Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da bi dolžnik glede na upnikovo trditev, da so lahko dolžnikovi vrednostni papirji zastavljeni tudi za terjatve drugih upnikov, ter da s temi podatki upnik ne razpolaga, moral trditi in dokazati, za katere terjatve, do katere višine so obremenjeni posamezni ostali dolžnikovi vrednostni papirji, da bi verjetno izkazal svojo trditev, da kljub temu, da so zastavljeni, imajo preostalo vrednost za poplačilo upnikove terjatve ob njeni zapadlosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka ter v II. in III. toči izreka potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugovoru dolžnika z dne 20.8.2012 zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo delno ugodilo (I. točka izreka), tako da je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Z 172/2012 z dne 9.8.2012 o zavarovanju s predhodno odredbo v točki c) razveljavilo v delu, v katerem je odrejen rubež denarnih sredstev na transakcijskih računih dolžnika in v tem delu zavarovanje ustavilo. V preostalem delu te točke pa je sklep spremenilo tako, da se točka c) pravilno glasi: „c.) s prepovedjo organizacijam za plačilni promet: - A., d.d., pri kateri ima dolžnik odprt račun št. xx in - B., d.d., pri kateri ima dolžnik odprt račun št. xx, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovega transakcijskega računa ali kateregakoli drugega računa denarnega zneska, za katerega je odrejena ta predhodna odredba.

Zneska dolžnikovih denarnih sredstev na računu pri pooblaščenih organizacijah za plačilni promet, ki ga je sodišče prepovedalo izplačati, ni mogoče prenesti iz tega računa, dokler traja prepoved, razen za poravnavo zavarovane terjatve.“ V preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (II. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora upniku v roku osmih dni po prejemu tega sklepa povrniti stroške postopka v zvezi z ugovorom zoper sklep o zavarovanju, v višini 19,95 EUR z obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o zavarovanju s predhodno odredbo v celoti razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v pretežnem delu zavrnilo ugovor dolžnika (tožene stranke) zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo, ker je ocenilo, da sta podana oba pogoja za zavarovanje upnikove terjatve s predhodno odredbo, to je obstoj odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva in verjetno izkazana nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Prvostopenjsko sodišče svojih zaključkov, da je verjetno izkazana nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, ni temeljilo, kot mu to očita pritožnik, na ugotovitvi, da je imel dolžnik (v preteklosti kdaj) blokiran transakcijski račun, temveč na oceni celotnega dolžnikovega finančnega položaja. Ugotovilo je, da dolžnik ne razpolaga z visokimi kritji na transakcijskem računu, da je konec leta 2011 zabeležil 31,124 mio EUR izgube, vse obveznosti dolžnika pa so takrat znašale skupaj 87,701 mio EUR, sredstva pa 84.085.799,71 EUR (torej manj kot obveznosti), da so dolžnikovi vrednostni papirji zastavljeni za poplačilo upnikove terjatve v višini 21.620.706,62 EUR ter da dolžnik ni navedel ničesar glede upnikovih trditev o obremenjenosti ostalih naložb. Takšna dolžnikova finančna slika pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno za verjetno izkazuje obstoj objektivne nevarnosti v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, ne glede na naravo poslovanja dolžnika, ki je finančni holding.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da bi dolžnik glede na upnikovo trditev, da so lahko dolžnikovi vrednostni papirji zastavljeni tudi za terjatve drugih upnikov, ter da s temi podatki upnik ne razpolaga, moral trditi in dokazati, za katere terjatve, do katere višine so obremenjeni posamezni ostali dolžnikovi vrednostni papirji, da bi verjetno izkazal svojo trditev, da kljub temu, da so zastavljeni, imajo preostalo vrednost za poplačilo upnikove terjatve ob njeni zapadlosti. Trditveno in dokazno breme glede tega se je ob zgoraj navedenih trditvah upnika prevalilo na dolžnika. Ta pa zahtevanega bremena ni zmogel, kot je to pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. 8. Pritožbeno sodišče se tako strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je argumentov, ki govorijo v prid trditvam o verjetnem obstoju nevarnosti za uveljavitev upnikove terjatve več od argumentov, ki govorijo proti njim, ter da dolžnik svojega trditvenega in dokaznega bremena glede preobseženosti in nesorazmernosti zavarovanja ni zmogel. 9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, ki so ga vodili do takšnih zaključkov in se jim pridružuje.

Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno odločilo, ko je ugovor dolžnika zoper izdano predhodno odredbo „v pretežnem delu“ zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu potrdilo, ko je pred tem ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).