizkoriščeni del ne more hkrati uveljavljati obe pravici in sicer poleg nove pravice, še neizkoriščeni del denarnega nadomestila. V konkretnem primeru tako tožnik v nobenem primeru glede na jasno določbo 70. člena ZUTD, ne more uveljavljati pravice do denarnega nadomestila v trajanju 8 mesecev in 18 dni, to je poleg nove pravice v trajanju 3 mesecev, še preostali neizkoriščeni del denarnega nadomestila v trajanju 5 mesecev in 18 dni.

9. Glede na določbo 70. člena ZUTD bi tožnik lahko izbral samo eno od pravic, bodisi novo pridobljeno pravico ali pa pravico do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila, pa še to v primeru, če je ta daljša in če svojo odločitev izrazi na predpisan način, torej pisno, preklic pa je možen le do izdaje prvostopne odločbe.

10. Tožnik svoje volje na tak način tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izrazil, temveč je v vlogi za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila celo označil, da je pravico do denarnega nadomestila pred tem v celoti izkoristil. Šele v pritožbi, vloženi zoper odločbo z dne 25. 11. 2016, je navedel, da zahteva, da se namesto nove pravice uveljavi pravica do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila. Takšna navedba v pritožbi pa je nedvomno prepozna, saj je v tretjem odstavku 70. člena ZUTD jasno določeno, da je preklic odločitve možen le do izdaje odločbe organa prve stopnje. Zavarovanec torej pravice do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila ne more uveljavljati kasneje kot se izjava lahko prekliče. 11. Ker je tožnik v vlogi za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila z dne 11. 11. 2016 nedvomno označil, da je denarno nadomestilo že prejemal in ga je izkoristil v celoti in šele v pritožbi zoper odločbo z dne 25. 11. 2016 navedel, da zahteva, da se namesto nove pravice uveljavi pravica do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila, to pa je prepozno, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbiji odločbi toženca z dne 25. 11. 2016 in z dne 4. 7. 2017 v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) štelo za pravilni in zakoniti in utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Pritožba zmotno meni, da o tožnikovi zahtevi, vloženi 6. 12. 2010 še ni bilo odločeno. Tožnik je dne 1. 4. 2011 podal pisno izjavo, s katero je vlogo z dne 6. 12. 2010 umaknil. Zato se je postopek priznanja pravice do denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti s sklepom z dne 5. 4. 2011 ustavil. Z umikom se šteje, da vloga (z dne 6. 12. 2010) sploh ni bila vložena in da je konec procesnega razmerja. Vsi učinki, ki jih je imela vloga na materialnem in procesnem področju, so odpadli (ex tunc). Sklep o ustavitvi je zgolj deklaratorne narave. Torej se z umikom šteje kot, da vloga sploh ni bila vložena in ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da o vlogi z dne 6. 12. 2010 sploh še ni bilo odločeno. Dejstvo, da je bila kasneje v obnovitvenem postopku izdana odločba z dne 14. 7. 2011, v ničemer ne vpliva na pravne posledice umika zahteve, vložene 6. 12. 2010. Pritožba posledično neutemeljeno uveljavlja, da po izdaji odločbe z dne 14. 7. 2011 upravni organ ni izdal nobene odločbe. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, ki je sicer za pritožbeno rešitev zadeve tudi povsem irelevantna, da je tožnik na to opozoril v pritožbenem postopku zoper v tem postopku izpodbijano odločbo.

13. Sam umik zahteve za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za preostali čas upravičenosti ne preprečuje ponovne vložitve zahteve za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Takšno pravilno stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje in ne drži, da je štelo, da je tožnik z umikom izgubil pravico do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo obrazložitev odločbe tožene stranke z dne 4. 7. 2012 in se do tega vprašanja posebej ni opredeljevalo. Štelo pa je, da je s tem, ko tožnik zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 7. 2012 ni uveljavljal sodnega varstva pravic, citirana odločba postala dokončna in pravnomočna.

14. Glede na dokončno in pravnomočno odločbo z dne 4. 7. 2012 se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da bi tožena stranka morala njegovo zahtevo oziroma pritožbo v tem delu posredovati v odločanje Zavodu RS za zaposlovanje in ne o njej odločati meritorno. Neupoštevne pa so nadalje tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni navajal, da želi, da se mu prizna še preostalo nadomestilo, temveč da je pri odmeri potrebno upoštevati odločbo z dne 14. 7. 2011. Glede na to, da tožnik še ni dopolnil starosti 57 let ali 35 let zavarovalne dobe, se mu je pravica do denarnega nadomestila odmerila na delovno dobo od zadnjega prejemanja denarnega nadomestila in ne v skladu z drugim odstavkom 69. člena ZUTD.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je določbo 70. člena ZUTD potrebno skladno z drugim odstavkom razlagati restriktivno. Citirana določba pravice do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila ne omogoča v primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje, določene v 59. členu, torej, če je bil zavarovan pred nastankom brezposelnosti najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih. Glede na tretji odstavek pa se zavarovanec izjemoma lahko odloči in uveljavlja neizkoriščeni del, če je ta daljši od novonastale pravice. Namen določbe 70. člena ZUTD ni v tem, da zavarovanec lahko kadarkoli uveljavlja neizkoriščeni del denarnega nadomestila, ampak pri prvem naslednjem nastanku zavarovalnega primera. Tožniku je bila po izdaji odločbe z dne 14. 7. 2011 (pred spornima odločbama) pravica do denarnega nadomestila priznana še dvakrat in sicer z odločbama z dne 6. 3. 2012 in z dne 9. 3. 2015. 16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče prve stopnje tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.