Jedro

Stranki zaradi naknadne spremembe sodne prakse glede načina uveljavljanja zahtevka na znižanje kupnine ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bili v okoliščinah obravnavanega primera tožniki prikrajšani za sodno varstvo, če bi bila (ob upoštevanju kasnejšega stališča Vrhovnega sodišča, da je treba postaviti oblikovalni zahtevek) predhodno postavljena denarna tožbena zahtevka tožnikov zavrnjena zaradi nesklepčnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I., II., III., V. in VI. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na dan začetka prisilne poravnave (16. 4. 2012) ugotovilo obstoj terjatev prve tožnice in drugega tožnika zoper toženo stranko v višini 6.232,69 EUR z obrestmi ter obstoj terjatve tretje tožnice zoper toženo stranko v višini 4.619,37 EUR z obrestmi (I. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna prvi tožnici in drugemu tožniku plačati 3.365,65 EUR z obrestmi, vse v roku 4 let od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22. 11. 2012, po poteku tega roka do prenehanja obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna tretji tožnici plačati 2.494,46 EUR z obrestmi, vse v roku 4 let od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani St .../2012 z dne 22. 11. 2012, po poteku tega roka do prenehanja obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); zavrnilo, kar so tožniki od tožene stranke zahtevali več (prva tožnica in drugi tožnik znesek 9.108,20 EUR z obrestmi, tretja tožnica znesek 9.978,54 EUR z obrestmi (IV. točka izreka); odločilo, da so tožniki dolžni toženi stranki povrniti pravdne stroške (V. in VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, in sicer smiselno le v njenem ugodilnem in stroškovnem delu (I., II., III., V. in VI. točki izreka), se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja na določbo 480. člena OZ, po kateri mora kupec vložiti tožbo v roku enega leta, šteto od dneva, ko je prodajalcu odposlal obvestilo o napaki. Sodišče ni upoštevalo te določbe in se ni opredelilo do njenih navedb, da so tožniki prekludirani pri uveljavljanju svojega zahtevka. Glede na to, da sta prva tožnica in drugi tožnik poslala obvestilo 1. 7. 2008, bi morala tožbo vložiti do 1. 7. 2009, vložila pa sta jo šele 23. 3. 2010. Tretja tožnica je grajala napako 14. 7. 2008, zato bi morala tožbo vložiti najkasneje do 14. 7. 2009, vložila pa jo je šele 23. 3. 2010. Posledično so pravice tožnikov kot kupcev ugasnile. Tudi sicer bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek, saj tožniki niso postavili oblikovalnega zahtevka. Jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine je po zakonu urejen kot tožbena oblikovalna pravica, zato lahko denarni zahtevek temelji le na predhodnem uspešno uveljavljanem oblikovalnem upravičenju. Postavitev oblikovalnega zahtevka zahteva tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča (VS RS sodba II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013), ki je sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani (VSL sodba I Cp 2350/2013 z dne 17. 10. 2013) in na neenotnost sodne prakse. Slednje pomeni, da so sodišča v podobnih zadevah tudi v preteklosti zavračala tožbene zahtevke, ki niso bili oblikovalni. Ne drži argument, da je treba zaradi sodnega varstva tolerirati nepostavitev oblikovalnega zahtevka, ker je bila takšna praksa uveljavljena v času postavitve zahtevka. Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 89/2013 z dne 20. 1. 2015 zavrnilo revizijo tožeče stranke, ker ni postavila oblikovalnega tožbenega zahtevka, čeprav je bila tožba vložena najkasneje v letu 2010 (enako kot v predmetni zadevi). Napačna je presoja sodišča, da ni relevantno dejstvo, da so stanovanja zgrajena v skladu s projektno dokumentacijo in da je tožena stranka pridobila vsa upravna dovoljenja. To dejstvo izključuje obstoj stvarne napake. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožniki na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožniki uveljavljajo jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine iz tretjega odstavka 25. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju: ZVKSES). Tožena stranka je podala ugovor, da se je enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz 480. člena OZ ob vložitvi tožbe že iztekel, zato so pravice tožnikov zaradi stvarnih napak že ugasnile in je treba posledično tožbo zavreči. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo navedenega ugovora tožene stranke in se do njega ni opredelilo.

6. ZVKSES ne določa časovnih omejitev za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, vendar to ne pomeni, da jih lahko kupec, ki je pravočasno grajal stvarno napako, časovno neomejeno sodno uveljavlja. Ureditev jamčevalnih zahtevkov po ZVKSES je v razmerju do OZ specialna. Glede vprašanj, ki jih ZVKSES v zvezi z jamčevalnimi zahtevki izrecno ne ureja, je treba uporabiti splošno ureditev jamčevalnih zahtevkov po OZ (lex generalis)(1). Navedeno pomeni, da je treba tudi v razmerjih, ki jih ureja ZVKSES, upoštevati 480. člen OZ(2). V skladu s prvim odstavkom 480. člena OZ lahko kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, sodno uveljavlja pravice zaradi napake v roku enega leta, šteto od dneva, ko mu je poslal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti. Kupčeve pravice zaradi stvarnih napak torej ugasnejo, če kupec ne uveljavlja jamčevalnih zahtevkov v roku enega leta, ki teče od notifikacije. Izjema od tega pravila velja za primer prodajalčeve prevare - v tem primeru se prodajalec ne more sklicevati na okoliščino, da kupec ni pravočasno sodno uveljavil svojih pravic. Ker se sodišče prve stopnje z ugovorom tožene stranke ni ukvarjalo, ni ugotavljalo zatrjevanih dejstev, ki so glede na navedeno določbo relevantne za presojo, ali so pravice tožnikov zaradi stvarnih napak ob vložitvi tožbe že ugasnile.

7. Sicer je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni zavrnilo denarnih tožbenih zahtevkov tožnikov, čeprav oblikovalna tožbena zahtevka nista bila postavljena. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje iz 34. točke obrazložitve sodbe. V času vložitve tožbe (23. 3. 2010), v kateri sta bila postavljena le denarna tožbena zahtevka, ni bilo enotne sodne prakse glede vprašanja, ali je treba jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom ali zadostuje že dajatveni zahtevek (denarni zahtevek). Večinska sodna praksa je takrat dopuščala neposredne denarne zahtevke (brez predhodno postavljenega oblikovalnega zahtevka). Poleg tega je tudi velik del postopka pred sodiščem prve stopnje tekel v času, ko se je sodna praksa Vrhovnega sodišča šele oblikovala. Vrhovno sodišče je o tem vprašanju 24. 1. 2013 dopustilo revizijo (sklep II DoR 373/2012), o kateri v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bilo odločeno. Nato je v sodbi II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013 zavzelo stališče, da je jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine po OZ urejen kot tožbena oblikovalna pravica, kar pomeni, da lahko denarni zahtevek temelji le na predhodnem uspešno uveljavljenem oblikovalnem zahtevku. Takšno stališče je kasneje Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zvezi z zahtevkom za znižanje najemnine, in sicer v sodbi III Ips 89/2013 z dne 20. 1. 2015, na katero opozarja pritožba. Po stališču Vrhovnega sodišča zaradi spremembe sodne prakse ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva(3). Ker tudi za oblikovalni tožbeni zahtevek velja enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bili v okoliščinah obravnavanega primera tožniki prikrajšani za sodno varstvo, če bi bila (ob upoštevanju zgoraj navedenega stališča Vrhovnega sodišča) denarna tožbena zahtevka zavrnjena zaradi nesklepčnosti. V sodbi III Ips 89/2013 z dne 20. 1. 2015, na katero se sklicuje pritožba, Vrhovno sodišče ni obravnavalo vprašanja, ali je treba zaradi sodnega varstva tolerirati nepostavitev oblikovalnih zahtevkov(4).

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gradnja objekta v skladu s projektno dokumentacijo ter izdano gradbeno in uporabno dovoljenje ne izključujejo obstoja stvarnih napak.

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v I., II., III., V. in VI. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari (kolikor je bilo tožbenima zahtevkoma ugodeno).

10. Ob novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo prvega odstavka 480. člena OZ in ob upoštevanju trditvene podlage obeh pravdnih strank (tudi navedb tožnikov o ravnanju tožene stranke po grajanju napak) presoditi, ali so tožniki pravočasno sodno uveljavljali jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine(5) zaradi napake zamakanja, ter glede na te ugotovitve znova odločiti o tožbenem zahtevku.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPoT) ne ureja pravnih posledic stvarnih napak na nepremičninah – primerjaj sodbo VS RS II Ips 68/2012 z dne 18. 9. 2014. V obravnavnem primeru zato ni mogoče upoštevati določbe 37. c člena ZVPot. Op. št. (2): Primerjaj odločbi VSL II Cp 3115/2015 z dne 16. 12. 2015 in II Cp 3103/2015 z dne 3. 2. 2016. Op. št. (3): Primerjaj sklepa VS RS II Ips 261/2014 z dne 10. 6. 2015 in II Ips 276/2014 z dne 26. 11. 2014. Op. št. (4): Glede vprašanja, ali je pri uveljavljanju jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine dovolj postaviti samo dajatveni zahtevek ali je predhodno potrebno potrebno postaviti tudi oblikovalni zahtevek ter pomen večinske sodne prakse v trenutku vložitve zahtevka in odločanja o njem pred sodiščem prve stopnje za odgovor na navedeno vprašanje, je Vrhovno sodišče 18. 6. 2014 dopustilo revizijo (sklep II DoR 134/2014).

Op. št. (5): Prvostopenjsko sodišče bo moralo presoditi, kdaj je rok pričel teči in kdaj je iztekel, pa tudi, ali in kdaj je tožena stranka obljubila odpravo napak ali je k temu celo pristopila ter kako to vpliva na tek roka iz 480. člena OZ. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na odločbe VSL I Cp 1905/2013 z 11. 12. 2013 in II Cp 3329/2011 z dne 5. 9. 2012, VSK Cp 1010/2011 z dne 27. 3. 2012 in VS RS II Ips 348/2013 z dne 20. 8. 2015.