Jedro

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo ugovoru tožene stranke, da tožeča stranka ni stvarno legitimirana za tožbo, ker ni lastnica poslovnega prostora. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka poslovne prostore pridobila na podlagi pogodbe o prenosu podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko prevzemno družbo, ki je bila sprovedena v sodnem registru in da je predmetna nepremičnina bila del osnovnih sredstev s. p., sedaj pa tožeče stranke, je sodišče prve stopnje kljub nesporni ugotovitvi, da predmetna nepremičnina v zemljiški knjigi (še) ni vpisana na tožečo stranko, utemeljeno zaključilo, da je tožeča stranka njena upravičena imetnica in torej aktivno stvarno legitimirana v tem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I., II., III. in V. izreka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo izreklo: “I. Sprememba tožbe se dovoli. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 47517/2012 z dne 10. 4. 2012, se vzdrži v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 11.873,27 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.362,40 € od 17. 3. 2012 dalje, od zneska 510,87 € od 18. 3. 2012 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 41,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4.20 12 dalje, vse v 15 dneh. III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 25.432,40 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 434,00 € od 1. 2. 2011 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 3. 2011 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 4. 2011 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 5. 2011 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 6. 2011 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 7. 2011 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 8. 2011 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 9. 2011 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 10.2011 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 11. 2011 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 12.2011 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 1. 2012 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 2. 2012 dalje, od zneska 434,00 € od 1. 3. 2012 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1: 4. 2012 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 5. 2012 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 6. 2012 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 7. 2012 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 8. 2012 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 9. 2012 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 10. 2012 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 11. 2012 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 12. 2012 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 1. 2013 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 2. 2013 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 3. 2013 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 4.2013 dalje, od zneska 1.302,00 € od 1. 5. 2013 dalje in od zneska 1.128,40 € od 1. 6. 2013 dalje, vse v 15. dneh. IV. V presežku, to je glede plačila zneska 278,73 € s pp, se tožbeni zahtevek zavrne. V. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.791,00 € pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.” Tožena stranka je po pooblaščencu zoper to sodbo vložila pravočasno pritožbo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), napačne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožečo stranko pa obveže k plačilu na strani tožene stranke nastalih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe vztraja pri ugovoru pomanjkanja aktivne oziroma stvarne legitimacije tožeče stranke, ker tožeča stranka v zemljiško knjigo ni vpisana kot lastnik nepremičnine, zato po njenem ne more biti upravičena do nadomestila za uporabo te nepremičnine, do katerega bi bil upravičen le (zemljiškoknjižni) lastnik. Podredno in iz previdnosti pa tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka ni z ničemer izkazala svojega domnevnega prikrajšanja, ki da je pogoj za ugoditev zahtevkom v obravnavani zadevi. Tožena stranka nadalje izpostavlja, da sodišče ne bi smelo razsojati o zahtevkih tožeče stranke (nadomestilih), ki so v plačilo zapadli po marcu 2012 in da bi te tožeča stranka potencialno lahko uveljavljala le v drugi (ločeni) pravdi. Sodišče zato spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti, tožeča stranka si pravice do razširitve tožbe tudi ni pridržala.

Tožeča stranka se o pritožbi tožene stranke ni izjavila.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav je tožena stranka v pritožbi navedla, da izpodbija odločbo sodišča prve stopnje v celoti, je pritožbeno sodišče štelo, da to izpodbija le v prisodilnem delu, torej v točkah I., II., III. in V izreka (torej v delu v katerem tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uspela), saj za izpodbijanje odločbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (v točki IV. izreka) tožena stranka ne more imeti pravnega interesa.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala zoper toženo stranko plačilo nadomestila za uporabo poslovnih prostorov v znesku 11.873,27 EUR, ki ga je tekom postopka razširila na 37.584,40 EUR s pripadki. Zatrjevala je, da tožena stranka kljub poteku v najemni pogodbi določenega roka najema in kljub pozivom tožeče stranke na izpraznitev, poslovne prostore uporablja brez pravne podlage in brez plačila.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo (-) da sta pravdni stranki 15. 7. 2010 za obravnavane poslovne prostore sklenili najemno pogodbo za določeno čas, (-) da se je obdobje najema izteklo 22. 10. 2010, (-) da tožena stranka kljub pozivom tožeče stranke poslovnih prostorov ni izpraznila in jih ima še vedno v uporabi, (-) da nova najemna pogodba ni bila sklenjena in da tožena stranka za uporabo poslovnih prostorov od 1. 2. 2011 ni plačala nobenega nadomestila za uporabo, (-) da znaša višina ustrezne uporabnine mesečno 1.302,00 EUR, kot je to ugotovil sodni izvedenec gradbene stroke. Na podlagi te dejanskih ugotovitev, ki jih tožena stranka pritožbeno ne izpodbija, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je razširjeni tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi določbe 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (1) utemeljen in mu je ugodilo. Razloge kot jih je za ugoditev navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka zmotno meni, da sodišče prve stopnje spremembe tožbe z razširitvijo oziroma povečanjem zahtevka ne bi smelo dovoliti, ker si tožeča stranka v tožbi te pravice do razširitve tožbe ni pridržala. Tega ji ne nalaga noben predpis. Sodišče prve stopnje pa je v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo zakaj in na kateri osnovi je dovolilo razširitev tožbe, čeprav se je tožena stranka temu protivila. Teh razlogov pa tožena stranka s pritožbo konkretno ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo ugovoru tožene stranke, da tožeča stranka ni stvarno legitimirana za tožbo, ker ni lastnica poslovnega prostora. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka poslovne prostore pridobila na podlagi pogodbe o prenosu podjetja samostojnega podjetnika B. O. na kapitalsko prevzemno družbo z dne 27. 6. 2007, ki je bila sprovedena v sodnem registru in da je predmetna nepremičnina bila del osnovnih sredstev B. O. s. p., sedaj pa tožeče stranke, in teh dejanskih ugotovitev tožena stranka pritožbeno ne izpodbija, je sodišče prve stopnje kljub nesporni ugotovitvi, da predmetna nepremičnina v zemljiški knjigi (še) ni vpisana na tožečo stranko, utemeljeno zaključilo, da je tožeča stranka njena upravičena imetnica in torej aktivno stvarno legitimirana v tem sporu.

Da so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne izhaja tudi iz spisovnega gradiva in sicer iz notarske listine - zapisa pogodbe o prenosu podjetna na kapitalsko prevzemno družbo ... v prilogi A 12, ki vsebuje tako zavezovalni kot razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo) za predmetno nepremičnino. Iz citiranega notarskega zapisa je razvidno, da je O. B. s. p. nepremičnino prenesel in jo izročil tožeči stranki, tedaj M. d. o. o., ter tudi dovolil vknjižbo lastninske pravice na prevzemnico. Tožeča stranka je tako na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico v pričakovanju in s tem so na njo kot prevzemnico prešla vsa lastninska upravičenja zemljiškoknjižnega lastništva, četudi zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini na tožečo stranko ni bil izvršen.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo upoštevaje po tožeči stranki zatrjevano pravno podlago iz določbe 198. člena OZ, ki je v uporabi tuje stvari. Po citirani določbi pa je imetnik upravičen do nadomestitve koristi, ki jo je imel uporabnik tuje stvari od uporabe te stvari. S tem, ko je tožena stranka brez pravne podlage uporabljala poslovne prostore tožeče stranke in tožeči stranki uporabnine ni plačevala, je bila okoriščena na račun tožeče stranke in ji mora to korist vrniti oziroma nadomestiti, pri čemer pa ni odločilno ali tožena stranka poslovne prostore sploh potrebuje in zakaj, kot to zmotno in šele v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi se tako pokažejo za neutemeljene. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji niti ni zasledilo katere od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo po navedenem zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Op. št. (1): Določba 198. člena OZ glasi: Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.