Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ukinitve delovnega mesta zaradi objektivnega razloga (reorganizacije delovnega procesa), potem ko je tožnici prenehala funkcija sindikalne zaupnice, ni mogoče šteti za ravnanje, ki bi bilo posledica diskriminacije. Ugotovilo je namreč, da odločitev o ukinitvi ni bila posledica tožničine sindikalne dejavnosti, temveč je šlo za odločitev, sprejeto na podlagi analize delovnih procesov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 4. 2017. Zavrnilo je tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter ugotovi trajanje delovnega razmerja do datuma pravnomočnosti odločbe o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni izvršila prvostopenjske sodbe Pd 129/2016 o pozivu tožnice na delo, temveč ji je dne 19. 4. 2017 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Meni, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da ne gre za postavljanje tožnice v manj ugoden položaj, če se ob ukinitvi delovnega mesta napoti tožnico na čakanje na delo in čaka na potek sindikalne imunitete, da se ji odpove pogodba o zaposlitvi. Razlaga sodišča, da ne gre za kršitev tožničinih pravic, je nevzdržna in nerazumna. Zato je podana bistvena kršitev določb 8. člena ZPP. Delovno mesto tožnice je bilo ukinjeno na podlagi reorganizacije, naloge delovnega mesta pa porazdeljene med druge delavce, zato ni šlo za ohranitev zaposlitve. Vztraja, da je tožena stranka z ukinitvijo delovnega mesta in izločitvijo iz delovnega okolja diskriminirala tožnico ter jo kot sindikalno zaupnico postavila v manj ugoden položaj. Zato je po mnenju tožnice sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila 1. člena Konvencije MOD št. 135 ter 112. in 207. člena ZDR-1, obenem pa je podana kršitev ustavnih pravic.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnice v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V skladu z 8. členom ZPP odloči sodišče, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče je svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo, zato kršitev 8. člena ZPP ni podana.

7. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je z dnem 26. 2. 2016, ko je bila v sodni register vpisana pripojitev družbe A. d. o. o. k toženi stranki, prišlo do spremembe delodajalca, tožnica pa je izgubila status sindikalnega zaupnika v smislu določbe 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Po navedeni določbi v primeru spremembe delodajalca sindikalni zaupnik ohrani svoj status, če pri delodajalcu prevzemniku obstajajo pogoji za njegovo imenovanje v skladu s kolektivno pogodbo. Nadalje se po drugem odstavku 206. člena ZDR-1 določba prejšnjega odstavka ne uporablja, če so izpolnjeni pogoji za ponovno imenovanje sindikalnega zaupnika. V skladu s tretjim odstavkom 206. člena ZDR-1 pa sindikalni zaupnik, ki mu preneha mandat zaradi prenosa, uživa varstvo v skladu z 207. členom tega zakona še eno leto po prenehanju funkcije. Ob ugotovitvi, da je tožnici funkcija sindikalne zaupnice prenehala 13. 4. 2016, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je še eno leto uživala sindikalno imuniteto oziroma posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 112. člena ZDR-1. 8. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpovedni razlog mora biti utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Pri toženi stranki je bila zaradi reorganizacije dne 2. 6. 2016 dejansko ukinjeno delovno mesto referenta reklamacij in izterjave, ki ga je zasedala tožnica. Tožnica v pritožbi izhaja iz napačnega izhodišča, da je bila ob ukinitvi delovnega mesta še vedno sindikalna zaupnica pri toženi stranki in da zato tožena stranka ni mogla ukiniti njenega delovnega mesta. V času do 13. 4. 2017 ji tožena stranka upoštevaje določbo drugega odstavka 112. člena ZDR-1 ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, imela pa je ob upoštevanju ustavno zagotovljene pravico do svobodne gospodarske pobude pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta.

9. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvenih olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 14/82, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) v 1. členu določa, da morajo biti sindikalni predstavniki v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi. Po določbi drugega odstavka 207. člena ZDR-1 sindikalnemu zaupniku zaradi sindikalne dejavnosti v tem času brez soglasja sindikata, katerega članica je, ni mogoče znižati plače ali proti njej začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali je kako drugače postaviti v manj ugoden ali podrejen položaj. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ukinitve delovnega mesta zaradi objektivnega razloga (reorganizacije delovnega procesa), potem ko je tožnici prenehala funkcija sindikalne zaupnice, ni mogoče šteti za ravnanje, ki bi bilo posledica diskriminacije. Ugotovilo je namreč, da odločitev o ukinitvi ni bila posledica tožničine sindikalne dejavnosti, temveč je šlo za odločitev, sprejeto na podlagi analize delovnih procesov. Zaradi navedenega so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo pri ravnanju tožene stranke za kršenje 1. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 135, oziroma da je šlo za spravljanje tožnice v slabši položaj zaradi njenega statusa oziroma sindikalne dejavnosti v smislu določbe tega člena in drugega odstavka 207. člena ZDR-1. S tem v zvezi je neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitev ustavnih pravic.

10. S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 129/2016 z dne 6. 4. 2017, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 666/2017 z dne 18. 1. 2018, je bilo ugotovljeno, da je po ukinitvi delovnega mesta tožena stranka s sklepom z dne 6. 6. 2016 tožnico zakonito napotila na čakanje na delo doma, ker ji ni mogla zagotavljati dela. Od 6. 12. 2016 dalje sicer res niso bili izpolnjeni pogoji za napotitev tožnice na čakanje, vendar pa je kljub nemožnosti zagotavljanja dela tožnica ohranila zaposlitev, pri čemer ji je tožena stranka plačevala 100 % nadomestilo plače in ji priznavala druge pravice iz delovnega razmerja. Poziv na delo v izreku prvostopenjske sodbe ne pomeni reintegracije v smislu odločitve, ki jo sodišče sprejme v primeru ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica se neutemeljeno sklicuje, da bi jo morala tožena stranka pozvati na delo, saj je potreba po njenem delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi iz objektivnega (organizacijskega) razloga na strani tožene stranke prenehala. Sindikalno imuniteto je tožnica uživala od januarja 2014 do 13. 4. 2017. Ob upoštevanju vsega navedenega je treba pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dne 19. 4. 2017, ko tožnica ni več uživala sindikalne imunitete in posebnega varstva po 112. členu ZDR-1, zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

11. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.