Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Zavzeto je stališče, da je treba oškodovanca sprejeti takega, kakršen je. Upravičen je do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je škoda ali njen del posledica njegove posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. in 4. točki izreka spremeni tako, da se odslej glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 470,48 EUR pravdnih stroškov v roku 15-tih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki sami nosita nastale jima pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v 15 dneh tožnici plačala odškodnino v znesku 1.205,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

1.205,81 EUR od 22.2.2006 do prenehanja obveznosti;

2.503,76 EUR od 22.2.2006 do vključno 23.3.2006; 25,04 EUR od 11.11.2005 do vključno 23.3.2006. V presežku za še zahtevanih 2.790,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2006 do prenehanja obveznosti je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne 380,53 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka, tožeči stranki pa je naložilo, da toženi povrne 63,45 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni.

Zoper sodbo sta se obe pravdni stranki pravočasno pritožili. Uveljavljata vse v Zakonu o pravdnem postopku – ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe, tožena stranka pa podrejeno še njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija odločitev, da mora tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo še v znesku 1.205,81 EUR. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti bistveno previsoka in v nasprotju z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Tožnica je v škodnem dogodku utrpela zelo lahki telesni poškodbi, med zdravljenjem ni prestajala bistvenih neugodnosti, ki bi trajale dalj časa. Odškodnina bistveno odstopa od odškodnin, ki jih za podobne primere prisojajo sodišča, kar pomeni razen kršitve določb OZ tudi kršitev načela enakosti pred zakonom. Iz enakih razlogov izpodbija tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče ni upoštevalo, da je zavrta gibljivost hrbtenice v ledvenem delu, ki tožnici preprečuje, da bi se sklonila do tal in jo ovira pri delih v predklonu in s prisilno držo ter pri športnih aktivnostih, posledica natega vratne hrbtenice in ne udarca. To navaja tudi izvedenec, ki pravi, da ostale težave ne morejo biti trajne. Sodišče ni obrazložilo zakaj ni upoštevalo tega dela izvedenskega mnenja, kljub ugovoru tožene stranke, da škoda zaradi zvina ledvene hrbtenice ni krita po pogojih AO - plus zavarovanja. Sodišče tudi ni razmejilo težav, ki so posledica tožničine bolezni hrbtenice. Podrejeno pa tožena stranka meni, da poškodba ni zapustila takšnih posledic, ki bi opravičevale odškodnino. Odškodnina se prisoja zaradi duševnih bolečin, ki jih tožnica ni izkazala. Toženka je tožnici plačala že celotno odškodnino, ki ji gre glede na njene poškodbe, materialno pravo in sodno prakso. Izpodbija tudi odločitev o zamudnih obrestih. Sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je tožnici 6.3.1996 poslala poravnalno ponudbo, na katero ni odgovorila, pač pa vložila tožbo. Tožena stranka je poskušala izpolniti svojo obveznost, ki pa je tožeča stranka ni sprejela. O zamudi tožene stranke ni mogoče govoriti. Tožena stranka je bila v zamudi kvečjemu od 22.2.2006, ko se je iztekel rok za izpolnitev, ki ga je ponudila tožeča stranka, do svoje ponudbe izpolnitve dne 6.3.2006 oziroma najkasneje 24.3.2006, ko je tožena stranka izpolnila tisto, kar je menila, da dolguje. Po preteku tega roka tožena stranka ne more biti v zamudi, ker višine odškodnine ni bila ugotovljena ampak je postala znana šele s sodbo. Zamudne obresti za premoženjsko škodo pa izpodbija v celoti, saj v skladu že z uveljavljano sodno prakso le te tečejo šele od dneva izdaje sodbe dalje, v kolikor premoženjska škoda ni bila plačana že prej, kar je v konkretnem primeru bila.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti je sodišče tožnici prisodilo prenizko odškodnino, ki je nesorazmerna sodni praksi za istovrstne poškodbe. Tožnica je v škodnem dogodku utrpela udarnino hrbta in leve podlahti ter udarnino obeh stegen. Po mnenju izvedenca je v zdravstveni dokumentaciji omenjena diagnoza nateg vratnega mišičja, povsem mogoča pa je tudi posttravmatska stresna motnja. Opredeljenim diagnozam sodišče ni namenilo zadostnega poudarka. Sodišče je neustrezno vrednotilo bolečinska obdobja. Ob škodnem dogodku je bila tožnica stara šele 42 let in bo, ob upoštevanju povprečne življenjske dobe, bolečinsko obdobje trajalo še skoraj polovico življenja. Neustrezno so bile ovrednotene tudi številne neugodnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožnica upravičena do vse odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožničinemu zahtevku bi bilo treba ugoditi v celoti, saj bo, glede na tožničino starost ob škodnem dogodku in glede na povprečno življenjsko dobo primorana trpeti duševne bolečine zaradi oviranosti praktično na vseh področjih svojega življenja še skoraj polovico življenja. Sodišče je brez ustrezne podlage od dosojene odškodnine v skupnem znesku 4.000,00 EUR odštelo valoriziran znesek odškodnine, ki jo je plačala tožena stranka. Tožena stranka svojega izračuna ni predložila. Ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo prosto razpolagati, zato je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, kar je brez ustreznega predloga strank odločalo o valoriziranem znesku že plačane odškodnine. Valorizacija predstavlja dejstvo, ki ga je dolžna dokazati tožena stranka. Sicer pa je novejša sodna praksa zavzela stališče, da po uveljavitvi ZPOMZO – 1 v veljavnem pravu ni podlage za revalorizacijo. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 617/2006. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Uspeh tožnice je bil izračun napačno, saj sodišče prve stopnje pri izračunu, da je tožnica v prvi fazi uspela z 11 % tožbenega zahtevka očitno prezrlo, da je tožena stranka plačala nesporni del odškodnine v višini 606.000,00 SIT po vloženi tožbi in je torej v tej fazi pravde tožnica uspela tudi z omenjenim zneskom. Tožnica je v prvi fazi pravde uspela s 35,4 % in bi ji moralo v tem deležu prisoditi odvetniške stroške. Sodišče je materialnopravo zmotno uporabilo, ker med odmerjenimi stroški ni opravilo pobota in toženi stranki naložilo le plačilo razlike.

Delno je utemeljena le pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je kot materialno podlago za odločanje o odškodnini za nepremoženjsko škodo upoštevalo določbi 179. čl. in 182. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami), ki ju je uporabilo pravilno. Kakšne škodne posledice je utrpela tožnica, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki mu stranki nista ugovarjali, in ob upoštevanju izpovedi tožnice, zaslišane kot stranke. Ugotovilo je, da je tožnica utrpela odrgnino hrbta in leve podlahti ter udarnino obeh stegen. Izvedenec medicinske stroke je izrecno izključil, da bi tožnica utrpela tudi pretres možganov, nateg vratnega mišičja in udarnino glave. Ugotovil pa je, da so po poškodbeni glavobol, motnje koncentracije in težave s kratkotrajnim spominom lahko znaki posttravmatske stresne motnje, ki je zaradi prevračanja avtomobila verjetna. Trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je morala tožnica po poškodbi prenašati, je sodišče prve stopnje navedlo na 5. strani obrazložitve. V okviru odškodnine za telesne bolečine je upoštevalo še okoliščino, da je bila tožničina zmožnost za opravljanje življenjskih aktivnosti tri mesece zmanjšana. Res je tožnica utrpela lažje telesne poškodbe, vendar je le te mogoče umestiti med lahke primere po Fischerju, saj je bila potrebna zdravstvena oskrba, bolečinsko obdobje pa je trajalo mesec dni, v tem času pa je morala tožnica prenašati relativno številne nevšečnosti. Za navedene posledice je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, kar predstavlja 3,2 povprečni plači ob izdaji sodbe (v oktobru 2008 je znašala povprečna plača 917,64 EUR, Uradni list RS 126/2008). Dosojena odškodnina je primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem, s primerljivimi škodnimi posledicami (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba 2001, stran 764). Pritožbeni ugovori obeh strank zoper dosojeno odškodnino niso utemeljeni. Neupoštevno je sklicevanje tožeče stranke na diagnoze iz zdravstvene dokumentacije, ki z mnenjem izvedenca, s katerim je tožeča stranka soglašala, niso bile potrjene. Neutemeljen pa je tudi očitek tožene stranke, da je bila tožnici za bolečine dosojena previsoka denarna odškodnina.

Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je pri tožnici zavrta gibljivost v ledvenem predelu hrbtenice, zaradi česar se ne more skloniti do tal in jo to ovira pri delih v predklonu, delih s prisilno držo, zaradi občasnega krča v ledvenem predelu pa je ovirana pri športnih aktivnostih. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 42 let in da bo imela te omejitve tudi v bodoče. Za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnici prisodilo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR, kar minimalno presega 1 povprečno plačo. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo njenega ugovora, da je zavrta gibljivost v ledvenem delu tožničine hrbtenice, posledica zvina ledvene hrbtenice, ki ni krita z AO-plus zavarovanjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da zvina ledvene hrbtenice tožnica ni utrpela. Kar tožena stranka izvedeniškemu mnenju ni ugovarjala, je sodišče utemeljeno štelo, da zanjo ni več sporno vprašanje, ali je omejena gibljivost posledica zvina ledvenega dela hrbtenice. V tem je očitno razlog, da sodišče na toženkin ugovor ni izrecno odgovorilo. Neutemeljena je tudi nadaljnja navedba tožene stranke, da sodišče ni razmejilo težav, ki so posledica tožničine bolezni hrbtenice. V pravni teoriji, ki ji novejša sodna praksa sledi, je zavzeto stališče, da je treba oškodovanca sprejeti takega, kakršen je. Upravičen je do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je škoda ali njen del posledica njegove posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja (npr. prejšnjih bolezni ali posebnih fizičnih oziroma duševnih lastnosti). Na podlagi teorije o adekvatni vzročnosti in tudi ne na podlagi katerekoli druge sodobno uveljavljene teorije, neposlovne odškodninske odgovornosti ni mogoče niti izključiti niti omejiti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca (povzeto po komentarju dr. Nine Plavšak k 131. čl. OZ, Obligacijski zakonik s Komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, stran 707 in 711). Neutemeljen je tudi nadaljnji ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala trajnih duševnih bolečin. Podlago za zaključek o obstoju slednjih je sodišče prve stopnje imelo v izpovedi tožnice, zaslišane kot stranke. Gre pa za manjši obseg duševnih bolečin, kar se je odrazilo pri višini odmerjene odškodnine.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke zoper valorizacijo delno plačane odškodnine. V sodni praksi je poenoteno stališče, da predstavlja pravno podlago za valorizacijo določba 168. čl. OZ, ki zahteva odmero povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Ker sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti pri sojenje odškodnine, ta določba predstavlja pravno podlago tudi za valorizacijo odškodninske obveznosti. V OZ se sicer nahaja v poglavju o obsegu povrnitve premoženjske škode, vendar je sodna praksa njeno uporabo razširila tudi na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Če se denarna obveznost valorizira, je treba valorizirati tudi delno plačilo te obveznosti. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo o tem, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (1. odst. 270. čl. OZ v zvezi z 2. odst. 285. čl. OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kolikšnem deležu je obveznost s plačilom prenehala oziroma v kolikšnem deležu še obstaja in se valorizira. Ravno valorizacija delnega plačila pa zagotavlja upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno, ko je plačani znesek odškodnine valoriziralo. Ker je valorizacija vprašanje materialnega prava, je neutemeljen tudi nadaljnji ugovor tožeče stranke, da ni mogoča, ker tožeča stranka ni predložila izračuna. Napačno je stališče tožeče stranke, da je valorizacija dejstvo, ki ga mora dokazati tožena stranka. (glej II Ips 79/2007, II Ips 435/2007, II Ips 597/08, II Ips 704/08, II Ips 234/07).

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti. Izčrpni razlogi so navedeni v zadnjem odstavku na 6. in 1. odst. 7. strani obrazložitve sodbe in z njimi pritožbeno sodišče soglaša. Stališče tožene stranke, da zamudne obresti tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje od 26.6.2002, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo načelno pravno mnenje, ne velja več.

Le delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev. Tožeča stranka utemeljeno opozarja na okoliščino, da je tožbeni zahtevek dne 23.5.2006 znižala zaradi delne izpolnitve obveznosti toženke. Tožba je bila potrebna tudi glede zneska 606.000,00 SIT kolikor je tožena stranka plačala pred izdajo sodbe. Uspeh tožeče stranke v prvem obdobju torej znaša 33 %, povprečni uspeh v celotnem pravdnem postopku pa 25 %. Tožeči stranki so nastali stroški v skupnem znesku 2.114,04 EUR in ji mora tožena stranka povrniti 25 % od tega zneska, to je znesek 528,51 EUR. Stroški tožene stranke znašajo 77,38 EUR in ji mora tožeča stranka povrniti 75 % teh stroškov, torej znesek 58,03 EUR. Po pobotanju mora tožena tožeči povrniti stroške v znesku 470,48 EUR in je pritožbeno sodišče na podlagi 4. odst. 358. čl. ZPP odločitev o stroških, zapisano v 3. in 4. točki izreka sodbe ustrezno spremenilo.

Nobena od pravdnih strank s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, zato morata, na podlagi 1. odst. 154. čl. v zvezi z 1. odst. 165. in 2. odst. 39. čl. ZPP, sami nositi nastale jima pritožbene stroške.