Jedro

Toženka je pravilno ocenila, da so tožnikove navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi revščine in brezposelnosti ter potresa, dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Toženka je pravilno ugotovila in svojo odločitev prepričljivo obrazložila, da tožnikove težave v Maroku ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite zato, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika, ki se je v policijskem postopku predstavil kot A. A., roj. ... 2003, državljan Kraljevine Maroko (v nadaljevanju: Maroko), zaradi nezakonitega vstopa 9. 12. 2023 obravnavala slovenska policija.

3. Toženka je povzela dne 20. 12. 2023 vloženo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja), da pripada berberski etnični in plemenski pripadnosti, da je muslimanske veroizpovedi, da vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, kakor tudi še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Maroko je zapustil 13. 9. 2023 zaradi revščine in brezposelnosti.

4. Toženka je povzela tožnikovo izpoved iz osebnega razgovor, v bistvenem za ta postopek, da je bila njegova ciljna država Italija, da je končal šest razredov osnovne šole, nato pa tri leta pripravljalne šole in dva letnika srednje šole, da šolanja zaradi slabe finančne situacije ni nadaljeval, da se je odločil, da bo odšel v Evropo in da sorodnikov izven Maroka nima. Tožnik je povedal, da je vse življenje živel v Marakešu, skupaj s starši, bratoma in sestro v majhni glineni hiši. Med poletnimi počitnicami je pomagal očetu pri gradbenih delih, prodajal je tudi sadje na tržnici in s tem zaslužil 2.000 maroških dirhamov. Med šolo ga je preživljal oče. Doma so bili revni in marsičesa si niso mogli privoščiti. Oče je zaslužil le toliko, da so lahko skromno živeli in kupovali samo nujne dobrine. Razmišljal je, da bi si poiskal delo v drugem kraju, vendar pa je bil mnenja, da tudi drugje ni bolje in ne bi mogel dostojno živeti. Tožnik je po predočenju, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Maroko na seznam varnih držav, povedal, da je Maroko zapustil zaradi revščine ter potresa leta 2023, ki je prizadel Maroko. Odšel je zato, ker je žele boljšo prihodnost. Povedal je, da so v potresu septembra 2023 zbežali iz hiše, da se je del hiše porušil, da veliko ljudi ni preživelo ali pa so bili ranjeni. S stani države niso prejeli nobene pomoči, kljub temu, da so zanjo zaprosili. V drug kraj, ki ni bil prizadet zaradi potresa, se ni poskušal preseliti. Potres je bil tudi glavni razlog, da je zapustil izvorno državo. Za pot je porabil približno 1.000 evrov. Denar sta si starša sposodila od sorodnikov. Če bi ostal v Maroku, bi bil v zelo slabi finančni situaciji. Živel bi v revščini in ne bi si mogel privoščiti stvari. Denar bi potreboval tudi za zdravstvene usluge, ki si jih velikokrat že preteklosti ni mogel privoščiti. Kot mlad fant, bi si rad ustvaril prihodnost in pomagal domačim. V primeru, da bi se moral vrniti v Maroko, bi živel v brezupni situaciji.

5. Toženka je ugotovila, da tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena, da pa tožnik prihaja iz Maroka in je državljan te države. Ugotovila je, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami (revščina) in naravno katastrofo (potres), kar ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Ekonomske težave in nezmožnost življenja v Maroku, po oceni toženke ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Toženka je izpostavila, da je tožnik v Maroku delal (pomagal je pri gradbenih delih, prodajal pa je tudi sadje na tržnici), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega pa je v postopku zatrjeval, da se mu v Maroku nič konkretnega sploh ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Toženka je ugotovila, da tožnikovih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnosti najti zaposlitev, ni moč povezati s preganjanjem. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru po ceni toženke tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Tožnik ni navedel, da bi imel v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, navedel je ekonomske težave (revščina, ni zaslužil dovolj denarja za preživetje) in naravno katastrofo (potres, ki se je zgodil septembra 2023), ki po mnenju toženke niso pomembne v postopku mednarodne zaščite. Toženka je pojasnila, da naravne katastrofe, med njimi tudi potres, lahko povzročijo širok spekter težav in posledic, ki pa se ne nanašajo zgolj na prosilca temveč na vse ljudi, ki so bili prizadeti. Splošno znano je, da je v Maroku bila zagotovljena pomoč držav in humanitarnih agencij, ki so prizadetim ljudem nudili materialno (finančno) in humanitarno (zdravniško, medicinsko, tehnično) pomoč. Maroko je doletel obsežen potres 8. 9. 2023, kar je pet dni pred tožnikovim odhodom iz izvorne države, zato so po oceni toženke njegove navedbe glede državne pomoči popolnoma neprepričljive, saj je od potresa do njegovega odhoda minilo le pet dni, kar je izjemno kratko obdobje, da bi prosilec sploh lahko računal na neko konkretno pomoč države. Poleg tega je tožnik izpostavil, da ni razmišljal, da bi se skušal preseliti v kakšen kraj, ki ni bil prizadet zaradi potresa. Razmišljal namreč je, da bi si poiskal delo v drugem kraju v Maroku, a tudi drugje ni bolje in ne bi mogel dostojno živeti. Te navedbe tožnika po mnenju toženke izkazujejo, da je bil glavni razlog, zaradi katerega je zapustil svojo izvorno državo, pomanjkanje denarja in posledično revščina ter želja po boljši ekonomski situaciji.

6. Toženka je ugotovila, da so glavni razlog za odhod tožnika iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito tožnikove ekonomske težave in revščina, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države. Po oceni toženke, ni dokazano, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Toženka je ugotovila, da tožnik ni izkazal vzročne zveze iz osmega odstavka 27. člena ZMZ-1. Ugotovila je, da težav, ki jih tožnik uveljavlja, ni moč povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega je tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Toženka je po ugotovitvi, da tožnik ni navedel drugih težav v izvorni državi, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

7. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik prihaja iz Maroka, države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. Toženka po preučitvi vseh tožnikovih izjav ni mogla zaključiti, da je imel tožnik v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Toženka je ugotovila, da razlogov za občutek ogroženosti tožnik v izvorni državi nima. Po mnenju pristojnega organa v konkretnem primeru torej ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko za tožnika ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Zato je toženka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 8. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb tožnika_

9. Tožnik predlaga, da sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno odločanje toženki toženki.

10. Tožnik se ne strinja z ugotovljivo toženke, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo soočen z resno škodo oziroma, da njegovo življenje ne bo ogroženo in opozarja na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožnik meni, da je treba tako kot zaščito pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja, šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tožnik v svoji lastni državi nima več zatočišča, kajti hišo, katere je utrpela škodo v potresu, ni več varna za bivanje. Tožnik in tudi njegova družina pa nimajo lastnih sredstev, da bi hišo obnovili. Denarnih sredstev, kljub zaprosilu, pa s strani države niso prejeli. Meni, da je tveganja, da tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja resnično, stvarno. Ponavlja, da se je hiša, v kateri so bivali, v potresu delno porušila in je posledično nevarna za bivanje. Tveganje je tudi osebno, ker je vplivalo na konkretno življenje tožnika in predvidljivo. Predvidljivo pomeni, da stopnja verjetnosti, s katero zatrjujemo, da bo prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo "zgolj možnost ali sum", vendar je lahko nižja od merila "zagotovo". Tožnik meni, da se lahko težave, ki jih je opisal, štejejo za resno škodo, kot ju opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1, da bi mu v državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Meni, da človeku, ki nima zagotovljenega prebivališča, zagotovo grozi nečloveško ravnanje, v kolikor bi se ga vrnilo v njegovo izborno državo.

11. Tožnik še opozarja, da načelo nevračanja in stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Meni, da zaradi vsega navedenega obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

_Povzetek navedb toženke_

12. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da tožnik v postopku ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bila v izvorni državi preganjan oz. da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Poudarja, da je imel tožnik vse možnosti, da izkaže vse svoje individualne okoliščine, zaradi katerih le-ta zanjo ne bi bila varna, česar ni storil in ni dokazal, da izvorna država zanj ne bi bila varna država. Tožnik je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomske stiske in sam navedel, da se mu v izvorni državi ni zgodilo nič hujšega oz. da tam ni bil ogrožen.

_O sodni presoji_

13. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-7727/2023. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

15. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.1 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.2

16. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 17. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

18. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je toženka namreč pravilno ocenila, da tožnik upoštevajoč, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

19. Toženka je pravilno ocenila, da so tožnikove navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi revščine in brezposelnosti ter potresa, dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Toženka je pravilno ugotovila in svojo odločitev prepričljivo obrazložila, da tožnikove težave v Maroku ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite zato, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Neutemeljena je tako tožbena navedba, da gre upoštevajoč vse navedeno v primeru tožnika za razloge, ki bi opravičevali podelitev mednarodne zaščite. Neutemeljeno je zato tudi tožbeno pričakovanje, da je razlog za podelitev mednarodne zaščite slabo ekonomsko stanje tožnika v izvorni državi, brez zatrjevanja, da je revščina posledica preganjanja iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju in, da tožnik ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.

20. Neutemeljeno se tožnik zavzema tudi za to, da bi navedbe, da tožnik v izvorni državi nima kje bivati, ker je hiša zaradi potresa poškodovana, da njegova družina nima sredstev, da bi hišo obnovili, brez zatrjevanja, da je to stanje posledica pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva Kraljevine Maroka in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, utemeljevale dodelitev mednarodne zaščite.

21. Kot izhaja iz jasne obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka štela za dokazano, kar je tožnik navajal kot razlog za odhod iz Maroka in sicer slabe ekonomske razmere, brezposelnost in potres. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito8. Sodišče se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišče RS v sodbi I Up 257/2023 z dne 6. 11. 2023, da mora tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi. Iz izpodbijanje odločbe jasno izhaja, da je toženka upoštevala razloge, ki jih je tožnik sam navedel za odhod iz Maroka (slabo ekonomsko stanje, brezposelnost, potres), ki pa jih je, kot že obrazloženo pravilno štela za dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite po ZMZ-1. 22. Zaradi nekonkretiziranosti ni utemeljen niti tožbeni očitek kršitve postopka. Do vseh navedb tožnika se je v celoti in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijani odločbi, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišče poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo seveda ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

23. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

24. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.9 Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.10 Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

25. Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1).

26. Sodišče ugotavlja, da je na vse navedbe tudi v tem delu pravilno in popolno odgovorila toženka z izpodbijano odločbo. Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Tožnik v tožbi izrazi sicer nestrinjanje z ugotovitvijo, da je Maroko zanj varna država z zatrjevanjem slabega ekonomskega položaja, kar pa ne zadošča. Sodišče ponavlja, da ima tožnik seveda pravico, da se z izpodbijano odločbo ne strinja, kar pa ne pomeni, da je tožba utemeljena.

27. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 2 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve. 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 8 Na primer, sodba Vrhovnega sodišča RS Sodba I Up 222/2023 z dne 20. 9. 2023. 9 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 10 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).