Jedro

Tožnik v upravnem sporu ne more z uspehom izpodbijati ukrepa urbanističnega inšpektorja, češ da ni investitor oz. lastnik zemljišča, na katerem je bil opravljen poseg v prostor, če tega v upravnem postopku ni izpodbijal oz. je v upravnem postopku, ko je bil zaslišan, sam izjavil, da je investitor spornega objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 4.9.1995 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo z dne 30.11.1994, s katero je urbanistični inšpektor odredil, da mora tožnik do 31.1.1994 odstraniti enonadstropni stanovanjski objekt tlorisne velikosti 15,30 x 5,70 m z izboklino tlorisne velikosti 6,30 x 3,00 m, garažo tlorisne velikosti 7,7 x 5,30 m in lesen pomožni objekt tlorisne velikosti 5,50 x 4,00 m, vse zgrajeno na zemljišču parc. št... ter na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo namesto njega odstranitev izvedlo podjetje na njegove stroške. Inšpektor je tudi odredil, da za objekt, ki je predmet postopka veljajo prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Med upravnim sporom je tožena stranka z odločbo z dne 3.6.1997, pod točko 1) odločbo z dne 4.9.1995 odpravila, pod točko 2) pa je odpravila 2. in 3. točko prvostopne odločbe in jo nadomestila z novima točkama, s katerima je konkretno opredelila prepovedi v smislu 76. c člena ZUN za vsak posamezni objekt, pod točko 3) pa odredila, da kolikor investitor ne bo izvršil naloženega dejanja, na način in v roku, kot je to določeno v 1. točki izreka prvostopne odločbe, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške. V ostalem delu je pritožbo zavrnila. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik zgradil navedene objekte, ne da bi za te posege imel lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del, če lokacijsko dovoljenje ni potrebno. Med upravnim sporom pa je tožena stranka z novo odločbo v skladu s 261. členom ZUP svojo odločbo z dne 4.9.1995 odpravila in delno spremenila tudi prvostopno odločbo, ker je presodila, da prvostopni organ pri izdaji svoje odločbe ni upošteval materialnih in procesnih predpisov in teh nepravilnosti tudi drugostopni organ v pritožbenem postopku ni odpravil. Tožnik v tožbi, s katero je sprožil upravni spor, izpodbija odločbo z dne 4.9.1995 in z razširitvijo te tožbe z dne 16.9.1997 tudi odločbo z dne 3.6.1997. Navaja, da upravni organ v postopku ni razčistil, kdo je stranka v tem postopku. Izpodbijana odločba se glasi na tožnika, čeprav se vsa ostala dokumentacija glasi na ime S.Z.. S.Z. je dejanski lastnik zemljišča. On je njegov sin. Navaja še, da je oče torej pripravil vso dokumentacijo za gradnjo hiše, gradbeno dovoljenje pa je odloženo do izdaje gradbenega dovoljenja za kanalizacijski sistem na M. Gradbeno dovoljenje bo dobil v najkrajšem času. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja, izdan na podlagi 73. člena ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93), ki določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma uporabnika zemljišča. Iz navedene zakonske določbe, na katero se v tem primeru sklicuje upravni organ, izhaja, da se ukrep po tej določbi izreče investitorju, če pa tega ni mogoče odkriti pa lastniku oziroma upravljalcu zemljišča. Tožnik v tožbi trdi, da ni investitor, niti da ni lastnik zemljišča, na katerem stojijo objekti, ki so predmet inšpekcijskega ukrepa. Kljub navedeni trditvi pa je po presoji sodišča urbanistični inšpektor izrekel ukrep tožniku kot investitorju v skladu s prej navedeno določbo 73. člena ZUN, saj, kot je razvidno iz odločbe, je tožnik dne 23.11.1994 (zapisnik s tega dne, ki ga je tožnik podpisal) izjavil, da je investitor spornih objektov. Sploh pa sodišče pripominja, da o upravnem sporu praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku 1. odstavek 39. člena ZUS), kar pomeni, da tožnik v upravnem sporu ne more z uspehom uveljavljati tožbenih dejstev, okoliščin in dokazov, ki jih organ ni ugotavljal oziroma presodil v upravnem postopku. Ker torej tožnik navedene okoliščine v pritožbi ni izpodbijal oziroma je v postopku na prvi stopnji celo sam navedel, da je investitor, v upravnem sporu z navedeno trditvijo, ki jo utemeljuje z dokazi (lastništvom zemljišča in dejstvom, da se vsa dokumentacija glasi na očeta S.Z.) ni mogel uspeti.

Tožnik v tožbi ne trdi, da za navedeni poseg poseduje lokacijsko dovoljenje, ampak le navaja, da je oče pripravil vso dokumentacijo za gradnjo hiše. Ker je v konkretnem primeru upravni organ ugotovil, da tožnik za navedeni poseg nima lokacijskega dovoljenja in tega tožnik ne izpodbija, je odločitev pravilna in v skladu s 73. členom ZUN, po katerem organ odredi ukrep, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. Sodišče se torej pridružuje mnenju tožene stranke, da je za odločitev v tem postopku pomembno le dejstvo, ali ima investitor za gradnjo spornih objektov ustrezna upravna dovoljenja. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da morebitno pridobitev dovoljenj med pritožbenim postopkom, lahko prvostopni upravni organ upošteva tako, da na podlagi 4. odstavka 131. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) upravni postopek ustavi.

Ker je glede na navedeno tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).