Jedro

Sodišče kot nezadostne ocenjuje razloge, s katerimi tožena stranka utemeljuje svoj zaključek, da je bil dogovorjen mesečni način plačila premije, saj se ni izrekla o zapisniških ugotovitvah glede celoletnega plačila premije, ki izhajajo iz predložene pobotnice, temveč se je zgolj pavšalno sklicevala na predmetno polico ter pokojninski načrt, na podlagi katerih je zaključila, da se premija plačuje mesečno, kar utemeljeno ugovarja tudi tožnik. S tem tožena stranka krši določbo 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, dalje ZUP), po kateri je treba razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navesti v obrazložitvi odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, št. ... z dne 22. 3. 2002 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponoven postopek. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave A, št. ... z dne 28. 11. 2001, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2000. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo 367. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in 72/00, v nadaljevanju ZPIZ-1), po kateri se za znesek premije prostovoljnega dodatnega zavarovanja, ki jo plačuje zavarovanec izvajalcu pokojninskega načrta s sedežem v Republiki Sloveniji po pokojninskem načrtu, zniža osnova za dohodnino za leto, v katerem je bila premija plačana, vendar največ do višine najvišje mesečne oziroma letne premije iz 1. oziroma 2. odstavka 301. člena tega zakona. Po 1. odstavku 301. člena ZPIZ-1 znesek mesečne premije prostovoljnega dodatnega zavarovanja, ki je predmet davčnih olajšav, ne sme biti nižji od 3.000 SIT in sme znašati največ 24% obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zavarovanca za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v skladu z zakonom, vendar ne več kot 30.000 SIT. Če je s pokojninskim načrtom določeno, da se lahko premija prostovoljnega dodatnega zavarovanja plačuje v polletnih ali letnih zneskih oziroma v različnih mesečnih zneskih, znesek letne premije, ki je predmet davčnih olajšav, ne sme biti nižji od 36.000 SIT in sme znašati največ 24% letnih povprečnih obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zavarovanca za obvezno pokojninsko zavarovanje, v skladu z zakonom, vendar ne več kot 360.000 SIT (2. odstavek 301. člena ZPIZ-1). Tožena stranka navaja, da je tožnik v napovedi za odmero dohodnine v poglavju B) II. pod oznako 5 vpisal pokojninski načrt ..., datum vstopa v zavarovanje 1. 12. 2000, označil mesečni način plačila premije in vpisal znesek 200.000 SIT. Tožniku je bila s prvostopno odločbo v skladu s podatki njegove davčne napovedi ugotovljena osnova za odmero dohodnine v višini 8,002.292 SIT, ki mu je bila zmanjšana za splošno olajšavo po 7. členu Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 1/95 - odl. US, 7/95, 14/96 - odl. US, 18/96 - ZDavP, 44/96, 68/96 - odl. US, 82/97 - odl. US, 87/97 - ZDavP-A, 1/99 - ZNIDC, 36/99 - odl. US) za olajšavo za sredstva, porabljena za namene iz 9. člena ZDoh v višini 3% njegove osnove, za posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane po 10. členu ZDoh in za olajšavo iz 367. člena ZPIZ-1 v višini 30.000 SIT. V obrazložitvi prvostopne odločbe je po ugotovitvi tožene stranke napačno zapisano, da se tožniku zmanjšanje osnove za plačane premije prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne prizna, saj je iz izračuna osnove, od katere je bila pritožniku odmerjena dohodnina, in iz podatkov v spisu razvidno, da je bila iz tega naslova pritožniku priznana olajšava v višini 30.000 SIT. Iz police prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja št. ..., ki jo je na poziv davčnega organa predložil tožnik, je razvidno, da je tožnik zavarovan po pokojninskem načrtu z oznako ..., po katerem se premija, ki je določena v absolutnem znesku, plačuje mesečno. Zaradi navedenega je po mnenju tožene stranke tožnik upravičen do olajšave v višini mesečne premije iz 1. odstavka 301. člena ZPIZ-1. Tožnik je vstopil v zavarovanje 1. 12. 2000 in je v tem letu vplačal 200.000 SIT. Glede na navedeno je tožnik upravičen do olajšave iz naslova plačanih premij v višini 24% obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma največ 30.000 SIT. Letni znesek olajšave v višini 24% obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bi glede na višino bruto prejemkov tožnika iz naslova plač znašal 574.089,00 SIT. V najvišjem dovoljenem znesku 30.000 SIT je bila tožniku olajšava tudi pravilno priznana, zato je tožena stranka pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik tožbo vlaga zaradi razlogov iz 1. do 4. točke Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V tožbi navaja, da je nesporno, da je dne 28. 12. 2000 plačal premijo prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja v višini 200.000 SIT. Meni, da je davčni organ namenoma spregledal predloženo zavarovalno polico in dodatek k polici z dne 1. 2. 2001 (na hrbtni strani police) in pobotnico št. ... z dne 28. 12. 2000, ki jih je tožnik osebno predložil davčnemu organu pred odmero dohodnine. Iz navedenih listin je po njegovem mnenju mogoče zaključiti, da je za prvo leto zavarovanja, to je za leto 2000, tožnik plačal premijo v skupnem znesku 200.000 SIT. Tudi ni nobene pravne in ekonomske logike, da bi se tožnik dogovoril za plačilo mesečne premije v tej višini, ampak se je dogovoril za plačilo mesečne premije v višini 15.000 SIT, to je od 1. 1. 2001, ki jo je v tej višini plačeval do konca avgusta 2001, ko je pristopil h kolektivnemu zavarovanju. Tudi prvostopni davčni organ je v zapisniku z dne 1. 10. 2001 ugotovil, da je tožnik plačal premijo za leto 2000 in ne samo za december 2000. Nadalje meni, da mu ni bila zmanjšana osnova za dohodnino za olajšavo iz 367. člena ZPIZ-1 v višini 30.000 SIT, zato je takšna ugotovitev tožene stranke nepravilna. Tožnik tudi v tožbi vztraja, da je plačal premijo v višini 200.000 SIT za leto 2000 v enkratnem znesku in ne samo za mesec december, zato bi mu morala biti olajšava po njegovem mnenju priznana v celotni višini plačane premije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali se je tožnik na podlagi police za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje št. ... z dne 1. 2. 2001 za leto 2000 dogovoril za mesečno ali za letno plačilo premij. Od te okoliščine je namreč odvisno, v kolikšnem znesku se mu dohodninska osnova lahko zniža zaradi sklenjenega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu z določbami 367. in 301. člena ZPIZ-1. Pri tem očitno ni več sporno, da je pokojninski načrt BBB d.d. ... vpisan v register Posebnega davčnega urada, saj se tožena stranka v izpodbijani odločbi s tem ni posebej ukvarjala in je prvostopno odločbo potrdila z utemeljitvijo, da se je tožnik dogovoril za mesečno plačilo premij dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja.

ZPIZ-1 v 367. členu predvideva znižanje osnove za dohodnino za leto, v katerem je bila premija plačana, za znesek premije prostovoljnega dodatnega zavarovanja, ki jo plačuje zavarovanec izvajalcu pokojninskega načrta po pokojninskem načrtu iz 1. odstavka 297. člena, vendar največ do višine najvišje mesečne oziroma letne premije, ki je po 301. členu navedenega zakona predmet davčnih olajšav. Zavezancu se olajšava prizna pod pogojem, da je vključen v pokojninski načrt, ki ga je odobril minister, pristojen za delo (1. odstavek 297. člena ZPIZ-1), in pod nadaljnjim pogojem, da je pokojninski načrt vpisan v poseben register, ki ga vodi pristojni davčni urad (369. člen ZPIZ-1). Izpolnjevanje navedenih pogojev in dejstvo, da je bila premija plačana v decembru 2000 v višini 200.000 SIT, med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da je tožnik v napovedi za odmero dohodnine poleg zneska, ki ga uveljavlja kot znesek plačanih premij v višini 200.000 SIT in datuma vstopa v zavarovanje dne 1. 12. 2000, označil tudi mesečni način plačila premije, kar bi lahko pomenilo, da gre pri znesku 200.000 SIT za mesečno premijo, ki je glede na zakonsko ureditev omejena na največ 30.000 SIT. To pa je tudi znesek olajšave, ki ga je prvostopni davčni organ, kljub drugačnim razlogom, ki jih vsebuje obrazložitev prvostopne odločbe, po pravilni ugotovitvi tožene stranke tudi upošteval pri odmeri dohodnine, zato tožnik napačno ugovarja, da mu ni bila priznana nobena olajšava iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Sodišče celo ugotavlja, da sta prvostopni davčni organ in tožena stranka v tožnikovo korist priznala maksimalni mesečni znesek olajšave iz 301. člena ZPIZ-1, kljub temu, da naj bi se tožnik dogovoril za mesečno plačilo premij v višini 15.000 SIT.

Iz predmetne police prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja izhaja, da je tožnik od 1. 12. 2000 dalje zavarovan pri BBB d.d. po pokojninskem načrtu dodatnega pokojninskega zavarovanja z oznako ..., premija ob začetku zavarovanja znaša 15.000 SIT, plačuje se mesečno in zapade v plačilo vsakega prvega v mesecu za tekoči mesec od začetka do poteka zavarovanja v skladu s pokojninskim načrtom. Tožnik je po pozivu davčnega organa poleg predmetne police predložil še pobotnico z dne 28. 12. 2000, iz katere izhaja, da se plačilo premije v znesku 200.000 SIT nanaša na (celotno) leto 2000, kar je v zapisniku z dne 1. 10. 2001 ugotovil tudi prvostopni davčni organ. Po presoji sodišča je na prvi pogled očitno, da je plačana premija v navedeni višini v primerjavi z višino mesečne premije nesorazmerno visoka, da bi lahko predstavljala le plačilo mesečne premije. Tožnik je že v pripombah na zapisnik zatrjeval, da je premijo plačal za celo leto 2000 in se je šele od 1. 1. 2001 zavezal plačevati 15.000 SIT mesečno. Sodišče kot nezadostne ocenjuje razloge, s katerimi tožena stranka utemeljuje svoj zaključek, da je bil dogovorjen mesečni način plačila premije, saj se ni izrekla o zapisniških ugotovitvah glede celoletnega plačila premije, ki izhajajo iz predložene pobotnice, temveč se je zgolj pavšalno sklicevala na predmetno polico ter pokojninski načrt, na podlagi katerih je zaključila, da se premija plačuje mesečno, kar utemeljeno ugovarja tudi tožnik. S tem tožena stranka krši določbo 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, dalje ZUP), po kateri je potrebno razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navesti v obrazložitvi odločbe. Navedena pomanjkljiva obrazložitev pa bi po presoji sodišča vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Šele pravilna in dovolj utemeljena ugotovitev o (mesečnim ali letnim) načinu plačila premije daje podlago za odločitev o višini priznanja olajšave.

Glede tožnikovega ugovora, da je tožena stranka namerno prezrla dodatek na hrbtni strani predmetne police, ki naj bi ga tožnik predložil že prvostopnemu davčnemu organu, sodišče ugotavlja, da se v upravnih spisih ne nahaja, zato ga tožena stranka niti ni mogla presojati. Iz navedenega dodatka, ki ga je tožnik predložil tožbi, pa izhaja, da sta se tožnik kot zavarovalec in BBB d.d. dogovorila, da tožnik ob sklenitvi zavarovanja in v skladu z 2. odstavkom 301. člena ZPIZ-1 za prvo leto zavarovanja plača premijo prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja v letnem znesku. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku presoditi vse predložene listine, zlasti določila pobotnice glede celoletnega izplačila premije, predmetno polico ter dodatek k tej polici, vključno z zapisniškimi ugotovitvami ter določili Pokojninskega načrta BBB d.d.. Če bo po ponovni presoji ugotovila, da se je tožnik dogovoril za mesečni način plačevanja premije, to daje podlago za priznanje mesečne olajšave v višini 30.000 glede na dejstvo, da je bila v tožnikovo korist maksimalna mesečna olajšava s prvostopno odločbo že priznana. Če pa bo tožena stranka ugotovila, da gre za plačilo premije v letnem znesku, bo morala ugotavljati, ali navedeni dodatek k polici pomeni tudi spremembo zavarovalnega obdobja, oziroma od kdaj je treba šteti, da je tožnik kot zavarovalec dejansko zavarovan. Po ZPIZ-1 je namreč olajšava, ki se prizna upravičencu, odvisna tudi od dolžine zavarovalnega obdobja v odmernem letu. To sledi iz gramatikalne in logične razlage 301. člena ZPIZ-1, ki opredeljuje olajšave glede na mesečna, polletna oziroma celoletna plačila premije, olajšave pa ne veže zgolj na način plačila, ki bi pomenil različno dinamiko plačevanja. Pri tem pa je treba upoštevati še določila Pokojninskega načrta BBB d.d. o možnostih spreminjanja višine premije, načina in rokov plačevanja ter zavarovalnega obdobja med trajanjem zavarovanja. Če je mogoče tožnikove ugovore razumeti tudi v smeri, da je treba v njegovem primeru upoštevati predpisano omejitev premije, ki je še predmet davčnih olajšav, izključno na letni ravni ne glede na čas, ki ga je prebil v zavarovanju, se sodišče s tem ne strinja. Sodišče namreč meni, da je treba navedeno olajšavo priznati glede na čas, ki ga je tožnik kot zavarovalec dejansko prebil v zavarovanju, in glede na ta čas zavarovanja tudi plačal ustrezno višino premije (enako tudi v pravnomočni sodbi tega sodišča opr. št. U 1431/2002-9 z dne 31. 5. 2004).

Sodišče je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi katerih je ostalo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati stališča, ki jih je v tej sodbi zavzelo sodišče, in nov akt izdati v roku, določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS, ki teče od pravnomočnosti te sodbe.

Ker je sodišče v obravnavanem primeru odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Sodišče pa tožniku pojasnjuje, da ima v skladu z določilom 36. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/2004 - prečiščeno besedilo) pravico zahtevati vračilo sodne takse v roku 60 dni od vročitve odločbe, s katero je upravna odločba na tožbo razveljavljena ali spremenjena.