24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., Podjetje za zunanjo in notranjo trgovino, d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 168/99 z dne 5. 1. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 460/98 z dne 1. 6. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da pravno dejanje - verižna kompenzacija, izvršena v času, ko je imel stečajni dolžnik (tožnik v pravdi) trajno blokiran žiro račun, nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, ustavnemu pritožniku kot toženi stranki pa naložilo vrnitev prejetega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi v stečajno maso tožnika.

Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki se nanaša na izpolnitev obveznosti z verižnimi kompenzacijami, izvršenimi preden je imel tožnik trajno blokiran žiro račun. Sodišče je namreč štelo, da je šele od tega dne naprej stranka, v katere korist je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje stečajnega dolžnika (subjektivni kriterij izpodbojnosti). Prav tako pa je ocenilo, da za čas pred navedenim datumom stečajni dolžnik ni dokazal obstoja subjektivnega elementa izpodbijanja pravnih dejanj na strani toženca (ustavnega pritožnika), plačila terjatve z verižnimi kompenzacijami pa samih po sebi ni mogoče šteti za izpolnitev na način, ki ni običajen. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Sprejelo je stališče, da je subjektivni kriterij izpodbijanja podan tudi v primerih plačila s kompenzacijami pred dnevom nastanka insolventnosti stečajnega dolžnika, saj gre v konkretnem primeru za neobičajni način izpolnitve obveznosti, s čimer se obstoj subjektivnega kriterija domneva. Zoper sodbo Višjega sodišča je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da izpodbijana sodba krši načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Meni, da je Vrhovno sodišče, sicer v skladu s sodno prakso, ki pa ji pritožnik nasprotuje, pravnemu standardu dalo drugačno vsebino, kakor zakonodajni organ. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave), saj naj bi izpodbijana sodna odločba onemogočala svobodne odločitve v zvezi s premoženjem oziroma poslovanjem podjetja, "omrtvena" pa naj bi bila tudi vsakršna gospodarska pobuda subjektov, s čimer zatrjuje kršitev pravice iz 74. člen Ustave.

B.

Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje kršitev zgoraj navedenih ustavnih pravic, vendar večina njegovih navedb po vsebini predstavlja očitek zmotne uporabe materialnega prava.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče preizkusi ustavno pritožbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem okviru lahko Ustavno sodišče v obravnavani zadevi preizkusi, ali je bila izpodbijana sodba izdana na podlagi z Ustavo neskladne razlage zakona, s katero bi lahko bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Zatrjevana napačna uporaba materialnega prava sama po sebi še ne pomeni kršitve načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem tudi pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Če gre zgolj za očitek nepravilne uporabe materialnega prava, ki ne posega na raven človekovih pravic in svoboščin, lahko Ustavno sodišče v okviru 22. člena Ustave v obravnavani zadevi kvečjemu presoja, ali je izpodbijana sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, tako da bi jo bilo mogoče označiti kot arbitrarno oziroma samovoljno. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Bistveno stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča, je, da sporne verižne kompenzacije, izvedene v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, predstavljajo izpolnitev obveznosti na način, ki ni običajen, saj pritožnik v pravdi ni dokazal, da je bil takšen način plačila med udeležencema obveznostnega razmerja vnaprej dogovorjen kot običajni način izpolnitve obveznosti. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da takega dogovora pritožnik v postopku pred rednimi sodišči tudi ni zatrjeval, samo večkratna uporaba verižnih kompenzacij za poravnavanje obveznosti njihovih udeležencev pa ne zadostuje za ugotovitev obstoja dogovora o uporabi takšnega načina poplačila. Pri svoji odločitvi je Vrhovno sodišče uporabilo določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99 - ZPPSL) ter svoje stališče obrazložilo z argumenti, ki jih dopuščajo v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov.

Zgolj okoliščina, da pritožnik pravo in s tem obravnavani pravni standard razume drugače od sodišč, pa sama po sebi tudi še ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave ter pravice do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave. Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa, kot že navedeno, v obravnavani zadevi ne gre.

Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger