Jedro

Ker toženka zatrjuje pridobitev solastninske pravice na podlagi skupne gradnje in dogovora ter zatrjuje tudi pridobitev skupnega premoženja in zahteva določitev deležev na njem, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bilo tako v tem postopku kot v postopku pred okrožnim sodiščem treba izpeljati dokaj obširen dokazni postopek in bi bilo neekonomično in nesmotrno, da bi ga sodišči izvajali v obeh postopkih. Zato z reševanjem predhodnega vprašanja v tu obravnavanem postopku ne bi prišlo do pospešitve postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek v tej pravdni zadevi prekinilo do pravnomočne rešitve zadeve, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 000/2020. 2. Tožnika sklep izpodbijata iz vseh zakonsko dopustnih razlogov in navajata, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Zatrjujeta, da toženka v postopku pred okrožnim sodiščem postavlja zahtevek na plačilo zneska 40.000 EUR, ne pa na pridobitev lastninske pravice, torej ne uveljavlja nobenega stvarnopravnega zahtevka. Zato spora o obstoju lastninske pravice toženke zoper tožnika ni ter postopek pred okrožnim sodiščem ne predstavlja predhodnega vprašanja v tej pravdni zadevi. Poleg tega navajata, da sodišče pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, nima diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katera so s posebnimi predpisi pridržana posebnim organom in posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V konkretnem primeru se je postopek pred okrožnim sodiščem začel precej po vložitvi tožbe tožnikov v tem postopku, tožba pa še ni bila vročena tožencema v odgovor. Izključni namen toženkine vložene tožbe kaže na zavlačevanje predmetnega postopka, ne pa na dejansko uveljavljanje pravic. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za prekinitev postopka zavrne. Priglašata pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz tožb v tem postopku ter v postopku pred okrožnim sodiščem (A7) je toženka bivša zunajzakonska in zakonska partnerka sina tožnikov. Tožnika sta lastnika sporne nepremičnine vsak do polovice, s tožbo pa zahtevata, da se toženka iz nje izseli. V odgovoru na tožbo toženka zatrjuje solastninsko pravico in skupno lastnino pri sporni nepremičnini in izselitvenemu zahtevku nasprotuje.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi 13. člena v povezavi z 206. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) postopek dolžno prekiniti, kadar je odločitev odvisna od prehodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojni organ, in če odloči, da tega predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo. Sodišče je navedena določila pravilno uporabilo, ko je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da ugotovitev obsega skupnega premoženja in določitev deležev na njem ter solastniških deležev predstavlja predhodno vprašanje v tem postopku zaradi izselitve. Zato je odločitev o prekinitvi postopka pravilna.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka v postopku pred okrožnim sodiščem zahteva le plačilo in ne pridobitve lastninske pravice, saj iz njene tožbe (A7) izhaja trditvena podlaga o pridobitvi lastninske pravice z dogovorom med pravdnimi strankami (gradnja prizidka k hiši ter ureditev doma v njem) tako po določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) kot po določilih Stvarnopravnega zakonika (SPZ), podrejeno zatrjuje skupno premoženje ter delež vsakega od zakoncev do polovice, še podrejeno pa postavlja trditveno podlago neupravičene obogatitve. Iz navedene tožbe torej izhaja, da toženka pri sporni nepremičnini uveljavlja solastninsko pravico oziroma skupno lastnino. Že trditev o skupnem premoženju zadostuje za prekinitev postopka, saj sta v tem primeru bivša zakonca skupna lastnika, ki sta tako po prej veljavnih določilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) kot po sedaj veljavnih določilih Družinskega zakonika (DZ) skupno premoženje pridobila v času obstoja izvenzakonske in zakonske zveze po sili zakona na originarni način. Od ugotovitve v matičnem postopku, ali je toženka solastnica oziroma skupna lastnica sporne nepremičnine, je odvisno, kakšna bo odločitev glede izselitve v tem postopku. Takšno je tudi utrjeno stališče sodne prakse.1

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da sodišče pri odločanju o tem, ali naj postopek prekine ali naj predhodno vprašanje reši samo, nima diskrecijske pravice, saj se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja,2 a v obravnavanem primeru tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. Tožba na izpraznitev nepremičnine je bila vložena 4. 5. 2020, odgovor na tožbo je bil podan 24. 6. 2020, sodišče je postopek prekinilo 18. 9. 2020, toženkina tožba pa je bila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložena 9. 9. 2020 (potrdilo o vloženi tožbi - B5). Okrajno sodišče zaradi prekinitve postopka predhodnega vprašanja še ni pričelo reševati, okrožno sodišče pa ga bo pričelo reševati z vročitvijo tožbe tožencem. Ker toženka zatrjuje pridobitev solastninske pravice na podlagi skupne gradnje in dogovora (ZTLR, SPZ) ter zatrjuje tudi pridobitev skupnega premoženja in zahteva določitev deležev na njem, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bilo tako v tem postopku kot v postopku pred okrožnim sodiščem treba izpeljati dokaj obširen dokazni postopek in bi bilo neekonomično in nesmotrno, da bi ga sodišči izvajali v obeh postopkih. Zato z reševanjem predhodnega vprašanja v tu obravnavanem postopku ne bi prišlo do pospešitve postopka. Prekinitev postopka pa je utemeljena tudi iz naslova pravne varnosti, ker bi lahko prišlo do dveh različnih odločitev tako glede solastniškega deleža kot glede skupnega premoženja. Ker sta bili obe tožbi vloženi v letu 2020 (znotraj petih mesecev), tudi ni treba ščititi ustavne in konvencijske pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, nosita svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 VSL sodba II Cp 1081/2018, sklep I Cp 3102/2013 in sodba I Cp 854/2009. 2 VSL sklepi II Cp 920/2013, II Cp 426/2018 in I Cp 1198/2016.