Jedro

Tožniku zaradi stanja neprištevnosti ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, zato je izredna odpoved nezakonita.

Pri sodni razvezi po 118. členu ZDR-1 ne gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za kakšno drugo odpoved, temveč za drug način prenehanja delovnega razmerja (77. člen ZDR-1), zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje o prepovedi sodne razveze v primeru, ko delavec stori kršitev v stanju neprištevnosti, ker trpi za kronično psihično boleznijo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v delu točke I/1, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja ter v točki I/2 in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nerazveljavljeni del sodbe (glede ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2017 v točki I/1 ter odločitve o stroških postopka v II. točki izreka).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do končne odločitve.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo za nezakonito izreklo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2017, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zaradi česar tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 13. 11. 2017 in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2014 (I/1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ ter mu od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo plača vsakomesečni znesek plače, ki bi ga prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar je tožnik zahteval več ali drugače (predhodno plačilo davkov in prispevkov), je zavrnilo (I/2. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške v znesku 1.013,07 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: ugodilni del sodbe) zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno razveljavitev ali spremembo tako, da se tožnikov zahtevek v celoti zavrne oziroma da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, sodno razveže, reintegracijski zahtevek pa zavrne s stroškovno posledico. Zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno dokazno oceno glede ugotavljanja tožnikove prištevnosti v času fizičnega napada na sodelavca A.A. 11. 10. 2017 in glede njunih predhodnih verbalnih konfliktov. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo psihiatričnemu izvedenskemu mnenju dr. B.B., ki je v nasprotju z dejstvom, da je komisija ZPIZ 8. 7. 2014 zavrnila priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožniku, ter nasprotju z izpovedjo tožnikovega dolgoletnega psihiatra dr. C.C. Zatrjuje, da navedeno izvedensko mnenje zaradi številnih neskladij ni izdelano v skladu s pravili stroke oziroma tožnik z njim ni uspel z gotovostjo dokazati svoje neprištevnosti v času storjenih kršitev. Zatrjuje kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni sledilo njenemu predlogu za postavitev drugega izvedenca. Nasprotuje odločitvi o reintegraciji. Navaja, da je predlagala sodno razvezo zaradi vseh okoliščin primera ter lastnih in tožnikovih interesov, ne pa zaradi njegove invalidnosti oziroma ugotovljene začasne nezmožnosti za opravljanje dela. Meni, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo relevantnih dejstev, pomembnih za odločanje o sodni razvezi. Navaja, da bi bilo treba ne glede na krivdo tožnika pri odločanju o sodni razvezi upoštevati, da je tožnik napadel sodelavca, da ji tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo znano ter da tožena stranka od tožnika ne more zahtevati zdravljenja, ki bi lahko preprečilo morebitne nadaljnje konflikte na delovnem mestu. Pove, da tožnik nima ugotovljene trajne invalidnosti s strani komisije ZPIZ. Navaja, da je upoštevala omejitve medicine dela za tožnika in ga zaradi osebnih okoliščin nikoli ni diskriminirala, ne glede na to pa je prihajalo do incidentov v delovnem okolju. Ugotovitev, da tožnik nima bolezni, ki bi mu onemogočala delo, je po mnenju tožene stranke v neskladju z ugotovljeno stalno prisotno in intenzivno simptomatiko tožnika. Sklicuje se na izvedensko mnenje, da je tožnikovo varno funkcioniranje pogojeno z ustreznim zdravljenjem, zadostno antipsihotično terapijo in podporo ter na izpoved dr. C.C., da ne more zatrditi, da kljub jemanju zdravil pri tožniku ne bi prišlo do ponovnih problemov, da tožnika ne more siliti v terapijo in da njegova zdravstvena ocena tožnika temelji na tožnikovih navedbah, ki mu lahko informacije tudi zamolči. Meni, da sodna razveza ne pomeni diskriminatorne obravnave, saj ni predlagana zaradi tožnikove bolezni, ampak zaradi okoliščin primera. Opozarja na mnenje izvedenke o oteženi tožnikovi vrnitvi na delovno mesto zaradi konflikta. Sodišče prve stopnje bi po njenem mnenju moralo upoštevati, da bo tožena stranka v primeru reintegracije odgovorna za vsa tožnikova dejanja na delovnem mestu, ki bi jih povzročil sodelavcem, da je odgovorna za varno delovno okolje vseh svojih zaposlenih, da tožnika ne more vrniti na isto delovno mesto, na katerem bo v vsakodnevnem stiku s sodelavci, da se ga bližnji sodelavci bojijo in odklanjajo njegovo vrnitev, da opravlja dejavnost v visoko intenzivni panogi in za tožnika psihično manj napornega delovnega mesta nima, da nima sredstev, znanj ali usposobljenih zaposlenih, ki bi spremljali tožnika na delovnem mestu, da ne more vplivati na dejstvo, ali tožnik jemlje zdravila, niti ali bo ponovno prišel v stanje, ko bo hotel koga napasti, da tožnik na delovnem mestu v lakirnici lahko povzroči požar ali eksplozijo, kar bi imelo hude posledice za celotno regijo, da je tožnik že 4. 7. 2016 prejel pisno opozorilo zaradi drugih kršitev, v zvezi s katerimi ni bilo ugotovljeno, da bi bil neprišteven, ter da je zaradi sodnega postopka medsebojno zaupanje med njima dokončno porušeno.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožba neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka zaradi nepostavitve drugega sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi, v kateri je posredovala pripombe na izvedensko mnenje, predlagala neposredno zaslišanje izvedenke in dr. C.C. ter v primeru, da nejasnosti, ki izhaja iz njunih različnih stališč, ne bo mogoče odpraviti z njunim zaslišanjem, predlagala pridobitev novega mnenja drugega izvedenca. Na naroku za glavno obravnavo tožena stranka po zaslišanju obeh ni zatrjevala, da bi bilo izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali raziskanimi okoliščinami oziroma da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali da obstaja dvom o pravilnosti podanega mnenja, ter da bi bilo te pomanjkljivosti mogoče odpraviti le z mnenjem drugega izvedenca. Ker se kršitve, na katere se sklicuje stranka v pritožbi, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, tožena stranka pa takih okoliščin ne navaja, zatrjevanih kršitev pritožbeno sodišče ne ugotavlja (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tudi sicer pa zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ali z dodatnimi pojasnili izvedenca še ne pomeni, da je zaradi tega podan utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, ki bi v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP nalagal sodišču pridobitev novega izvedenskega mnenja.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2017, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti, ker je 11. 10. 2017 fizično in verbalno napadel sodelavca A.A. Pravilno in popolno je ugotovilo: - da tožnik ne zanika storitve dejanja 11. 10. 2017, - vendar pa tožnik predmetnega dne ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje oziroma duševne bolezni, saj je bil v stanju neprištevnosti.

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tožniku zaradi stanja neprištevnosti ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, zato je izredna odpoved nezakonita. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času storitve očitanega dejanja 6. 11. 2017 zaradi duševne bolezni oziroma motnje neprišteven, zlasti z opozarjanjem na neskladja v izpovedi tožnikovega psihiatra dr. C.C. in mnenjem izvedenke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem prepričljiva in argumentirana ter notranje logična, zatrjevana neskladja med obema izpovedma pa na pravilnost ugotovitve o tožnikovi neprištevnosti ne vplivajo. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. B.B. pravilno sprejelo kot strokovno, izdelano v skladu s pravili stroke, skladno z drugimi medicinskimi izvidi v spisu in v odločilnih delih skladno z izpovedjo dr. C.C. Zgolj to, da je mnenje izdelano na podlagi medicinske dokumentacije in enega osebnega pregleda tožnika, kar je tudi sicer običajno pri dokazovanju s sodnimi izvedenci, ne pomeni, da dokazne vrednosti nima. Sodna izvedenka je ugotovila, da je bil tožnik v času, ko je storil očitano dejanje, pod vplivom psihopatoloških doživetij, in sicer slušnih halucinacij in preganjalnih ter nanašalnih blodenj (posledično je zmotno doživljal realnost), saj trpi za kronično shizofrenijo z jasnimi in dolgotrajnimi simptomi. Ugotovila je, da je bilo tožnikovo razumevanje pomena njegovega ravnanja povsem zmotno ter da svojega ravnanja ni imel v oblasti, konflikt pa je v celoti mogoče pripisati njegovi bolezni. Da gre pri tožniku za kronično shizofrenijo s poslabšanjem v zadnjem letu in pol je v pisni izjavi priče z dne 22. 1. 2018 zapisal tožnikov psihiater dr. C.C. (list. št. 28). Zaslišan kot priča je dodal, da se strinja z mnenjem izvedenke, da je bil tožnik v času očitane kršitve pod vplivom psihopatoloških doživetij (slušnih halucinacij in preganjalnih ter nanašalnih blodenj) ter da je bil incident posledica bolezni tožnika. Tej ugotovitvi ne nasprotuje preostanek njegove izpovedi, tudi v delu, ki se nanaša na pregled septembra 2017, v zvezi s katerim je izpovedal, da je bil tožnik v poslabšanem stanju in da so se pri njem kazale nanašalne ideje ter da mu je zato svetoval ponovno jemanje zdravil. 9. Pritožba opozarja tudi na odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2014 (B 17), ki naj bi bila v neskladju z izvedenskim mnenjem, in naj bi kazala na to, da je bil tožnik v času očitanega dejanja prišteven, ter na mnenja zdravnikov medicine dela, ki izkazujejo, da je tožnik zmožen za enostavnejša, psihično manj zahtevna, fizično lažja dela brez pogoste prisilne drže in ne v lakirni kabini ali ponoči. Zgolj dejstvo, da je ZPIZ v letu 2014 (torej več kot 3 leta pred očitano kršitvijo) zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja z obrazložitvijo, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za delo oziroma poklicno napredovanje na delovnem mestu pri toženi stranki, in da invalidnost ni podana, ne more dokazovati, da je bil tožnik v času očitane kršitve prišteven. Tudi zdravniška spričevala službe za medicino dela, iz katerih izhaja, da je tožnik zmožen za delo z nekaterimi omejitvami, izdana pred očitano kršitvijo (B 18), niso pravno relevantna pri ugotavljanju tožnikove prištevnosti na dan kršitve. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje in izpoved izvedenke ter v bistvenem skladno mnenje tožnikovega lečečega psihiatra in na tej podlagi ugotovilo tožnikovo neprištevnost v času dogodka. Ker je lahko za kršitev odgovoren le delavec, ki je kriv, pogoj za krivdo pa je prištevnost, je pravilna ugotovitev, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

10. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje glede na predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 moralo presojati vse okoliščine in interese obeh strank ter ugotavljati, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje med strankama tega postopka. Ni pravilno pravno stališče sodišča prve stopnje, da bi v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi tožnik izgubil delo zaradi bolezni oziroma da v tem primeru sodišče tožniku v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne bi zagotovilo enake obravnave glede na njegovo zdravstveno stanje (6. člen ZDR-1). Pri sodni razvezi po 118. členu ZDR-1 namreč ne gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za kakšno drugo odpoved, temveč za drug način prenehanja delovnega razmerja (77. člen ZDR-1), zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje o prepovedi sodne razveze v primeru, ko delavec stori kršitev v stanju neprištevnosti, ker trpi za kronično psihično boleznijo. Odločitvi Vrhovnega sodišča (opr. št. VIII Ips 167/2013 in VIIII Ips 77/2014) se nanašata na povsem drugačno dejansko stanje, saj se je izkazalo, da je pravi razlog za odpoved delavčeva trajna nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi neizpolnjevanja zdravstvenih zahtev za opravljanje dela na delovnem mestu. V predmetni zadevi pa gre za vprašanje možnosti uporabe instituta sodne razveze v primeru ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi zaradi tožnikove neprištevnosti v času storitve očitane kršitve. V sodbi opr. št. VIII Ips 99/2018 z dne 12. 3. 2019 je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da posebno varstvo pred odpovedjo pri delavcih invalidih in starejših delavcih velja le pred izrecno navedenimi oblikami odpovedi, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja kot jih določa 77. člen ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča (5. alineja 77. člena ZDR-1).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi v delu, ki se nanaša na posledice nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (trajanje delovnega razmerja, reintegracija in reparacija) ugodilo in ta del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z odločitvijo o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter glede na uspeh tožnika s tem delom zahtevka posledično tudi v zvezi z odločitvijo o stroških pa niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo ta del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Razveljavitev dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v zvezi z vprašanjem sodne razveze ter drugih posledic nezakonite odpovedi (trajanje delovnega razmerja in reparacija) narekuje načelo ekonomičnosti in pravica obeh strank do pritožbe, hkrati pa ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tožba je bila vložena decembra 2017).

12. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da bi s sodno razvezo kršilo prepoved diskriminacije na podlagi zdravstvenega stanja oziroma da bi tožnik v tem primeru ostal brez zaposlitve zaradi svojega zdravstvenega stanja, ni ugotavljalo, ali je glede na okoliščine in interese tožnika in tožene stranke nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Glede na to je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odločiti o predlogu tožene stranke za sodno razvezo, pri tem pa bo na podlagi že izvedenih dokazov oziroma po potrebi s ponovitvijo že izvedenih dokazov ali izvedbo drugih dokazov moralo ugotoviti okoliščine in interese obeh strank glede na določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1, na podlagi česar bo ugotovilo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama mogoče. 13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.