Jedro

Podatki iz pravnoveljavnih listin, na podlagi katerih so bile opravljene spremembe v evidenci zemljiškega katastra, se ujemajo z zadnje vpisanimi podatki v sami evidenci, zaradi česar niso podani pogoji za zahtevano uskladitev podatkov. Zahteva tožnikov po določbi 9. člena ZEN bi bila namreč utemeljena le, če evidenca zemljiškega katastra ne bi izkazovala tistega, kar določa listina, na podlagi katere so podatki v tej evidenci nastali oziroma bi morali nastati, pa niso. Resnično stanje se torej ne ugotavlja na kraju samem, temveč s pomočjo evidenc in listin. Gre namreč za odpravo pomot, neskladij, nepravilnosti, ki se lahko pojavijo pri prerisovanju, prepisovanju ali prenašanju podatkov med različnimi nosilci ali formati, ali pa do njih pride na drug način, pri čemer za ugotavljanje pomotnega vpisa lahko služi zgolj najmlajša v zbirki listin, ki je povzročila spremembo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnikov za uskladitev podatkov zemljiškega katastra za parcelo 2392/94 v k.o. ... in še odločil, da stroškov postopka ni. V obrazložitvi je organ navedel, da je prejel zahtevo tožnikov za preveritev zadnje vpisanih podatkov zemljiškega katastra, ki evidentirajo del meje parcele 2392/34 s sosednjo parcelo 2584/2 v k.o. ... Uvodoma je citiral 9. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Ugotovil je, da so bile zadnje spremembe na teh parcelah v zemljiški kataster evidentirane na podlagi listin iz predhodnih postopkov IDPOS 4808 (t.i. nova zemljiškokatastrska izmera) in IDPOS 6089, v katerem je organ odločil o ugovoru takratnega zemljiškoknjižnega lastnika A.A. na ugotovljene spremembe katastrskih podatkov v postopku njihove razgrnitve po novi izmeri. V tem postopku je prva tožnica izrecno soglašala z ugotovljenimi spremembami. Po pravnomočnosti odločbe je te spremembe poočitilo tudi Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom Dn. št. 12084/2000. Zadnje vpisani podatkov za del meje med parcelo 2392/34 (ta parcela je nastala v postopku IDPOS 6636 s predhodno združitvijo parcel 2392/4, 2392/10 in 2392/19) s sosednjo parcelo 2584/2 so skladni s podatki iz zbirke listin, ki so bile izdane v predhodnih postopkih in ki kot takšne predstavljajo podlago za evidentiranje podatkov glede na namen določbe 9. člena ZEN. V zvezi z evidentiranjem urejenega dela meje med parcelama pa se pri organu trenutno vodi tudi postopek IDPOS 6812, v okviru katerega so stranke že pokazale svojo mejo, ki se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra. ZEN v takih primerih predvideva nadaljnji postopek pred sodiščem. Ker sta bila tožnika že v postopku IDPOS 6812 seznanjena s stanjem podatkov in mejo, je organ odločil brez izvedbe predhodne obravnave z dodatno seznanitvijo in zaslišanjem strank.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov in potrdil izpodbijani akt prvostopnega organa.

3. Tožnika sta v tožbi uvodoma navedla, da sta solastnika parcele št. 2392/34, parcela št. 2584/2 pa v naravi predstavlja občinsko pot, ki poteka vzdolž med drugim parcele št. 2392/34. V nadaljevanju sta opisala potek gradnje občinske ceste od leta 1955 naprej. Z odločbo Skupščine občine Ljubljana, št. 46-9/1967 z dne 25. 12. 1973, so bili za gradnjo občinske ceste odvzeti (brezplačno) deli nezazidanih stavbnih zemljišč, takrat last pravnega prednika tožnikov, v skupni površini 225 m2. Mestna občina Ljubljana je leta 2015 sprožila postopek urejanja in evidentiranja meje med tega nepremičninama. Tožnika sta med postopkom ugotovila, da po trenutno veljavnih podatkih zemljiškega katastra meja med parcelama poteka drugje kot v letu 1974, ko so bile evidentirane zadnje veljavne spremembe meja. Tožnika sta zato naročila izdelavo skice pri strokovnjaku s področja geodezije in ugotovila, da prihaja do posegov v njuno zemljišče tudi glede na podatke zemljiškega katastra, ne samo v naravi. Priložila sta skico 1 in skico 2, iz katerih je po njunem mnenju razvidno, da si občina prilašča 115 m2 zemljišča tožnikov. Tožnika sta nadalje navedla, da odločba ne vsebuje razlogov v zvezi s skico nove zemljiškoknjižne izmere iz leta 1972, ki je sestavni del obrazložitve odločbe. V svoji zahtevi sta tožnika večkrat omenjala možnost, da je bila ''nabrežina'' (ki to sicer ni, ampak gre za sporni del zemljišča v izmeri 62 m2 na parc. št. 2584/2) pomotoma pripisana občini, vendar se do tega organa nista želela opredeliti. Skico je treba presoditi tudi ob upoštevanju, da je bila leta 1972 parcela 2584/2 v lasti pravnega prednika tožnikov. Tožnikoma zato ni jasno, kako je lahko že na skici iz 1972 vrisan potek meje med parcelama 2392/34 in 2584/2, če se je lastninska pravica na parceli št. 2584/2 prenesla na občino šele konec leta 1973. V skici nove izmere 1972 tudi ni razvidna oznaka ''Z'', ki označuje pripadnost ''nabrežine'' parceli in ki se pojavlja v kasnejših dokumentih oziroma podatkih katastra. Ni jasno, na kateri podlagi je ta del zemljišča pripadel parceli št. 2584/2. Kolikor je tožnikoma znano, se pravni prednik s takšno zasnovo izrisa podatkov nikoli ni strinjal. Meja v postopku leta 1972 torej ni bila pravilno določena. Pravni predniki tožnikov so občini brezplačno odstopili del zemljišča v izmeri 225 m2, po katerem naj bi potekala cesta - ravno z namenom izgradnje občinske poti, ne pa tudi dela sadovnjaka (''nabrežine''), ki si ga sedaj občina neutemeljeno lasti. Organa bi morala tožnikoma vsaj pojasniti, na kakšni zasnovi je bil izdelan elaborat oziroma skica nove zemljiškoknjižne izmere v postopku IDPOS 4808 ter zakaj je bil del zemljišča - v letu 1972 še vedno last pravnega prednika tožnikov - pripisan k parceli št. 2584/4 (danes 2584/2). Tožnika menita, da je bil del vrisan k parceli 2584/2 pomotoma in zahtevata, da se veljavni podatki zemljiškega katastra uskladijo s podatki listin: odločbo Skupščine občine Ljubljana, št. 46-9/1967 z dne 25. 12. 1973 in na njeni podlagi izdanega sklepa Občinskega sodišča v Ljubljani, Dn. št. 270/74 z dne 6. 2. 1974, ki sta edina merodajna za spremembe meja in s tem lastninske pravice na navedenih parcelah. Zato sta predlagala, da sodišče prvostopno odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženka pa naj jima povrne stroške plačanih sodnih taks.

4. Tožnika sta v nadaljevanju tožbe uveljavljala še tožbena zahtevka zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po drugem odstavku 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 4. členom ZUS-1 ter predlagala: 1. odpravo naznanilnega lista Občine Ljubljana Vič-Rudnik z dne 12. 9. 1978 ter sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Dn. št. 5712/83 z dne 14. 6. 1983 v delu, ki se nanaša na podatke o spremembi površine parcele št. 2392/10, k.o. ..., ter odpravo naznanilnega lista Občine Ljubljana Vič-Rudnik z dne 6. 4. 1978 ter sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Dn. št. 236784 z dne 11. 1. 1984, v delu, ki se nanaša na podatke o spremembo površine parcele št. 2389/16, k.o. ..., z vzpostavitvijo v prejšnje stanje; 2. odpravo odločbe prvostopnega organa, št. 903/12-1273/2000 z dne 3. 7. 2000, z vzpostavitvijo v prejšnje stanje. Sodišče je, sledeč 35. členu ZUS-1, tožnika pozvalo na popravo tožbe z vložitvijo dveh samostojnih tožb k tu opredeljenima tožbenima zahtevkoma, čemur sta tožnika sledila ter vložila še dve novi samostojni tožbi, sta pa v tej vlogi opozorila sodišče, da gre za medsebojno vsebinsko povezanost vseh treh zahtevkov, ki jih po njunem mnenju ni mogoče obravnavati ločeno, saj gre za odpravo nepravilnosti, ki so nastale kot posledica nezakonitosti v postopkih IDPOS 4808 in IDPOS 6089. Predlagala sta, naj sodišče obravnava novi tožbi kot predhodni vprašanji v razmerju do tožbe v tem upravnem sporu.

5. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Sodišče tožnikoma uvodoma pojasnjuje, da lahko glede na 35. člen ZUS-1 tožnik z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče. V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj tožnika izpodbijata različne akte z različnimi podlagami - najprej izpodbojno tožbo (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1) vlagata zoper prvostopni akt z dne 13. 11. 2015 (ki jo sodišče obravnava v tem upravnem sporu) in tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 33. člena ZUS-1) vlagata zoper druge akte - naznanilna lista, sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani ter odločbo prvostopnega organa z dne 3. 7. 2000. Za skupno obravnavanje zadev torej ni podlage po 35. členu ZUS-1 in jih sodišče obravnava ločeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. V 9. členu ZEN je urejen postopek uskladitve podatkov zemljiškega katastra oziroma katastra stavb. Po tej določbi lahko geodetska uprava podatke, ki so v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb napačno vpisani zaradi napak v postopku evidentiranja, popravi po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičene osebe. Za upravičeno osebo se šteje tisti, ki izkaže pravni interes (prvi odstavek). Pravni interes je izkazan, če podatek, vpisan v zemljiški kataster ali kataster stavb, vpliva na pravice ali obveznosti osebe, ki zahteva spremembo vpisa v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb (drugi odstavek). Geodetska uprava preizkusi, ali se zadnje vpisani podatki zemljiškega katastra oziroma katastra stavb ujemajo s podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in z dokazili strank, in preveri možnost napak zaradi prepisov, prerisov ali prenosov podatkov med različnimi mediji, formati in oblikami evidentiranja. Če ugotovi, da se podatki v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb ne ujemajo s tistimi, ki jih je preskusila oziroma preverila, jih uskladi in obvesti o tem vlagatelja in lastnika nepremičnine, če ta ni vlagatelj zahtevka. Če ugotovi, da zahteva ni utemeljena, z odločbo zavrne zahtevo kot neutemeljeno (tretji odstavek). Vpis podatkov, ki se po tem zakonu vpisujejo na podlagi posebnega elaborata, se lahko spremeni samo na podlagi takega elaborata (četrti odstavek). Če podatki, ki so vpisani v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb, ne izkazujejo resničnega stanja in ne omogočajo spremembe vpisa podatkov na zahtevo strank, lahko geodetska uprava na lastne stroške poskrbi, da se izdela elaborat, kadar se spremembe podatkov vpisujejo samo na njegovi podlagi, in po uradni dolžnosti izvede postopek uskladitve podatkov zemljiškega katastra oziroma katastra stavb (peti odstavek).

10. Po podatkih upravnih spisov in izpodbijane odločbe sta tožnika vložila zahtevo za uskladitev podatkov po zgoraj citirani določbi 9. člena ZEN, ker je po njunem mnenju prišlo do razhajanja v podatkih zemljiškega katastra in zbirke listin oziroma pravnih podlag pri določitvi meje med njuno parcelo št. 2392/34 in parcelo št. 2584/2, ki v naravi predstavlja občinsko javno cesto, saj je bilo pravnemu predniku tožnikov za gradnjo te ceste odvzetih le 225 m2 zemljišča, ne pa - kot znaša sedaj površina te ceste - cca. 322 m2. 11. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnika pa temu tudi ne ugovarjata, so zadnje vpisani podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra za mejo med parcelo 2392/34 in sosednjo parcelo 2584/2, podatki, ki izhajajo iz izvedenega upravnega postopka nove zemljiškokatastrske izmere leta 1972 (IDPOS 4808), in podatki, ki izhajajo iz postopka, vodenega na podlagi ugovora takratnega zemljiškoknjižnega lastnika na ugotovljene spremembe katastrskih podatkov v postopku njihove razgrnitve po novi izmeri (IDPOS 6089). Iz skice nove zemljiškokatastrske izmere (IDPOS 4808) tako med drugim izhaja potek dela meje med obravnavanima parcelama (parcela 2392/34 je nastala v predhodnem postopku IDPOS 6636 z združitvijo parcel 2392/4, 2392/10 in 2392/19), z odločbo, št. 903/12-1273/2000 z dne 3. 7. 2000, ki je postala pravnomočna 21. 7. 2000, pa so bile evidentirane naslednje spremembe katastrskih podatkov: parcela št. 2392/4 - njiva se je delila in preoštevilčila, spremenila pa se je tudi vrsta rabe in sicer v parcele št.: 2392/4 - dvorišče, 2392/4 - gospodarsko poslopje, 2392/19 - sadovnjak, 2392719 - pot in 2392/20 - sadovnjak, prišlo pa je tudi do razlike v površini: minus 33 m2 po novi izmeri. Iz obrazložitve te odločbe pa izhaja, da je bila zaradi obnove zemljiškega katastra med letom 1972 in 1977 opravljena nova zemljiškokatastrska izmera, med drugim na navedenih parcelah. Ta je bila v katastru izvedena že leta 1978, ne pa še v zemljiški knjigi, kar pa bo sedaj izvedljivo na podlage te odločbe. Odločba je bila vročena prvi tožnici. Glede na datum izdaje odločbe in datum pravnomočnosti se prva tožnica zoper odločbo ni pritožila, torej je z ugotovljeno spremembo soglašala.

12. Tudi po presoji sodišča je ob primerjavi zadnje vpisanih podatkov v katastru s podatki, ki izhajajo iz povzetih podatkov IDPOS 4808 in 6089, in ob upoštevanju citirane določbe ZEN prvostopni organ pravilno zaključil, da se podatki iz pravnoveljavnih listin, na podlagi katerih so bile opravljene spremembe v evidenci zemljiškega katastra ujemajo z zadnje vpisanimi podatki v sami evidenci, zaradi česar niso podani pogoji za zahtevano uskladitev podatkov. Zahteva tožnikov po tej določbi bi bila namreč utemeljena le, če evidenca zemljiškega katastra ne bi izkazovala tistega, kar določa listina, na podlagi katere so podatki v tej evidenci nastali oziroma bi morali nastati, pa niso. Resnično stanje se torej ne ugotavlja na kraju samem, temveč s pomočjo evidenc in listin. Gre namreč za odpravo pomot, neskladij, nepravilnosti, ki se lahko pojavijo pri prerisovanju, prepisovanju ali prenašanju podatkov med različnimi nosilci ali formati, ali pa do njih pride na drug način, pri čemer za ugotavljanje pomotnega vpisa lahko služi zgolj najmlajša v zbirki listin, ki je povzročila spremembo. Če stranke dvomijo v pravilnost in zakonitost aktov oziroma listin, jih morajo izpodbiti v za to predpisanem postopku.

13. Ker pa take dejanske okoliščine, ki bi terjale popravo morebitnega pomotnega vpisa oziroma vrisa, v postopku niso bile izkazane, prvostopni organ ni imel podlage, da zahtevi tožnikov ugodi. Neobstoj takih okoliščin pa potrjujejo tudi same tožbene navedbe. Tožnika namreč zatrjujeta, da je meja med parcelama določena napačno, saj si je občina, kljub izdani odločbi Skupščine občine Ljubljana, št. 46-9/1967 z dne 25. 12. 1973, s katero so bili v korist in uporabo občine Ljubljana Vič-Rudnik odvzeti deli nezazidanih stavbnih zemljišč pravnih prednikov tožnikov za izgradnjo občinske ceste v skupni površini 225 m2, ''prilastila'' še dodatno cca. 115 m2 površine parcel v lasti tožnikov, kar naj bi izhajalo iz k tožbi (in tudi že v upravnem postopku k zahtevi) priloženih skic št. 1 in 2. Tožnika torej trdita napačen potek meje glede na podatke zemljiškega katastra, kar potrjuje ne samo tožbeni predlog tožnikov (da se naj podatki iz zemljiškega katastra uskladijo z odločbo Skupščine občine Ljubljana, št. 46-9/1967 z dne 25. 12. 1973 in sklepom Občinskega sodišča I v Ljubljani, Dn. št. 270/74 z dne 6. 2. 1974), kot tudi dejstvo, da je v teku postopek IDPOS 6812 v zvezi z evidentiranjem urejenega dela meje med v tem postopku obravnavanima parcelama, kjer sta tožnika že pokazala drugačno mejo kot sicer poteka po podatkih iz zemljiškega katastra. Navedenemu tožnika v tožbi tudi ne ugovarjata.

14. Sodišče se tako ne strinja, da organ ni navedel razlogov k skici nove zemljiškokatastrske izmere iz leta 1972, saj je pojasnil, da gre za eno izmed dveh najmlajših listin v zbirki listin in še ugotovil, da se podatki iz te listine ujemajo s podatki iz zemljiškega katastra. Tako ni bil dolžan - kot očitno tožnika menita - še pojasnjevati načina določitve oziroma zarisa te meje, ki izhaja iz skice, je pa povedal, da je osnova izdelane skice nova zemljiškokatastrska izmera. To pa glede na relevantno dejansko stanje v takih primerih zadošča. Na drugačno odločitev v zadevi torej ne morejo vplivati obširne navedbe tožnikov o (domnevnem) napačnem postopanju občine in posledično organa/organov, saj tožnika v postopku, kot je obravnavani, take spremembe poteka meje ne moreta doseči, jo pa lahko dosežeta v ustreznem upravnem oziroma sodnem postopku.

15. Sodišče je glede na povedano tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.