Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti preizkus obstoja vzročne zveze med zatrjevano opustitvijo zahteve uprave banke po zavarovanju in nastalo škodo banki, z vprašanjem: ali bi banki nastala škoda zaradi nevrnjenega kredita tudi v primeru, če bi zahtevala od stranke, ki je zaprosila za kredit, pa ga ni vrnila, prvovrstno zavarovanje. Ne gre za presojo ex post, pač pa za presojo stanja na dan odločitve o odobritvi kredita. Pri odobritvi kredita je treba sprejeti prognostnično odločitev, zato je odločitev o odobritvi kredita po stališču pravnih teoretikov tipičen primer podjetniške odločitve, za katera se uporabljajo pravila podjetniške presoje.

Za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov med člani uprave in nadzornega sveta banke v razmerju do banke pa se upoštevajo ravnanja, ki jih za njih predpiše Banka Slovenije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožene stranke C. D, D. V. in B. P. so dolžne tožeči stranki Družbi za upravljanje terjatev bank nerazdelno plačati 7.999.979,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 dalje v roku 15 dni.“ (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da prvemu in tretjemu tožencu povrne stroške postopka v višini 65.775,38 EUR, drugemu tožencu pa v višini 56.555,65 EUR, vse v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka Družba za upravljanje terjatev bank, d. d. (v nadaljevanju DUTB) se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Sodišču prve stopnje je očitala napačno uporabo materialnega prava, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter sodišču druge stopnje predlagala, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženim strankam pa naloži v plačilo vse stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Po izteku roka za pritožbo in po predložitvi spisa v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani, je tožeča stranka posredovala sodišču še vlogo z dne 20. 7. 2017, h kateri je priložila listine iz kazenskega spisa X Kpr 7187/2016, ki se vodi v postopku zoper prvega in tretjega toženca zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ki temelji na istem historičnem dogodku, na katerem je tožeča stranka utemeljevala njuno odškodninsko odgovornost, in ki jih je tožeča stranka pridobila 18. 5. 2017, vsa procesna dejanja, ki izhajajo iz navedenih listin pa so bila opravljena po zadnjem naroku v predmetni zadevi.

3. Drugi toženec D. V. je v odgovoru na pritožbo predlagal, da naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Poudaril je, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na kazensko sodbo zoper A. K., posebej glede drugega toženca, saj je bilo že tekom samega predmetnega postopka ugotovljeno, da ni imel nikakršne povezave v postopkih zoper A. K., prav tako pa tudi, da se tudi glede spornega posojila ni ničesar dogovarjal z vodstvom M. oz. A. K. Odgovoru na pritožbo je priložil sklep Specializiranega državnega tožilstva RS z dne 30. 3. 2016 (B113) v dokaz, da ni podan utemeljen sum, da je storil naznanjeno kaznivo dejanje. Ker je bil navedeni sklep izdan po 1. 3. 2016, je navedel, da ga prej sodišču ni mogel predložiti in zato predlagal, da naj ga sodišče pri odločitvi upošteva.

4. Prvi in tretji toženec sta v odgovoru na pritožbo vse pritožbene trditve pritožnika izpodbijala in glede na njihovo neutemeljenost višjemu sodišču predlagala, da pritožbo v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa v plačilo naloži tudi vse pritožbene stroške tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Predmet spora v obravnavani zadevi je vprašanje odškodninske odgovornosti treh članov uprave banke: F. d. d. (v nadaljevanju banka) za odločitev, ki so jo sprejeli pri odobritvi kredita družbi M. d. d. (v nadaljevanju kreditojemalec), ki ob zapadlosti, niti pozneje banki ni bil vrnjen.

Relevantna objektivna dejstva v zvezi s spornim nevrnjenim kreditom: - A. K. se je dogovoril za sestanek s predsednikom uprave banke B. P., na katerem je sodeloval in bil prisoten tudi član uprave banke C. D. - 19. 5. 2010 je kreditojemalec podal pisno vlogo za odobritev kredita (A186), naslovljeno na banko, z naslednjim besedilom: „Glede na dogovor na ravni uprav vas prosimo za odobritev kratkoročnega kredita v višini 8 mio EUR pod dogovorjenimi pogoji: - koriščenje 2,5 mio do 25. 5. 2010, 5,5 mio v 1. tednu junija, - namen financiranje obratnih sredstev, - ročnost obdobje 6 mesecev z možnostjo podaljšanja; - kreditojemalec je 20. 5. 2010 ob 15.36 poslal po faksu banki vlogo za odobritev kredita - sprememba (A10), v kateri je navedeno naslednje besedilo: „Glede na nov dogovor P. - g. K. vas prosimo za odobritev kratkoročnega kredita v višini 8 mio EUR pod naslednjimi pogoji: koriščenje: v 1. tednu junija; namen: financiranje obratnih sredstev; vračilo: v šestih obrokih, začenši oktobra 2010“. Beseda oktober je prečrtana in pod njo je na roko zapisana beseda september; - Služba banke za obvladovanje kreditnih tveganj je 21. 5. 2010 izdelala poročilo (A11), ki vsebuje navedbo o povezanih osebah komitenta, kategorijo izpostavljenosti podjetja, poravnavanje obveznosti, zavarovanje bančnih naložb, podatke o finančnem stanju kreditojemalca, oceno denarnega toka, v katerem je navedeno, da lahko banka glede na visoko zadolženost kreditojemalca pričakuje zamude pri poravnavi obveznosti obročnega vračila dodatnega kratkoročnega kredita v višini 8 mio EUR. Pri točki V. Stopnja tveganja, pa je J. L. G., ki je pripravila in podpisala poročilo službe banke za obvladovanje kreditnih tveganj, zapisala: „Tveganje za kratkoročne in dolgoročno naložbo skupno v višini 18,1 mio EUR obstaja glede na poslabšanje finančnega položaja družbe (zmanjševanje prihodkov, povečanje zadolženosti, vprašljiva unovčljivost kratkoročnih finančnih naložb in možne zamude pri poravnavi obveznosti); - strokovne službe banke so pripravile 25. 5. 2010 Predlog za novo odobritev kredita (A10), ki vsebuje tudi sklep uprave banke z dne 25. 5. 2010, ki se glasi: „S podpisom predloga se uprava strinja z odobritvijo naložbe pod predlaganimi pogoji“ in na koncu lastnoročne podpise D. V., C. D. in B. P. - v predlogu (A10) so navedeni podatki o komitentu: M. d. d., lastniki komitenta: N. d. o. o. (68%), S. d. d. (10%), lastne delnice 10%, K. d. d. (6%), P. d. d. (5%), G. d. d. (1%), L. d. o. o. (1%) in zastopnik: generalni direktor A. K., da oseba ni v posebnem razmerju z banko; kot datum odprtja transakcijskega računa pri banki je naveden 16. 3. 2009, prilivi na transakcijskem računu pri banki do 31. 3. 2010 (v tisoč EUR): 30.930; % slabitve po MSRP: PB-2,63%; klasifikacija po BS: B; kategorija izpostavljenosti: podjetja; utež tveganja za kapitalsko rezervo v %: 100. V točki 11 je navedena izpostavljenost F. d. d. do komitenta in z njim povezanih oseb na dan 25. 5. 2010 v tisoč EUR (naložba, ki je predmet odobritve je upoštevana): do kreditojemalca znaša iz kreditov (kratkoročni, dolgoročni, TRR) bruto 18.100 in neto 17.624, za povezano osebo B. d. d. znaša iz kreditov (kratkoročni, dolgoročni, TRR) bruto 8.043 in neto 7.778, za povezano osebo N. d. o. o. znaša za plačilo garancije bruto 582 in neto 580, za povezano osebo B. d. o. o. pa iz kreditov (kratkoročni, dolgoročni, TRR) bruto 2.000 in neto 1.993. Skupna izpostavljenost banke do povezanih oseb je navedena bruto 28.725 tisoč EUR; % v kapitalu 25,361, neto 27.975 tisoč EUR; % v kapitalu 24,699; - v istem Predlogu so še navedeni podatki o naložbi: vrsta naložbe - kratkoročni kredit, znesek - 8.000.000,00 EUR, veljavnost oz. vračilo: 6 enakih mesečnih obrokov, prvi obrok septembra 2010, obrestna mera 7,00% letno, plačilo obresti: mesečno, brez nadomestila za vodenje kredita in brez stroškov predčasnega vračila, zavarovanje - menice družbe; in v točki 9a. Ustreznost zavarovanja po Basel II: NE. Sledi izjava skrbnika komitenta G. S., da ni nasprotja interesov s komitentom in še njegov podpis in podpis vodje sektorja poslovanja v državi M. L. K. Kot priloga je navedeno bonitetno poročilo; - nadzorni svet banke je na 547. korespondenčni seji, ki je potekala 26. 5. 2010 (A165) obravnaval pisni predlog za odobritev kratkoročnega kredita družbi M. d. d. v višini 8.000.000,00 EUR po naslednjih pogojih: vračilo - 6 enakih mesečnih obrokov, prvi obrok september 2010, obrestna mera - 7% letno, plačilo obresti - mesečno, zavarovanje - menice; in stroški odobritve - 0,10%. Iz zapisnika izhaja, kateri člani nadzornega sveta so glasovali za predlog ter še, da se član nadzornega sveta A. R. ni strinjal s predlogom za odobritev kratkoročnega kredita družbi M. d. d. Priložena je tudi njegova podpisana izjava o nestrinjanju s predlogom; - 1. 6. 2010 sta banka, ki jo zastopa predsednik uprave B. P. in M. d. d., ki ga zastopa generalni direktor A. K., sklenila Pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 7082/10 (A12), ki jo je lastnoročno podpisal še C. D., na podlagi katere je banka 1. 6. 2010 kreditojemalcu nakazala dogovorjeni znesek kredita; - julija 2010 je nadzorni svet M. d. d. razrešil A. K.; - kreditojemalec ni izpolnil nobene od pogodbeno prevzetih obveznosti, razen plačila pogodbenih obresti; banka ob zapadlosti prvega in drugega obroka kredita (v septembru in oktobru 2010) ni uspela poplačati iz sredstev na TRR kreditojemalca, ker na računu denarnih sredstev ni bilo, v novembru pa se je nad kreditojemalcev začel postopek prisilne poravnave; - v postopku prisilne poravnave je banka svojo terjatev po sporni pogodbi konvertirala v delnice M. d. d., s čimer je pridobila 150.943 delnic z oznako M. Vrednost naložbe je bila 31. 12. 2012 in 6. 9. 2013 oslabljena na 0,00 EUR; - A. K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45162/2011 z dne 14. 12. 2015 pravnomočno obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 2. in 1. odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom in 20. členom KZ-1 in za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 1. odstavku 235. člena KZ-1. Iz zapisnika o razglasitvi sodbe (A198) izhaja, da je bil A. K. v zvezi s spornim kreditom obsojen za kaznivo dejanje, ker je naklepno napeljal B. P. kot predsednika uprave banke in C. D. kot člana uprave banke k izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 1. in drugem odstavku 240. člena KZ-1, na način, da se je v maju 2010 sestajal z B. P. in C. D. zaradi odobritve kredita, čeprav je v naprej vedel, da družba M. d. d. kredita nikoli ne bo vrnila, saj tega ni bila sposobna, ter da bo navedeni kredit v nadaljevanju nakazan na družbi N. d. o. o. in K. d. o. o. za poplačilo njunih lastnih obveznosti in ne za namen financiranja obratnih sredstev, kar je tudi dejansko storil in prejeti znesek v višini 2.500.000,00 EUR takoj prenakazal na družbo N. d. o. o., preostali del v višini 5.510.000,00 EUR pa na družbo K. d. o. o., katere 100% poslovni delež je bil v lasti A. K. 7. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je nastala škoda že 1. 6. 2010, ko je banka nakazala kredit iz sredstev banke na račun kreditojemalca (navadna škoda) in da je bila višina škode dokončno znana in potrjena s prevrednotenjem vrednosti naložbe 6. 9. 2013, ko je bila oslabljena na 0,00 EUR. Trdila je, da je za zmanjšanje premoženja banke iz spornega pogodbenega razmerja odgovorna njena uprava, ki se je odločila za odobritev kredita brez pridržkov pod predlaganimi pogoji (brez ustreznega zavarovanja, ki bi banki zagotavljalo v primeru, če ob zapadlosti kredita v plačilo kreditojemalec ne bi imel zadosti denarnih sredstev na računu, temu ustrezno zavarovanje za poplačilo iz drugega premoženja), čeprav so člani uprave že na podlagi podatkov svoje službe za obvladovanje kreditnih tveganj o poslabšanju finančnega položaja kreditojemalca vedeli, da posojilojemalec kredita v septembru ne bo mogel začeti odplačevati in da posledično ne bo izpolnil pogodbeno dogovorjene obveznosti.

8. Kreditna pogodba je dvostransko vzajemna pogodba, pri kateri velja načelo enake vrednosti dajatev po prvem odstavku 8. člena OZ1. Tožeča stranka je s tem, ko je trdila, da terjatev, ki jo je s kreditno pogodbo pridobila banka nasproti kreditojemalcu, ni bila ustrezno zavarovana, smiselno trdila, da je bila manj vredna od nakazanega zneska kredita in da bi bila nedvomno več vredna, če bi imela banka tako zavarovanje, ki bi zagotavljalo boljšo utrditev obveznosti, kot pa ga predstavlja lastna menica. Če bi znašala vrednost zavarovanja enako kot je znašala nominalna višina terjatve za vračilo kredita, o zmanjšanju premoženja banke ne bi mogli govoriti, kar pomeni, da tudi o škodi ne. Če pa banka svoje terjatve do kreditojemalca ob odobritvi kredita ne bi mogla v isti višini unovčiti, potem pomeni, da je škoda v obliki zmanjšanja premoženja banke dejansko nastala.

9. Zaveza pogodbene stranke, da bo v roku izpolnila svojo obveznost, upniku sama po sebi še ne zagotavlja izpolnitve. Upniki v pogodbenih razmerjih z dolžniki si prizadevajo zagotoviti čim bolj varno in enostavno unovčitev terjatve, interes dolžnikov pa ni vedno enak interesu upnika. Oblikovanje pogodbenega razmerja pri uskladitvi interesov zavarovanja terjatve je prepuščeno pogodbenim strankam (primerjaj s 3. členom OZ2). V zvezi z navedenim pravilom je tožeča stranka upravi očitala, da v razmerju s kreditojemalcem ni zahtevala takega zavarovanja, ki bi banki omogočilo unovčitev terjatve. Od pogodbene stranke, ki je zainteresirana, ne le za plačilo stroškov odobritve kredita in pogodbenih obresti, pač pa tudi za vrnitev kredita, se pričakuje, da bo glede na oceno tveganja, da kredita kreditojemalec v roku, ki mu ga je postavila banka, ne bo mogel vrniti, zahtevala bolj kvalitetno zavarovanje obveznosti od lastne menice. Če pa pred sklenitvijo kreditne pogodbe banka ne zahteva niti nobenih informacij o varnejših jamstvih, ki bi jih bil prosilec kredita sploh pripravljen ponuditi, se odgovornost za tveganje, da banka terjatve ne bo uspela izterjati, prevali na člane uprave, ki so dogovarjali posel. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti preizkus obstoja vzročne zveze med zatrjevano opustitvijo zahteve uprave banke po zavarovanju in nastalo škodo banki, z vprašanjem: Ali bi banki nastala škoda zaradi nevrnjenega kredita tudi v primeru, če bi zahtevala od stranke, ki je zaprosila za kredit, pa ga ni vrnila, prvovrstno zavarovanje. Ne gre za presojo ex post, pač pa za presojo stanja na dan odločitve o odobritvi kredita. Pri odobritvi kredita je treba sprejeti prognostnično odločitev, zato je odločitev o odobritvi kredita po stališču pravnih teoretikov tipičen primer podjetniške odločitve, za katera se uporabljajo pravila podjetniške presoje3. 10. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve sledilo stališču tožene stranke, da zaradi zadostnih sredstev banke za rezervacije, prvovrstno zavarovanje ni bilo nujno. Ugotovilo je, da predpisi banke določajo, da vsa zavarovanja, ki niso prvovrstna, zahtevajo določeno rezervacijo, ki je bila v konkretnem primeru tudi zagotovljena v skladu s predpisi. Glede na dejstvo, da je na enak način - z bianco lastnimi menicami banka zavarovala tudi kredite drugih družb z enako dejavnostjo, pri čemer je računala na priliv denarnih sredstev na račun, ki ga je pri njej moral odpreti kreditojemalec in se zavezati, da bo določeno količino prometa opravil preko nje, je sodišče prve stopnje sklepalo, da je šlo za politiko banke in da je bilo v njenem interesu, da s hitrostjo in pripravljenostjo odobravanja kreditov na ta način obdrži velike stranke. Pri tem je ugotovilo, da je bilo pri odločanju uprave odločilno dejstvo, da je šlo za kredit za obratna sredstva in podatek o višini opravljenega plačilnega prometa preko transakcijskega računa M., ki je bil odprt pri tožeči stranki. Iz podatkov o opravljenem plačilnem prometu na računu odprtem pri tožeči stranki naj bi uprava po stališču sodišča prve stopnje imela podlago za sklepanje, da bo menice lahko unovčila iz sredstev na računu kreditojemalca pri tožeči stranki kot tudi iz sredstev, ki jih bo imel kreditojemalec na računih pri drugih bankah. Navedeno stališče pritožnica utemeljeno izpodbija s trditvami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, ki izhaja iz dokazov v spisu, da je uprava vedela, da je bil padec prodaje kreditojemalca očiten, leta 2008 v primerjavi z letom 2007 7%, 2009 za 41%, 2010 za 31% (ekstrapolacija za prvo tromesečje leta). Prihodki od prodaje so se v letu 2010 glede na leto 2007 zmanjšali za 62%, zadolževanost pa se je povečevala in se je leta 2009 delež dolga v prihodkih od prodaje povečal na 136%, konec marca 2010 celo na 193%, medtem ko je konec leta 2007 znašal le 62%. Delež finančnega dolga v prihodkih iz prodaje je znašal 39%, leta 2008 46%, leta 2009 87%, leta 2010 pa 131%. Ob podatku, da je znašal plačilni promet na računu banke v obdobju enega leta pred odobritvijo kredita 30 mio EUR in podatkih o že obstoječi zadolženosti dolžnika, ter ugotovitvi, da je sama banka z zelo majhno verjetnostjo ocenjevala možnost, da bo kreditojemalec prvi obrok kredita lahko vrnil že v septembru 2010 (trdila je, da je ocenila, da ga ne bo mogel začeti vračati oktobra, zaradi česar je zahtevala začetek vračanja kredita v septembru, kar izhaja tudi iz popravljenega predloga odobritve), pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za sklepanje, da je bilo realno pričakovanje uprave banke, da bodo denarna sredstva kreditojemalca na računu banke meseca septembra 2010 zadoščala za poplačilo 1/6 kredita (1.300.000,00 EUR) in še vseh drugih tekočih obveznosti, ki jih je imel tako velik trgovec, kot je bil v tistem času M. (2.500 zaposlenih).

11. Že po splošnih pravilih korporacijskega prava velja, da so naložbe v posojila, pri katerih obstaja konkreten dvom o sposobnosti vračila, nedopustne, razen če so posojila ustrezno zavarovana. Uprava lahko odobri nezavarovano posojilo le pod pogojem, da ni nobenega konkretnega tveganja, da posojilo ne bo vrnjeno v celotnem znesku, vendar mora v tem primeru spremljati finančni položaj dolžnika in se na morebitno poslabšanje bonitete odzvati z zahtevo za ustrezno zavarovanje ali z odstopom od pogodbe in z zahtevo za takojšnje vračilo posojila4. 12. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbenimi trditvami, da so izvedeni dokazi potrdili njene trditve, da bi se že ob odobritvi posojila, zavarovanega z menicami, uprava morala zavedati, da kreditojemalec svojih prevzetih obveznosti ne bo v roku in v celoti izpolnil, pa je kljub temu predlog prosilca kredita v celoti odobrila, ne da bi zahtevala prvovrstno zavarovanje; in nato odobritev posredovala v soglasje še nadzornemu svetu, po pridobitvi izjav posameznih članov nadzornega sveta (od katerih je bila ena negativna) pa sta B. P. in C. D. podpisala še kreditno pogodbo.

13. Iz trditev tožeče stranke je jasno, da povezuje opustitev zahteve za zavarovanje obveznosti z dejanjem odobritve kredita, zato ima v pritožbi prav, ko izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da A. R. ni potrdil njenih trditev, da dani kredit ni bil ustrezno zavarovan. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da iz listine A197 izhaja, da je A. R. pri odgovoru na vprašanje, zakaj je zavrnil svoje soglasje za odobritev kredita povedal, da se je za to odločil, ker je bila po njegovem mnenju družba že precej zadolžena, ker je ocenil, da obstaja tveganje glede vračila posojila in ker je bila enakega mnenja tudi strokovna služba banke. Pri zaključku, da zavarovanje z lastnimi menicami ne predstavlja neobičajnega posla banke s kreditojemalcem kot je bil obravnavani, pa je sodišče v izpodbijani sodbi kot dodaten argument proti argumentom tožeče stranke navedlo, da tudi A. R., ki je odklonil soglasje k odobritvi kredita, ni poudaril, da bi samo zavarovanje vplivalo na njegovo odločitev, ker je ocenil, da je družba že precej zadolžena, ne pa da bi bil kredit lahko odobren pod drugačnimi pogoji zavarovanja. Če je bil po mnenju člana nadzornega sveta prosilec kredita tako zadolžen, da mu v nobenem primeru banka ne bi smela odobriti kredita, je s tem omajal trditve tožene stranke in ne tožeče. Njegovo izjavo je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo kot potrditev stališča tožene stranke, da za tvegan kredit zadostujejo zagotovljena sredstva v rezervah in da za tak kredit uprava ni bila zavezana zahtevati drugega zavarovanja kot bianco menic. V tem primeru bi bilo namreč mogoče sklepati, da zavarovanje z bianco menicami sploh ni imelo nobenega pomena pri odobritvi kredita, zapisano pa je bilo le za zadostitev formi. Glede na navedeno se izkaže, da je tožeča stranka utemeljeno izpodbijala napačen zaključek sodišča prve stopnje, da iz ugotovljenih dejstev izhaja, da uprava banke ni prekršila nobenega bančnega pravila, ki se je uporabljalo pri odobritvah kreditov za obratna sredstva.

14. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na določbah 263. člena ZGD-1, na določbah Internega pravilnika o zavarovanju naložb v F. d. d., 66. člena Zakona o bančništvu ter na določbah 4. in 7. člena Sklepa o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic. Glede na čas očitane opustitve dobrega ravnanja je za presojo relevantna določba 66. člena Zakona o bančništvu (ZBan-1)5. Po prvem odstavku takrat veljavnega 66. člena ZBan-1 morajo člani uprave banke zagotoviti, da banka posluje v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, z drugimi zakoni, ki urejajo opravljanje finančnih storitev, ki jih opravlja banka, in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi, z drugimi pravili poslovno finančne in bančne stroke; po drugem odstavku 66. člena pa člani uprave banke solidarno banki odgovarjajo za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti iz prvega odstavka tega člena, razen če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnali s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke.

15. Vrhovno sodišče RS je v sodbi III Ips 45/2017 zavzelo stališče, da določba drugega odstavka 263. člena ZGD-1 ne terja protipravnosti ravnanja članov uprave kot nujne predpostavke odškodninske odgovornosti, pač pa nedopustnost ravnanja članov uprave delniške družbe. Člani uprave delniške družbe ravnajo nedopustno, če pri opravljanju svojih nalog ne ravnajo v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da enako velja tudi v primeru presoje ravnanj članov uprave delniške družbe, ki je banka, ker za drugačno razlago ne vidi opore v zakonu.

16. Če zato, ker kreditojemalec ne vrne kredita, nastane banki škoda, je bilo ravnanje članov uprave nedopustno, če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ki so jim zaupane v zvezi z odobritvijo kredita, niso ravnali s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama (12. člen OZ). Za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov med člani uprave in nadzornega sveta banke v razmerju do banke pa se upoštevajo ravnanja, ki jih za njih predpiše Banka Slovenije. ZBan-1, ki je veljal od 5. 12. 2009 do 30. 12. 2010, je v 61. členu določal, da Banka Slovenije predpiše podrobnejša pravila o ravnanjih članov uprave in članov nadzornega sveta banke pri opravljanju te funkcije v skladu s standardi ustrezne profesionalne skrbnosti. V času od 8. 9. 2009 do 5. 8. 2011 je veljal Sklep o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic6, na določbe katerega se je sklicevala tudi tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa bi jih moralo uporabiti. Ker je pri presojanju potrebnih ravnanj uprave v razmerju do banke materialnopravno zmotno uporabilo pravilo iz določbe 12. člena OZ (ki bi ga lahko uporabilo, če bi šlo za primer presoje potrebnih ravnanj v obligacijskih razmerjih med banko in kreditojemalcem, ne pa med banko in njenimi člani uprave), se izkaže, da pritožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

17. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, ker je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, glede na naravo stvari in okoliščine primera, ki bodo naveden še v nadaljevanju pa je ocenilo, da samo postopka ne more dopolniti, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo izrecno izpodbija razloge sodišča prve stopnje, ki dajejo poudarek ugotovitvi, da uprava banke ni kršila bančnih pravil pri določanju pogojev kredita, ker je imela kljub podatkom o poslabšanem finančnem stanju družbe M. d. d., podlago, da ji odobri kredit po takih (in ne drugačnih) pogojih, upoštevaje dobro likvidnost banke, ki ji je to omogočala in da je višina bančnih rezerv zagotavljala pokritje tveganja. Smiselno torej, da ni ogrozila poslovanja banke. Tožeča stranka ni zatrjevala, da stanje rezerv v banki ni omogočalo odobritve kredita s 100% tveganjem (v konkretnem primeru je bila utež tveganja za kapitalsko rezervo v %: 100). Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dobro likvidnost banke, pa je po oceni pritožbenega sodišča preuranjeno na podlagi navedenega dejstva sklepalo, da je neutemeljena trditev tožeče stranke, da bi uprava morala upoštevati tudi druga pravila poslovno finančne in bančne stroke v korist banke, saj je šlo za odobritev kredita, ki po višini predstavlja do družbe M. in povezanih oseb kar 25.361% izpostavljenost v kapitalu banke. Zato se pritožbeno stališče tudi ne more strinjati s stališčem tožene stranke, da tožeča stranka ne razume, da se tako tveganje pokriva iz rezerv. Tožeča stranka toženi stranki ni očitala, da glede na likvidnostno stanje banke ne bi smela odobriti spornega kredita (s tem pa tudi ne, da si ne bi smela prizadevati plasirati sredstva velikemu trgovcu), konkretno pa ji je očitala, da takrat, ko je opravila projekcijo stanja na čas vrnitve kredita, in ko je kreditojemalcu določila v pogodbi rok, v katerem mora vrniti denar, ni v zavarovanje premoženja banke od kreditojemalca, katerega finančno stanje se je poslabšalo, zahtevala v okviru pooblastil, ki jih je imela, še dodatno takega zavarovanja, s katerim bi lahko povečala možnost, da se denarna sredstva banki tudi dejansko vrnejo.

19. Upravljanje tveganj ni le stvar rezerv in tisti, ki je v banki zadolžen za upravljanje tveganj, ne sme zanemariti in podceniti drugih vrst tveganj, ki jim je banka lahko izpostavljena7. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno strinja s tožečo stranko, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo neutemeljenega ugovora tožene stranke, da te dolžnosti, glede na dobro likvidnostno stanje banke in običajen način odločanja pri odobritvi kredita za obratna sredstva, uprava banke ni imela. Ali je tako stališče zagovarjala, ker pravila o upravljanju tveganj ni razumela ali iz drugih nagibov, pa zaenkrat niti ni bilo odločilno in se s tem vprašanjem zato pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Moralo pa bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na podlagi že izvedenih dokazov v zvezi s trditvami tožeče stranke, da člani uprave na podlagi informacij, ki so jih dobili od A. K., niso bili v dobri veri glede namena porabe kredita, in obrambo drugega toženca, da ni bil v nobenem kontaktu z A. K. ter obrambo prvega in tretjega toženca, da sta bila v dobri veri, da potrebuje A. K. denar za obratna sredstva družbe M. d. d., in da je bilo zato v skladu s politiko banke, da kreditojemalcu odobri kratkoročni kredit brez prvovrstnih zavarovanj, ponovno opraviti dokazno oceno v skladu z metodološkimi pravili iz 8. člena ZPP in jo v novo izdani odločbi tudi ustrezno obrazložiti. V kolikor bo ocenilo, da je potrebno zaradi razjasnitve vprašanja, na podlagi katerih konkretnih informacij in kdaj je prišel vsak član uprave do spoznanja o tem, da potrebuje kreditojemalec denar za obratna sredstva, pa naj po potrebi še enkrat o tem vprašanju zasliši vse tri tožence.

20. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati tudi tiste trditve in dokaze vsakega od treh tožencev, s katerimi so dokazovali, da so pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnali s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke, jih oceniti in presojati v skladu s Sklepom o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic.

21. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje kot o pomembnem vprašanju opredeliti tudi do trditev tožeče in tožene stranke v zvezi z nastankom zatrjevane škode, do katerega se še ni opredelilo. Škoda naj bi potrditvah v tožbi nastala banki že z nakazilom denarja kreditojemalcu, njeno višino pa je tožeča stranka določila v višini 7.999.979,00 EUR, ki je enaka znesku, ki ga je banka v postopku prisilne poravnave M. konvertirala v kapitalski delež, nato pa s sklepom 31. 12. 2012 in s sklepom 6. 9. 2013 vrednost naložbe oslabila na 0,00 EUR. Pri opredelitvi nastanka škode naj sodišče upošteva stanje v trenutku nakazila denarja kreditojemalcu. Takrat je banka dobila zoper njega terjatev, zavarovano z bianco menico.

22. Škoda, ki se lahko odraža v višini nevrnjene glavnice, pogodbenih obresti in stroškov odobritve, ne bi bila izkazana le v primeru, če ne bi obstajalo tudi nobeno tveganje, da kredit ob zapadlosti ne bo vrnjen. Čim pa tveganje obstaja, in v konkretnem primeru je med pravdnimi strankami nesporno, da ni šlo za odobritev kredita, ki ne bi bil tvegan (tvegan naj ne bi bil le glede plačila obresti), pomeni, da je to dejstvo vplivalo na vrednost terjatve (ocena vrednosti terjatve). V kolikor bo med pravdnima strankama sporna vrednost terjatve, zavarovane z bianco menico, v primerjavi z njeno vrednostjo, če bi bila zavarovana s kakšnim prvovrstnim zavarovanjem po Basel II, naj sodišče sledi predlogu strank in postavi izvedenca bančne stroke, ki naj glede na podatke, ki so bili upravi predloženi, oceni po ustrezni metodologiji, koliko je znašal procent tveganja, da ob zapadlosti kredit ne bo vrnjen oziroma, koliko je bila zato vredna navedena terjatev glede na okoliščine, ki jih je bilo mogoče predvideti 1. 6. 2010. 23. Obveznost povrnitve škode lahko zajame le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z očitano opustitvijo zahteve uprave banke kreditojemalcu po prvovrstnem zavarovanju kredita (odškodnino lahko predstavlja le tisti znesek, ki je potreben za to, da postane premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja). Zato bo treba odgovoriti na vprašanje, kakšna bi bila vrednost terjatve banke do kreditojemalca, če ne bi bila zavarovana z njegovo lastno menico, pač pa z enim od drugih zavarovanj po Basel II.

24. Glede na dejstvo, da je drugi toženec v odgovoru na pritožbo predložil dokaz, za katerega je zatrjeval, da ga brez svoje krivde ni mogel predložiti sodišču prve stopnje in glede na vlogo in listine, ki jih je v spis predložila tožeča stranka po izteku roka za pritožbo, trdila pa je, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti že k pritožbi, ob tem, da je pritožbeno sodišče pritožbo obravnavalo na seji in listin, ki jih ni imelo možnosti presojati sodišče prve stopnje, tudi samo ni presojalo, bo moralo sodišče prve stopnje, ki mu je zadeva vrnjena v novo sojenje, na prvem naroku nove glavne obravnave upoštevati pravilo iz drugega odstavka 362. člena ZPP.

25. Ob ponovni obravnavi ugovora zastaranja pa naj ga sodišče prve stopnje presoja v luči stališča novejše sodne prakse8, da odškodninska terjatev družbe proti članom uprave zastara v petih letih od nastanka škode (tretji odstavek 352. člena v zvezi s 346. členom OZ).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev. 2 Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli 3 Glej P. Podgorelec, Pravilo podjetniške presoje in odškodninska odgovornost članov uprave banke, Podjetje in delo - 2015, številka 3-4, GV Založba, 1. 6. 2015. 4 Prav tam. 5 Uradni list RS, št. 131/2006, 1/2008, 109/2008, 19/2009, 98/2009. 6 Uradni list RS, št. 28/2007, 70/2009. 7 Glej P. Podgorelec, Pravilo podjetniške presoje in odškodninska odgovornost članov uprave banke, Podjetje in delo - 2015, številka 3-4, GV Založba, 1. 6. 2015. 8 VSRS Sklep III Ips 14/2016 z dne 9. 12. 2016.