Jedro

Prosilec za pridobitev slovenskega državljanstva, ki dejansko ne živi v Republiki Sloveniji ne izpolnjuje pogoja za pridobitev slovenskega državljanstva po določbi 40/1 zakona o državljanstvu R Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogi tožnic za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da sta tožnici novembra 1991 odšli v Bosno in Hercegovino in se od tedaj nista vrnili v Slovenijo. Tožnici torej dejansko ne živita v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjujeta enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnici s tožbo izpodbijata navedeno odločbo. Navajata, da sta dne 10.4.1992 odšli v Bosno in Hercegovino, v svoj rojstni kraj in da se v Slovenijo nista vrnili zaradi vojne v tej državi. Ker imata stalno prebivališče v Ljubljani, menita, da je napačna ugotovitev tožene stranke, da dejansko ne živita v Republiki Sloveniji in jima je bila vloga za pridobitev državljanstva Republike Slovenije neutemeljeno zavrnjena. Ker tožena stranka dejstva, da imata tožnici v Sloveniji stalno prebivališče, ni ugotavljala, je s tem bistveno kršila določbo 135. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in še navaja, da se tožnica ni odzvala vabilu na zaslišanje ter da tožbo vlaga njen pooblaščenec, kar vse dokazuje, da ne živi v Sloveniji. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS). Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno morata biti torej izpolnjena oba predpisana pogoja. Ker dejstvo, da tožnici dejansko ne živita v Republiki Sloveniji najmanj od 10.4.1992, ko sta odšli v Republiko Bosno in Hercegovino, v svoj rojstni kraj in se od tedaj dalje v Slovenijo nista vrnili, izhaja iz tožbenih navedb in torej niti ni sporno, je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnici dejansko ne živita v Republiki Sloveniji in da torej pogoj dejanskega življenja v Sloveniji ni izpolnjen. Tožbeni ugovor, da tožena stranka ni ugotavljala in upoštevala dejstva, da imata tožnici v Sloveniji stalno prebivališče, ob tem ko ni sporno, da dejansko ne živita v Sloveniji, je brezpredmeten. Formalno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji namreč ne zagotavlja uresničitve namena zakonodajalca, da omogoči pridobitev državljanstva tistim osebam, ki v Sloveniji tudi dejansko živijo. Prav zato je zakonodajalec za pridobitev slovenskega državljanstva predpisal dodatni pogoj, da mora prosilec v Sloveniji tudi dejansko živeti. Tožnici pa dejansko živita v Republiki Bosni in Hercegovini, pri čemer njuna navedba, ki niti ni izkazana, da se v Slovenijo nista mogli vrniti zaradi vojne v BiH, ne more vplivati na odločitev o stvari.

Ob dejanskem stanju, ki ga ugotavlja tožena stranka in ga tožnici v tožbi niti ne izpodbijata, sodišče sklepa, da je bil v obravnavanem primeru 40. člen zakona o državljanstvu pravilno uporabljen, zato je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).