Jedro

Četudi so tožnik in njegova družba sprožili potrebo po intervenciji prvega toženca kot redarja v nočnem klubu, pa ga njihovo ravnanje ni upravičevalo do fizičnega nasilja, kot ga je izvedel nad tožnikom.

Redar mora namreč v takih primerih ravnati profesionalno ter uporabiti take strokovne prijeme, ki v najmanjši možni meri ogrožajo telesno integriteto gostov. Z udarci v obraz, ter še posebej z ugrizi, pa je prvi toženec dovoljeno obrambo brez dvoma presegel. Ravnal je torej v prekoračenem silobranu, ki protipravnosti njegovega ravnanja ne izključuje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 100% tožnikove škode.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v znesku 822.094,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov prvega toženca v znesku 340.710,00 SIT ter drugega, tretjega in četrte toženke v znesku 220.810,00 SIT, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2004 dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kar zadeva na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo izpovedi prič A. T., S. M. in četrte toženke, saj njihovih izpovedb ni upoštevalo kot celote, temveč je povzelo le njihove izpovedbe glede posameznih elementov škodnega dogodka, v posledici česar je tudi zmotno zaključilo, da izpovedbe teh prič potrjujejo izpoved prvega toženca. Navedene priče o škodnem dogodku namreč niso izpovedale enako kot prvi toženec. Po drugi strani pa so s strani tožnika predlagane priče v celoti potrdile njegovo izpovedbo o tem, kako se je škodni dogodek odvijal, zato ni razumljivo, zakaj mu prvostopno sodišče ni verjelo. Sodišče prve stopnje pa je tudi pozabilo ovrednotiti izvedensko mnenje, iz katerega bi lahko zaključilo, da je tudi izvedenec medicinske stroke glede na vrsto poškodb kot sprejemljivo sprejel razlago tožnika o tem, kako je do poškodb prišlo. Pritožba pa še posebej graja postopanje prvostopnega sodišča, ker ni ovrednotilo ugrizov prvega toženca ter ob tem izpostavlja vprašanje, ali ni morda sodišče prve stopnje tudi ugrizov štelo kot dejanje odvračanja neposredno grozeče nevarnosti oziroma kot strokovni prijem varnostnika. Kar zadeva očitek o napačni uporabi materialnega prava, pa poudarja, da sodišče prve stopnje pri pravni presoji škodnega dogodka sploh ni upoštevalo pravno relevantne okoliščine, to je dejstva, da je bil prvi toženec vendarle varnostnik oziroma čuvaj v nočnem lokalu, kar pomeni, da je bil izurjen, da posreduje v izjemnih situacijah ter pri tem uporabi t.i. strokovne prijeme, katerih namen je, da povzročitelja odstrani s čim manjšimi škodnimi posledicami. Nadalje tudi ne sprejema zaključka prvostopnega sodišča, da naj bi prvemu tožencu grozila neposredna nevarnost, saj ni zadobil prav nobenega udarca. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno zaključilo, da je udarec v glavo ter ugriz v prst ustrezal odvračanju nevarnosti, ki je prvemu tožencu pretila.

Pritožba je utemeljena.

Kar zadeva pritožbene očitke zoper pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, jim pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Res je sicer, da so priče F. R., U. U. in L. V. v celoti potrdile izpoved tožnika o tem, kako naj bi do škodnega dogodka prišlo, vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno sprejelo kot prepričljivejšo izpoved prvega toženca, ki sta jo po drugi strani, sicer ne v celoti, pa vendarle glede bistvenih elementov škodnega dogodka, potrdili priči S. M. in A. T. ter četrta toženka. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da je sprejelo kot prepričljivejšo varianto odvijanja škodnega dogodka, kot jo je podal prvi toženec, iz razloga, ker so jo (za razliko od izpovedi tožnika, katero so sicer potrdili njegovi kolegi, kar pa brez dvoma zmanjšuje verodostojnost njihovih izpovedb) potrdile tudi nepristranske priče. Kolikor to res ne more veljati za četrto toženko, in četudi bi sprejeli stališče pritožbe, da obstoji določen dvom glede priče M., pa je tukaj še nepristranska priča A. T..

Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot odločilno štelo predvsem dejstvo, da so vse navedene osebe izpovedale enako glede odločilne okoliščine v tej zadevi, to je, da je bil tožnik, in ne prvi toženec tisti, ki je pričel z napadom. Kar zadeva pritožbeni očitek, češ da se sodišče ni opredelilo do izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to sicer drži, da pa zaradi tega na prvi stopnji dejansko stanje ni bilo nepopolno ali zmotno ugotovljeno, niti ni bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP). Opredelitev do izvedenskega mnenja namreč ni bila potrebna, saj je dejstvo, ki naj bi se po pritožbenih izvajanjih s tem dokazovalo, to je, da je tožnik poškodbe zadobil s takšnimi udarci prvega toženca, kot je izpovedal, sodišče prve stopnje sprejelo kot resnično. Izpovedi tožnika namreč ni sledilo le glede vprašanja, kdaj naj bi te poškodbe zadobil - torej ne kot posledico njegovega odvračanja prvotoženčevega napada od kolega V., temveč kot posledico prvotoženčevega odvračanja njegovega napada.

Pritožba pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. V prvi vrsti je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno uporabilo že iz razloga, ker je ravnanje prvega toženca zmotno presojalo v luči dovoljene samopomoči v smislu 162. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; ZOR), namesto pravilno v luči silobrana, ki je lahko skladno z določbo 1. odstavka 161. člena ZOR ravno tako razlog za razbremenitev odškodninske odgovornosti, saj izključuje protipravnost ravnanja.

Silobrana ZOR sicer ne definira, skladno s sprejeto sodno prakso pa je pri tej presoji dopustna uporaba meril, ki so se izoblikovala na kazenskopravnem področju, kar je sprejemljivo še posebej glede na to, da pozna tudi Kazenski zakonik (Ur.l. RS, št. 63/94 s spr.; KZ) silobran kot okoliščino, ki izključuje protipravnost ravnanja (prim.

1. odst. 11. člena KZ). Po določbi 2. odstavka 11. člena KZ je silobran tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Bistvena elementa dejanska stanu silobrana sta torej napad in obramba pred tem napadom. Ob tem mora biti napad resničen in protipraven, obramba pa mora bisti istočasna z napadom in neizogibno potrebna. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da predstavlja dejstvo, da je tožnik k prvemu tožencu agresivno pristopil ter da so ga nato obstopili še ostali fantje iz njegove družbe, ki jih je bilo štiri ali pet, protipraven napad na prvega toženca. Ne glede na to, da na prvi stopnji res ni bilo ugotovljeno, da bi prvi toženec s strani tožnika oziroma njegove družbe zadobil kakšen udarec, je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče opisano ravnanje tožnika in njegove družbe pravilno opredelilo kot napad na prvega toženca in so pritožbeni očitki v tem delu neutemeljeni. Pravilno je namreč štelo, da je bil z opisanim ravnanjem napad že začet, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na splošne življenjske izkušnje obstajala objektivna in resna možnost, da bo v naslednjem hipu ogrožena pravna dobrina tudi poškodovana. Glede na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje tudi ne more biti dvoma, da je bila obramba izvršena istočasno z napadom.

Vprašanje pa je, ali je bila obramba, kot jo je izvedel prvi toženec, res neizogibno potrebna. In v zvezi s tem je treba pritrditi pritožbi, da ni tako in da je drugačen zaključek prvostopnega sodišča pravno zmoten. Zmoten zaključek prvostopnega sodišča pa utegne biti posledica zmotnega neupoštevanja pravno relevantne okoliščine v tej zadevi (na kar pritožba utemeljeno opozarja), da je bil namreč po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah prvi toženec zaposlen kot redar v gostišču, v katerem se je škodni dogodek odvijal. V takšnem svojstvu pa bi moral glede na to, da je moral biti za takšne primere ustrezno izurjen, nasproti tožnikovemu napadu uporabiti tako obrambo, ki bi v najmanjši možni meri ogrožala tožnikovo telesno integriteto.

Z udarci v obraz, ter še posebej z ugrizi, pa je prvi toženec dovoljeno obrambo brez dvoma presegel, saj takšnega njegovega ravnanja ni mogoče oceniti kot primeren strokovni prijem, s katerim je skušal obvladati nastalo situacijo. Četudi so torej tožnik in njegova družba sprožili potrebo po intervenciji prvega toženca, pa njihovo ravnanje prvega toženca ni upravičevalo do fizičnega nasilja, kot ga je izvedel nad tožnikom. Redar mora namreč v takih primerih ravnati profesionalno, kar pomeni, da mora biti pripravljen tudi na napadalna ravnanja gostov ter usposobljen nanje reagirati tako, da napadalca po nepotrebnem ne poškoduje. Prvi toženec je bil (oziroma bi vsaj moral biti) usposobljen tožnikov napad odvrniti drugače in ker ni tako ravnal, je prekoračil meje dovoljene obrambe, zato ni ravnal v dovoljenem silobranu, temeč je bil njegov silobran prekoračen, ta pa protipravnosti njegovega ravnanja ne izključuje (prim. 1. odst. 161. člena ZOR).

Ker glede na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče zaključiti drugače, kot da se je prvi toženec, če že ni hotel tožniku prizadejati takšnih poškodb, vsaj zavedal, da lahko iz njegovega ravnanja nastanejo takšne posledice in je očitno privolil, da takšne posledice nastanejo (torej je ravnal vsaj z eventuelnim naklepom - prim. 17. člen KZ), je njegova odškodninska odgovornost podana (prim.

154. člen ZOR v zvezi z 2. odst. 170. člena ZOR), in sicer v celoti.

Četudi so nameč tožnik in njegova druščina prvega toženca obstopili in s tem sprožili škodni dogodek, tožniku iz tega razloga še ni mogoče naprtiti soodgovornosti za škodo, ki jo je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel. Začetek prepira sam po sebi namreč še ne more biti okoliščina, na kateri bi bilo mogoče graditi oškodovančevo sokrivdo.

Posledično pa je podana tudi odgovornost drugega, tretjega in četrte toženke kot dedičev po pok. J. Ž. s.p., delodajalki prvega toženca, saj niso dokazali, da bi prvi toženec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prim. 1. odstavek 170. člena ZOR).

Po povedanem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo 100% odgovornost tožencev glede škode, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku (4. točka 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 315. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljajo za prisojo pravične denarne odškodnine pravnorelevantnih okoliščin, je bilo treba zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (355. člen ZPP), da odloči še o višini tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.