Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po 2.odstavku 35.člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o prošnji in prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, ker dejanske okoliščine v katerih je prošnja podana ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Za odločitev v tako imenovanem pospešenem postopku pa je dovolj, da je izkazan eden izmed alternativno določenih pogojev v 2. odstavku 35. člena Zazil.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.2.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka).
V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Tudi po njegovi presoji so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene, saj je iz nje očitno, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, ker je prišel zaradi dolgoletne vojne in okupacije Gaze s strani Izraela, pri čemer je kot razlog navedel, da je prišlo leta 2003 do raketnega napada na njihovo hišo, zaradi katerega so umrli njegova starša in brat. Tožnik je tudi navedel, da je prišel v Republiko Slovenijo iz ekonomskih razlogov. Prav tako je namero za vložitev prošnje za azil vložil šele 18.1.2006, to je po 7. dneh prebivanja v centru za tujce, kamor je bil dne 11.1.2006 nastanjen z namenom prisilne odstranitve iz Republike Slovenije, potem ko ga je prijela policija zaradi ilegalnega prehoda čez mejo dne 11.1.2006 (odločba PP N.G. z dne 11.1.2006), kar je zakonski znak zavajanja postopka po 5. alinei 36. člena v zvezi z 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da iz izpodbijane odločbe ne izhajajo okoliščine dejanske narave, da bi njegovo prošnjo za azil res bilo treba zavrniti. Meni, da ni prav, da tudi sodišče prve stopnje svojo odločitev gradi na tem, da se mu odklanja azil zaradi dejstva, ker naj ne bi podal zahteve za azil takoj ob prijetju s strani policistov. Vprašanje je in iz izpodbijane sodbe ne izhaja, ali je bil že ob samem prijetju v svojem jeziku poučen o vseh dejstvih prijetja in njegovih pravicah ter možnostih. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi mu tožena stranka zagotovila razumevanje dejstev in vsebine prošnje za azil po vnaprej pripravljenem obrazcu. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.
Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.
Pritožba ni utemeljena.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago.
Po presoji pritožbenega sodišča sta sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko sta se v obravnavani zadevi oprla na določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po navedeni določbi lahko namreč pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pa pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Za odločitev v navedenem tako imenovanem pospešenem postopku je dovolj, da je izkazan eden izmed alternativno določenih pogojev v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je iz ravnanja tožnika sklepati, da zlorablja oziroma zavaja azilni postopek s tem, da je prošnjo za azil v Republiki Sloveniji vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, kar potrjujejo tudi podatki in listine v predloženih upravnih spisih, da je tožnik bil dne 11.1.2006 odpeljan v Center za tujce (odločba o prekršku PP N.G. z dne 11.1.2006) zaradi odstranitve iz Republike Slovenije in je v Centru za tujce šele dne 18.1.2006 izrazil željo, da bi v Republiki Sloveniji zaprosil za azil. ZAzil sicer ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo, kot je bilo tudi v tem primeru, v 1. odstavku 8. člena določa, da morajo zaprositi za azil pri pristojnem organu v najkrajšem možnem času. ZAzil za tujce iz 8. člena v 2. odstavku 25. člena tega zakona tudi določa, da lahko vložijo prošnjo za azil pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, azilnem domu ali policiji. V obravnavnem primeru, ko je tožnik svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil dne 18.1.2006, to je šele po sedmih dneh bivanja v Centru za tujce (na predpisanem obrazcu pa je bila prošnja za azil vložena dne 26.1.2006) možnost pa je imel izraziti namero, da bo zaprosil za azil že pri policiji takoj pri vstopu v Republiko Slovenijo (8. člen v povezavi z 2. odstavkom 25. člena ZAzil), je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil z namenom, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države, kar je okoliščina, ki se šteje za zlorabo oziroma zavajanje azilnega postopka.
Tožena stranka je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi iz razloga po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj je ocenila, da je tožnik prišel iz ekonomskih razlogov in da je iz njegove prošnje za azil očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Ker pa je, kot že navedeno za odločitev na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, dovolj, da je izkazan eden izmed alternativno določenih pogojev v 2. odstavku 35. člena ZAzil (v obravnavanem primeru pa je izkazan razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil), toženi stranki niti ni bilo treba ugotavljati obstoja morebitnih drugih razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Na drugačno odločitev pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Iz podatkov v predloženih upravnih spisih ne izhaja in tožnik tudi tega ne zatrjuje, da bi svojo namero za pridobitev azila izrazil še preden je bil (dne 11.1.2006) nastanjen v Centru za tujce. Od dne, ko je vložil prošnjo za azil, pa je bil seznanjen z vsemi pravicami in dolžnostmi prosilca za azil, zagotovljeno pa je bilo tudi prevajanje v arabski jezik.
Pritožbeno sodišče kot nedopustno zavrača tožnikov pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj tak razlog stranka v pritožbi v upravnem sporu lahko uveljavlja le, če je dejansko stanje ugotavljalo sodišče prve stopnje (5. odstavek 72. člena ZUS), tega pa v obravnavanem primeru ni.
Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.