Jedro

Ravnanje tožnika izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Tožnik je v več primerih podpisoval dokumentacijo v imenu komitentov, čeprav ti ob podpisu niso bili prisotni, oziroma je omogočil, da je ena oseba podpisovala dokumentacijo za več različnih komitentov, ki jih ni bilo v poslovalnici.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2025 in njeno razveljavitev ter za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženki še vedno traja; zavrnilo je reintegracijo ter reparacijo (podredno tudi denarno nadomestilo: pravilno denarno povračilo v znesku 7.161,00 EUR) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Tožnik zoper sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih toženka sploh ni zatrjevala, in na dokazno oceno, ki presega trditveno podlago postopka, s čimer naj bi kršilo razpravno načelo in pravilo o trditvenem ter dokaznem bremenu iz 7. in 212. člena ZPP. Po njegovem stališču je sodišče samostojno interpretiralo videoposnetke nadzornih kamer ter na tej podlagi sklepalo, da je tožnik podpisoval dokumente v imenu drugih oseb, čeprav toženka takšnih konkretnih trditev ni podala, saj ni pojasnila, na kateri očitek iz odpovedi se posamezni posnetek nanaša oz. katero konkretno dejstvo dokazuje. V zvezi s tem je tožnik podal ugovor, do katerega se sodišče ni opredelilo. Pritožba poudarja, da predlaganje dokazov brez ustrezne trditvene podlage ne more nadomestiti dolžnosti stranke, da konkretizirano navede odločilna dejstva. Zaključek, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene obveznosti ter da imajo očitana ravnanja znake kaznivega dejanja ponarejanja listin iz 251. člena KZ-1 nima podlage niti v izredni odpovedi niti v trditvah toženke v postopku. Tožnik zatrjuje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zadostno konkretizirana glede očitanih ravnanj in subjektivnega elementa naklepa. Po njegovem mnenju toženka ni navedla konkretnih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na zavestno in naklepno kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je zgolj pavšalno povzemala zakonske določbe in interna pravila banke. Opozarjal je tudi, da je toženka v odgovoru na tožbo praktično dobesedno prepisala vsebino izredne odpovedi, ne da bi dodatno konkretizirala očitane kršitve. Pritožba nadalje graja presojo pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik meni, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do vseh okoliščin primera, ampak je zgolj povzelo izpovedbe prič toženke o izgubi zaupanja in načelu ničelne tolerance, ne da bi obrazložilo, zakaj naj bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja objektivno nemogoče. Ni presojalo interesa obeh strank. Poleg tega zatrjuje poseg v varstvo osebnih podatkov, ker naj bi toženka v postopku razkrivala podatke, ki so se nanašali na A.A., njegovo nekdanjo partnerko. Toženka bi morala pripraviti ločeni poročili glede ravnanj različnih oseb, saj naj bi skupna obravnava ustvarjala videz diskriminatorne obravnave. Očitek diskriminacije je sodišče presodilo zmotno. Pritožba uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ne vsebuje jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče se ni opredelilo do ključnih navedb tožnika, da toženka ni podala konkretnih trditev glede očitanih ravnanj in naklepa, ter da so predlagani dokazi brez ustrezne trditvene podlage, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, odločitev je oprlo na dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala. Predlaga spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 24. 6. 2025 toženka podala tožniku po prvi in drugi alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ugotovilo je, da je tožnik, ki je bil zaposlen kot finančni svetovalec, v več primerih ravnal v nasprotju z internimi pravili banke glede identifikacije komitentov in podpisovanja bančne dokumentacije, pri čemer je podpisoval dokumente v imenu komitentov oziroma omogočil podpisovanje dokumentacije eni osebi za več različnih komitentov. Zaključilo je, da takšna ravnanja pomenijo hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter imajo tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Presodilo je še, da je bilo zaradi teže kršitev in porušenega zaupanja med strankama nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka nemogoče, zato je bila izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča in jih po nepotrebnem ne ponavlja, v zvezi z odločilnimi pritožbeni navedbami (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) pa navaja kot sledi.

6.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank oziroma svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih toženka ni zatrjevala. Iz spisovnega gradiva in razlogov sodbe jasno izhaja, da je toženka že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter nato tudi v odgovoru na tožbo oz. nadaljnjih vlogah konkretno opisala ravnanja, ki jih je očitala tožniku, vključno z očitki podpisovanja dokumentacije brez prisotnosti komitentov, podpisovanja v tujem imenu ter omogočanja podpisovanja dokumentacije eni osebi za več različnih komitentov. V vlogah je pojasnila tudi, s katerimi konkretnimi ravnanji je tožnik naklepno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje zato ni samostojno oblikovalo dejanskega substrata spora, temveč je na podlagi izvedenih dokazov preverjalo resničnost konkretno zatrjevanih dejstev in torej odločalo v mejah trditvene in dokazne podlage strank. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče nato dokazno oceno oprlo na celoto izvedenih dokazov, predvsem na listinsko dokumentacijo, Poročilo SPKI ter skladne izpovedbe zaslišanih prič, videoposnetke pa je uporabilo zgolj kot podporo dokazni oceni. Pri tem videoposnetki nadzornih kamer niso predstavljali samostojne podlage za oblikovanje novih dejstev, temveč dokazno sredstvo za presojo utemeljenosti očitanih ravnanj. Razpravno načelo ni bilo kršeno niti tožnikova pravica do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razpravno načelo pa tudi sicer sodišču ne preprečuje, da iz zatrjevanih okoliščin ugotovi obstoj pravno odločilnega dejstva, ki ga stranki sami nista posebej izpostavili, če tak zaključek še vedno temelji na dejstvih, ki so bila predmet njune trditvene podlage.

7.Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne, logične in medsebojno skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb pravdnih strank, obrazložilo je, katera dejstva šteje za dokazana, na podlagi katerih dokazov je do takšnih zaključkov prišlo ter zakaj posameznim navedbam tožnika ni sledilo. Sodba vsebuje jasne razloge glede obstoja odpovednega razloga, subjektivnega elementa naklepa ter pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Okoliščina, da se tožnik z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča ne strinja, še ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti nejasni ali med seboj v nasprotju.

8.Neutemeljeno se pritožba sklicuje tudi na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je podana le tedaj, kadar obstaja nasprotje med vsebino listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in razlogi sodbe o tem, kaj iz teh listin ali zapisnikov izhaja. Takšnega nasprotja pritožba ne izkaže. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov pravilno povzelo in jih nato dokazno ocenilo. Pritožbene navedbe v resnici ne uveljavljajo protispisnosti, temveč izražajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne predstavlja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Pritožba neutemeljeno vztraja pri stališču, da naj bi bil dokazni predlog z vpogledom v videoposnetke nesubstanciran. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so bili posamezni videoposnetki ustrezno označeni in časovno opredeljeni, iz navedb toženke v postopku pa je povsem jasno razvidno, na katere očitke se nanašajo, na katero časovno obdobje, na kateri prostor in tudi kaj dokazujejo. Sodišče prve stopnje se je do tega ugovora tožnika izrecno opredelilo v točki 4 obrazložitve, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

10.Neutemeljen je nadalje očitek, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zadostno obrazložena oziroma konkretizirana. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu, da iz odpovedi jasno izhajajo posamezna očitana ravnanja, časovna opredelitev teh ravnanj, način njihove izvršitve ter kršitve pogodbenih, zakonskih in internih obveznosti, ki jih je tožnik s tem storil. Toženka je v odpovedi tudi pojasnila, zakaj ocenjuje, da imajo očitana ravnanja znake kaznivega dejanja in zakaj je zaradi izgube zaupanja nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. Zakon od delodajalca ne zahteva podrobnejše pravne argumentacije, temveč zadostno konkretizacijo dejanskega razloga za odpoved, čemur je bilo v konkretnem primeru zadoščeno.

11.Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Navedena določba določa, da kaznivo dejanje stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, oziroma kdor tako listino uporabi kot pravo. V obravnavani zadevi je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnik v več primerih podpisoval dokumentacijo v imenu komitentov, čeprav ti ob podpisu niso bili prisotni, oziroma je omogočil, da je ena oseba podpisovala dokumentacijo za več različnih komitentov, ki jih ni bilo v poslovalnici. Posebej v zvezi z očitkom glede dokumenta "Naročilo novih kod/generator enkratnih gesel OTP" za komitenta B.B. je bilo na podlagi videoposnetkov, časovnih zapisov ter digitalnih podatkov o nastanku dokumenta ugotovljeno, da je bil dokument podpisan v času, ko v tožnikovi pisarni ni bilo nobene stranke, razen njega samega. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je podpis na elektronski tablici izvedel tožnik sam, pri čemer se je podpisal v imenu komitenta. Takšno ravnanje pomeni izdelavo nepristne listine. Bistvo kaznivega dejanja ponarejanja listin ni v materialnem ponaredku dokumenta, temveč v ustvaritvi lažnega videza, da listina izvira od osebe, ki je v resnici ni podpisala oziroma je ni odobrila. Listina je ponarejena tudi tedaj, kadar storilec v imenu druge osebe ustvari podpis oziroma potrdi izjavo volje, čeprav za to nima pooblastila. Prav to pa je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru. Dokumentacija je namreč navzven izkazovala, da jo je podpisal komitent, čeprav je podpis dejansko ustvaril tožnik oziroma druga oseba brez ustreznega pooblastila.

12.Podan je tudi nadaljnji zakonski znak, da je bila listina ustvarjena z namenom uporabe kot prave. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so bili tako podpisani dokumenti vključeni v bančno poslovanje, skenirani in arhivirani v informacijski sistem banke. Namen njihove uporabe v pravnem prometu je zato očiten. Ne gre torej za zgolj interni ali nerelevanten zapis, temveč za dokumentacijo, ki predstavlja podlago za identifikacijo komitentov, izvajanje bančnih poslov in dokazovanje pristnosti izjav volje strank.

13.Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo subjektivnega elementa kaznivega dejanja. Okoliščine konkretnega primera ne dopuščajo zaključka, da bi šlo za pomoto ali malomarnost. Podpisovanje v tujem imenu oziroma ustvarjanje videza prisotnosti komitenta pri bančnem poslovanju je mogoče izvršiti le zavestno in namenoma. Tožnik je kot bančni uslužbenec nedvomno poznal pomen osebne identifikacije strank, pravila glede podpisovanja dokumentacije in posledice njihove kršitve, saj so te obveznosti izhajale tako iz internih aktov banke kot tudi iz zakonskih pravil o preprečevanju pranja denarja in varnosti bančnega poslovanja. Ravno zaradi njegovega položaja in narave dela je moral vedeti, da podpisovanje dokumentacije v imenu komitentov in brez njihovega pooblastila ustvarja lažen vtis o pristnosti listin in pomeni njihovo uporabo v pravnem prometu kot pravih. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljena ravnanja ne pomenijo zgolj hujše kršitve internih pravil delodajalca, temveč tudi ravnanje, ki vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin iz 251. člena KZ-1.

14.Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je bil v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, po katerem nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni več mogoče. Ta pogoj predstavlja samostojno predpostavko zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahteva celovito presojo vseh okoliščin primera ter interesov obeh pogodbenih strank, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo in tudi obrazložilo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz narave in teže ugotovljenih kršitev. Tožnik ni kršil zgolj posameznih internih pravil delodajalca, temveč temeljna pravila bančnega poslovanja, ki so bistvena za zakonito in varno izvajanje finančnih storitev. Identifikacija komitentov, preverjanje njihove navzočnosti pri podpisovanju dokumentacije ter zagotavljanje pristnosti podpisov predstavljajo eno izmed osnovnih dolžnosti bančnega uslužbenca, saj so neposredno povezani z varstvom pravnega prometa, preprečevanjem zlorab in zagotavljanjem zaupanja v bančni sistem. Ravno zaradi posebne narave bančne dejavnosti temelji poslovanje banke na visoki stopnji zaupanja v korektnost, zakonitost in strokovnost ravnanja zaposlenih. Ugotovljena ravnanja tožnika so bila usmerjena prav zoper te temeljne zahteve njegovega delovnega mesta. Ne gre za enkraten ali manjši odklon pri opravljanju dela, temveč za več medsebojno povezanih ravnanj, izvršenih v daljšem časovnem obdobju, pri katerih je tožnik zavestno ravnal v nasprotju s pravili identifikacije komitentov in pristnosti dokumentacije. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi, da imajo posamezna ravnanja celo znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Že sama narava takšnih kršitev objektivno povzroči izgubo zaupanja delodajalca v delavca, zlasti kadar gre za delo v finančni instituciji, kjer zaposleni vsakodnevno razpolagajo z občutljivimi podatki, dokumentacijo in finančnimi sredstvi komitentov.

16.Porušeno zaupanje v obravnavanem primeru je posledica konkretnih in dokazanih ravnanj tožnika. Iz izpovedb prič izhaja, da delodajalec glede takšnih ravnanj vodi politiko ničelne tolerance, saj bi že sama možnost ponavljanja podobnih kršitev pomenila resno tveganje za zakonitost poslovanja banke in njeno izpostavljenost škodi. Utemeljeno je bilo poudarjeno tudi, da bi bilo nadaljnje delo tožnika mogoče le pod stalnim dodatnim nadzorom, kar kaže, da je bilo zaupanje v pravilno in samostojno opravljanje njegovih delovnih nalog dejansko izgubljeno. Pri presoji pogoja iz 109. člena ZDR-1 je odločilno predvsem, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin še mogoče ohraniti delovno razmerje v njegovem bistvenem elementu- medsebojnem zaupanju pogodbenih strank. V konkretnem primeru je bilo to zaupanje zaradi ugotovljenih ravnanj porušeno do te mere, da od delodajalca ni bilo mogoče razumno pričakovati, da bi tožniku še naprej omogočal opravljanje dela, ki temelji prav na spoštovanju pravil identifikacije komitentov in verodostojnosti dokumentacije.

17.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o diskriminaciji oziroma trpinčenju. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da omemba A.A. v Poročilu SPKI in odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne izkazuje diskriminatornega ravnanja. A.A. je bila omenjena iz razloga, ker so bila posamezna očitana ravnanja tožnika in njegove bivše zunajzakonske partnerice vsebinsko povezana. Partnerska zveza bi sicer lahko pomenila osebno okoliščino v smislu Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), vendar zgolj obstoj takšne zveze sam po sebi še ne vzpostavlja domneve diskriminacije. Za to mora biti verjetno izkazano, da je bila prav ta okoliščina razlog za manj ugodno obravnavanje. Tožnik ni navedel konkretnih dejstev, ki bi utemeljevala domnevo diskriminacije zaradi osebne okoliščine, zato je sodišče pravilno zaključilo, da diskriminacija ni bila izkazana.

18.Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.